Nazaj študirat. Čisto zares.
Če bi mi tri leta nazaj, ko sem v varnem zavetju (če lahko sobi s plesnivim in razpadajočim stropom sploh lahko tako rečemo) svoje začasne sobe na Portugalskem napisala in objavila objavo "Nazaj študirat? Ja, pajade!", nekdo rekel, da bom čez približno tri leta šla nazaj med študijske klopi... Bi rekla, da to niti pod razno ni zame, hvala lepa, ni šans, dokler sem živa, ne!
3 leta, 4 mesece in 10 dni po objavi tistega zapisa pa se je zgodilo ravno to. Kajti po sedmih letih sem znova sedela v predavalnici in 9. 10. 2019 ob pol petih popoldne prisostvovala uvodnemu seminarju višje strokovne šole Abitura.
"Ampak a nisi ti študirala na Filozofski fakulteti?" "Kaj pa študij slovenistike?" "A zdaj ne boš postala profesorica?" "Kaj boš sploh študirala?" "Si šla nazaj na faks ali naprej? Zjasni se že enkrat."
Zdi se mi najbolje, da grem kar lepo po vrsti in sploh razložim, zakaj sem se pa sedaj čisto zares odločila, da pridobim višjo stopnjo izobrazbe ter zakaj nisem šla nazaj na slovenistiko, ampak sem se vpisala na popolnoma drugo smer.
Kot že omenjeno v zapisu iz maja 2016, študij slovenistike ni bil moja prva izbira. In pri osemnajstih v glavi res še nisem imela popolnoma razdelano, kaj v življenju želim početi. Nekako mi je bilo celo življenje logično, da grem po osnovni šoli v srednjo in po srednji na fakulteto. Ker si tako pač sledijo dogodki v življenju. Ker to itak vsi naredijo, ko opravijo maturo. In jaz ne smem biti nobena izjema, ker kaj bojo pa ljudje rekli? Resnica pa je bila ta, da me je bilo takrat študija groza.
Če sem septembra 2007 z največjim veseljem prestopila vrata srednje šole, se mi je oktobra 2011 v grlu naredil ogromen cmok, ko sem stala pred stavbo Filozofske fakultete. V nekem trenutku me je zagrabila panika in edina stvar, na katero sem pomislila, je bila beg. Kljub vsemu sem dve leti vztrajala na slovenistiki, a šla na vsako predavanje z največjim možnim odporom. In si mislila "ko bi se vsaj za maturo bolj učila, da bi bila sprejeta na svoji prvi izbiri."
Ponavljam, študij slovenskega jezika ni nikakršen bavbav, marsikomu je bilo in še vedno je tam čisto ok, le meni smer ni ustrezala (pa imam res rada slovenski jezik). Tako kot nekomu ne ustreza študij informatike, biokemije, novinarstva, medicine... Kolikor sem seznanjena je velika večina mojih kolegov že diplomirala, mogoče tudi že magistrirala. Ne bi vedela točno, saj z nikomer nimam nekega rednega kontakta že vrsto let. No, zame je očitno vesolje imelo drugačne načrte. Mimogrede, danes sem zelo vesela, da na svoji prvi izbiri nisem bila sprejeta, kajti nekako imam občutek, da tudi študij babištva ne bi bil zame.
Ker sem prvo leto študija prejemala štipendijo, sem jo zaradi neuspešno opravljenega prvega letnika morala vrniti. Tega denarja ni bilo malo, moj ati pa je moral zato, da sem lahko vrnila ta denar, vzeti kredit. In takrat sem si res prisegla, da v bodoče moja starša za moje šolanje in moje napake ne bosta več plačevala in jemala kreditov na banki. Tega se še danes držim in tudi v prihodnje ne nameravam spremeniti mišljenja.
Sledilo je leto "bluzenja", kot sem dolgo sama to tako poimenovala, dokler se nisem leta 2014 pričela ukvarjati s prostovoljstvom, šla leta 2016 na Portugalsko in tam, tri leta po tistem, ko sem zadnjič sedela v predavalnici, prvič pomislila na to, da bi bilo mogoče fajn imeti v žepu tudi diplomo, ne samo poklicne mature. Ja, ok, ker sem opravila poklicno maturo, sem že pri osemnajstih res pridobila nek poklic, ampak tudi s tem si pri iskanju službe nisem mogla veliko pomagati. Ali je bila moja stopnja izobrazbe prenizka, v nekaterih primerih previsoka, ali pa nisem imela delovnih izkušenj. Tako da sem na podlagi tega vedela, da bo nekaj potrebno ukreniti.
