5 let nazaj - moj EVS v Amarantu

A se še komu zdi, da čas čisto prehitro teče?

Mogoče je komu današnji dan popolnoma običajen. No, meni ni. Pa ne zato, ker imam danes izpit na šoli, kjer študiram, ampak zato, ker je danes peta obletnica začetka mojega EVS projekta v Amarantu.

Ja, pol desetletja je minilo, odkar sem sprejela, vsaj zame, netipično odločitev, spakirala kufre in za eno leto zamenjala državo. Cinco anos, če povem po portugalsko. Leto 2016 je bilo turbulentno, ne bom lagala. Pravi vrtiljak čustev. Z eno besedo ga lahko opišem kot nepozabno.

Mislim, da še nikoli nisem pisala o dnevu, ko sem sploh prvič slišala za ta projekt. Bil je četrtek, 17. 12. 2015. Z nekdanjo kolegico sva bili dogovorjeni na kavi v Mladinskem centru Trbovlje, kjer sva nameravali razčistiti odnos med nama, ki je v tistem obdobju šel zelo globoko v minus. No, tisto popoldne sem jo čakala za brez veze, saj se sploh ni pojavila v MCTju in še danes ne verjamem njeni razlagi, da je pozabila na najin dogovor. Prav na isti dan sem že v dopoldanskih urah izvedela za ta projekt. In cel dan bila neodločena glede tega - ja ali ne. Ta dogodek me je nekako vzpodbudil, da sem  sprejela dokončno odločitev.

Sledile so priprave na selitev. Kupiti sem morala svoje kovčke, se pa spomnim, da me je najbolj skrbelo, ali bom na Portugalskem dobila posteljnino ali moram spakirati svojo. In ni mi je bilo treba pakirati. Po mesecu in pol čakanja je končno napočil dan odhoda - 1. 2. 2016. Takrat sem krenila na okoli šest ur dolgo pot proti bergamskemu letališču (tiste goste megle na italijanski avtocesti ne bom nikoli pozabila), temu je sledil let v Porto, kjer me je pričakal Miguel, direktor mladinskega centra Casa da Juventude. Ko sta se nam pridružila še Alice in njeno kolo, smo se odpeljali proti uro oddaljenemu Amarantu. In avantura se je začela.

Na tem blogu je ogromno zapisov o mojem letu v Amarantu, zato bom izpostavila tri moje najljubše trenutke. Prvi je vsekakor mladinska izmenjava TOUCH. Mislim, da se bom tega večdnevnega dogodka spominjala do konca življenja. Posebnost pri tej izmenjavi je bilo to, da smo jo v velikem obsegu odvodili EVS prostovoljci (Guido, Elina, Lauri, Alice in jaz) in se pri tem zelo dobro znašli. Če bi bilo možno, bi izkušnjo s to izmenjavo takoj ponovila, seveda z isto ekipo udeležencev.

Moj drugi najljubši trenutek tistega leta je obisk Lizbone. S Taru sva jo obiskali kak teden po koncu izmenjave in obema je žal, da sva tam ostali samo štiri dni. Kljub temu sva tam res uživali, obiskali sva Torre de Belém, jedli originalno Nato, obiskali kazino, seks shop, se brez zaščitne kreme vozili na vrhnjem nadstropju avtobusa, kjer naju je sonce dobro zapalilo, in ogromno prehodili (zdaj bi tak tempo verjetno bolj težko zdržala). Obljubili sva si, da greva enkrat spet tja. Mogoče leta 2055, ko bo končno konec korone.

Tretji dogodek, ki mi je ostal najbolj v spominu, pa je obisk Comic cona v Portu. Da smo si na jasnem, ne maram preoblačenja (za pust imam najraje krofe in flancate), nimam pa proti, če to počnejo ostali okoli mene. Na Comic conih večinoma srečaš ljudi, ki so oblečeni v njihove najljubše like iz serij, filmov, stripov... Taru me je kar dolgo prepričevala, naj grem z njo, na koncu ji je le uspelo. In ni mi žal, to je bil eden najbolj zanimivih trenutkov, kar sem jih doživela in dvomim, da bom še kdaj na enem mestu videla toliko Stormtrooperjev, kot sem jih tam. Pa ljudi, oblečene v Simse. Poleg tega pa nikoli več v življenju ne bom jedla boljšega burgerja, kot sem ga tam na nekem španskem foodtrucku.

Trenutkov, ki se jih rada spominjam, je še veliko. Med drugim to, da smo ilegalno obiskali stolp v Amarantu, čeprav je meni to izgledalo kot nekakšna zapuščena utrdba (v resnici sploh ne vem, za kakšen stolp gre). Pa rojstvo malega Alberta, PAJ aktivnosti, ki smo jih pripravili za otroke (prva, druga, tretja pa je sovpadala z Albertovim rojstvom), prvi in drugi obisk Brage, moja udeležba ponedeljkovega sestanka v pižami, obisk Mojce, sestrične moje mami, in njenega moža Marka, o čemer nisem pisala, kajti dan po njunem obisku mi je umrl ata.