Pa prevrtimo čas naprej do marca 2017, ko sem bila že kakšen mesec in pol doma v Sloveniji in pričela delati na projektu "DIPLOMA". Po prihodu s Portugalske sem najprej naredila plan, kako naprej, in prva točka je bila, da se izpišem s Filozofske fakultete. Naslednja pa, da hočem pred tridesetim letom diplomirati. Ne "želim", ne "bi bilo fajn", ampak hočem! In tudi bom. Dolgo časa sem se zanimala za različne smeri študija, dokler se nisem odločila za smer Organizator socialne mreže na Abituri.
In zakaj sem čakala do leta 2019, da sem se vpisala naprej/nazaj? Zaradi financ.
Za razliko od prvič si moram študij sedaj plačati sama. Ne moja starša, niti noben sponzor, sugar daddy oziroma kdorkoli drug, trdno sem se odločila in si vbila v glavo, da si bom svoj študij plačala sama, kar pa ni ravno poceni. Ni me sram priznati, da sem zadnji dve leti zaradi "šparanja" bila ena velika škrtica. Razen izleta na Finsko lansko leto in najnujnejših stvari si ti dve leti nisem skoraj ničesar privoščila. Ves denar, ki mi je ostal, sem dajala v posebno kuverto, katero je moja mami skrila pred menoj in za katero pravim, da sploh ne obstaja. Sama sebe dovolj dobro poznam da vem, da bi ta denar, v kolikor bi ga imela stalno na dosegu roke, zapravila.
Moj cilj vpisa na študij pa je z letošnjim letom, ko sem dobila tudi službo, končno postal uresničljiv. Prihranila sem dovolj denarja, da sem plačala šolnino, imela veliko tremo pred vpisom, še večjo pred uvodnim seminarjem preteklo sredo, največjo pa imam pred prvim predavanjem naslednjo sredo.
Verjamem, da mi bo nekaj časa naporno usklajevati službo, vožnjo v Celje na predavanja in ostale stvari, s katerimi se trenutno ukvarjam. In ko kdo izrazi dvom o tem, če mi bo sploh uspelo, ponovim stavek, katerega sem izrekla februarja 2016 na letališču v Italiji, ko me je tik pred odhodom na Portugalsko fajn zvilo in je res malo manjkalo, da bi ostala doma.
"To juho sem si sama skuhala, zdaj jo bom pa tudi pojedla." In doštudirala, da se bom še pred devetnajstim januarjem 2023 lahko pohvalila, da sem tudi sama končno prišla do besede na D. Diplome.
3 leta, 4 mesece in 10 dni po objavi tistega zapisa pa se je zgodilo ravno to. Kajti po sedmih letih sem znova sedela v predavalnici in 9. 10. 2019 ob pol petih popoldne prisostvovala uvodnemu seminarju višje strokovne šole Abitura.
"Ampak a nisi ti študirala na Filozofski fakulteti?" "Kaj pa študij slovenistike?" "A zdaj ne boš postala profesorica?" "Kaj boš sploh študirala?" "Si šla nazaj na faks ali naprej? Zjasni se že enkrat."
Zdi se mi najbolje, da grem kar lepo po vrsti in sploh razložim, zakaj sem se pa sedaj čisto zares odločila, da pridobim višjo stopnjo izobrazbe ter zakaj nisem šla nazaj na slovenistiko, ampak sem se vpisala na popolnoma drugo smer.
Kot že omenjeno v zapisu iz maja 2016, študij slovenistike ni bil moja prva izbira. In pri osemnajstih v glavi res še nisem imela popolnoma razdelano, kaj v življenju želim početi. Nekako mi je bilo celo življenje logično, da grem po osnovni šoli v srednjo in po srednji na fakulteto. Ker si tako pač sledijo dogodki v življenju. Ker to itak vsi naredijo, ko opravijo maturo. In jaz ne smem biti nobena izjema, ker kaj bojo pa ljudje rekli? Resnica pa je bila ta, da me je bilo takrat študija groza.