In s tem sem prišla do manj lepih trenutkov. Smrt starega ata je tukaj na prvem mestu. Plesniva soba, razpadajoč strop in bolhe so tudi ena izmed neprijetnih stvari, s katerimi sem se borila skozi leto. Pa prepiri med prostovoljci glede dela v institucijah, prostovoljka, ki naju je s Taru okradla medtem, ko sva bili v Lizboni (še danes sem ji pripravljena izpuliti vse lase)... Ampak, če sem iskrena, se z leti vse manj spominjam slabih stvari. Kljub temu pa sem zelo dolgo po vrnitvi domov celotno izkušnjo videla kot zelo, zelo, ZELO negativno. In si še isto leto zaradi tega poiskala pomoč. Še danes ne vem, kako sta me tistih nekaj mesecev po vrnitvi domov starša sploh prenašala. Res sem bila grozna, pravi zmaj. Danes sem, k sreči, v veliko boljšem stanju kot leta 2017. In vsako leto bolj pogrešam tisto brezskrbno, preprosto leto, vse ljudi, ki sem jih takrat spoznala in nekaterih izmed njih se bom spominjala za vedno. 

Sicer dve leti po vrnitvi še vedno nisem v celoti verjela, da moja izkušnja ni bila samo negativna. Šele, ko sem pričela študirati na Abituri in so mi priznali prakso za oba letnika šolanja, sem dojela, da se brez tega EVS projekta to verjetno ne bi zgodilo. Da ne omenjam, kolikokrat mi je ravno ta izkušnja prišla prav med študijem. Imela sem celo namen napisati diplomsko nalogo na to temo, pa bi se morala za kak teden ali dva vrniti v Amarante, kar pa je trenutno zaradi korone praktično nemogoče. In ker se razmere iz dneva v dan spreminjajo in ne izgleda, da se bodo kaj kmalu umirile, sem se s težkim srcem odločila za spremembo teme in zdaj pišem o nečem drugem.

Nekaj moram seveda povedati tudi glede mojih sotrpinov. Še vedno smo v stikih, ne vsak dan, ampak od časa do časa se slišimo. Kljub temu, da smo se eni bolj, drugi manj razumeli, nas veže in nas vedno bo povezovala posebna vez. Ni nam še uspelo, da se ponovno srečamo, saj ima vsak svoje obveznosti in uskladiti urnike dvajsetih ljudi je zelo težko. V teh petih letih po koncu projekta se je zgodilo marsikaj, Szilvia je kot prva izmed nas postala mamica, žal pa smo se dve leti nazaj morali posloviti od Cristiane. Res mi je žal, da nikoli ne bova uresničili najinega plana, ki sva ga skovali, ko je obiskala Trbovlje. Da se naslednjič dobiva na kavi pri njej v Italiji.

Edina, s katero sem še zdaj, pet let kasneje, vsak dan v stiku, je Taru. In prav vesela sem, da je tako, čeprav sem bila dve leti nazaj prepričana, da se bo najino prijateljstvo končalo, saj je ona odšla za nekaj mesecev v Arkansas na študentsko izmenjavo. Z izjemo leta 2020 sva se videli čisto vsako leto, pa čeprav samo za en dan. Ona ve tudi vse moje skrivnosti, nespametne odločitve in marsikaj drugega. Če ne bi bilo nje, bi pet let nazaj že zdavnaj spokala kufre, vse skupaj nekam poslala in šla domov. Pa sva raje skupaj čepeli v plesnivi sobi do konca. Edina napaka pri njej je, da živi absolutno predaleč, kar sem spoznala, ko sem tri leta nazaj na Finsko potovala vsega skupaj 18 ur.

                                    

Ko danes gledam na to izkušnjo, sem mnenja, da bi jo lahko izkoristila bolj, kot sem jo. Tako med projektom kot tudi po vrnitvi domov. In kljub temu, da sem dolgo govorila, da mi je žal, da sem šla na Portugalsko, mi v resnici ni. Priporočam vsakemu, da doživi nekaj takšnega. In če le imate možnost, pojdite.

Moj nasvet vsem, ki razmišljajo o tem, da bi postali ESC prostovoljci (nisem se zmotila, program se je vmes preimenoval in to je nova kratica v angleškem jeziku) je, da se dobro pozanimate o tem, kam greste, kakšen je vaš projekt in najdete dobro mladinsko organizacijo v Sloveniji, ki vam bo nudila podporo pred, med in po projektu. Tako kot vsaka stvar na tem svetu tovrstni projekti niso samo pozitivni, niso pa samo negativni. Želim si le, da bi to vedela pred začetkom svojega projekta.

Prav tako pa minevajo štiri leta od moje vrnitve domov (klik, klik). Vse od takrat še nisem bila na Portugalskem planiram pa, da bom Amarante spet kmalu obiskala.