Če sem septembra 2007 z največjim veseljem prestopila vrata srednje šole, se mi je oktobra 2011 v grlu naredil ogromen cmok, ko sem stala pred stavbo Filozofske fakultete. V nekem trenutku me je zagrabila panika in edina stvar, na katero sem pomislila, je bila beg. Kljub vsemu sem dve leti vztrajala na slovenistiki, a šla na vsako predavanje z največjim možnim odporom. In si mislila "ko bi se vsaj za maturo bolj učila, da bi bila sprejeta na svoji prvi izbiri."
Ponavljam, študij slovenskega jezika ni nikakršen bavbav, marsikomu je bilo in še vedno je tam čisto ok, le meni smer ni ustrezala (pa imam res rada slovenski jezik). Tako kot nekomu ne ustreza študij informatike, biokemije, novinarstva, medicine... Kolikor sem seznanjena je velika večina mojih kolegov že diplomirala, mogoče tudi že magistrirala. Ne bi vedela točno, saj z nikomer nimam nekega rednega kontakta že vrsto let. No, zame je očitno vesolje imelo drugačne načrte. Mimogrede, danes sem zelo vesela, da na svoji prvi izbiri nisem bila sprejeta, kajti nekako imam občutek, da tudi študij babištva ne bi bil zame.
Ker sem prvo leto študija prejemala štipendijo, sem jo zaradi neuspešno opravljenega prvega letnika morala vrniti. Tega denarja ni bilo malo, moj ati pa je moral zato, da sem lahko vrnila ta denar, vzeti kredit. In takrat sem si res prisegla, da v bodoče moja starša za moje šolanje in moje napake ne bosta več plačevala in jemala kreditov na banki. Tega se še danes držim in tudi v prihodnje ne nameravam spremeniti mišljenja.
Sledilo je leto "bluzenja", kot sem dolgo sama to tako poimenovala, dokler se nisem leta 2014 pričela ukvarjati s prostovoljstvom, šla leta 2016 na Portugalsko in tam, tri leta po tistem, ko sem zadnjič sedela v predavalnici, prvič pomislila na to, da bi bilo mogoče fajn imeti v žepu tudi diplomo, ne samo poklicne mature. Ja, ok, ker sem opravila poklicno maturo, sem že pri osemnajstih res pridobila nek poklic, ampak tudi s tem si pri iskanju službe nisem mogla veliko pomagati. Ali je bila moja stopnja izobrazbe prenizka, v nekaterih primerih previsoka, ali pa nisem imela delovnih izkušenj. Tako da sem na podlagi tega vedela, da bo nekaj potrebno ukreniti.
Pa prevrtimo čas naprej do marca 2017, ko sem bila že kakšen mesec in pol doma v Sloveniji in pričela delati na projektu "DIPLOMA". Po prihodu s Portugalske sem najprej naredila plan, kako naprej, in prva točka je bila, da se izpišem s Filozofske fakultete. Naslednja pa, da hočem pred tridesetim letom diplomirati. Ne "želim", ne "bi bilo fajn", ampak hočem! In tudi bom. Dolgo časa sem se zanimala za različne smeri študija, dokler se nisem odločila za smer Organizator socialne mreže na Abituri.
In zakaj sem čakala do leta 2019, da sem se vpisala naprej/nazaj? Zaradi financ.
Za razliko od prvič si moram študij sedaj plačati sama. Ne moja starša, niti noben sponzor, sugar daddy oziroma kdorkoli drug, trdno sem se odločila in si vbila v glavo, da si bom svoj študij plačala sama, kar pa ni ravno poceni. Ni me sram priznati, da sem zadnji dve leti zaradi "šparanja" bila ena velika škrtica. Razen izleta na Finsko lansko leto in najnujnejših stvari si ti dve leti nisem skoraj ničesar privoščila. Ves denar, ki mi je ostal, sem dajala v posebno kuverto, katero je moja mami skrila pred menoj in za katero pravim, da sploh ne obstaja. Sama sebe dovolj dobro poznam da vem, da bi ta denar, v kolikor bi ga imela stalno na dosegu roke, zapravila.
Moj cilj vpisa na študij pa je z letošnjim letom, ko sem dobila tudi službo, končno postal uresničljiv. Prihranila sem dovolj denarja, da sem plačala šolnino, imela veliko tremo pred vpisom, še večjo pred uvodnim seminarjem preteklo sredo, največjo pa imam pred prvim predavanjem naslednjo sredo.
Verjamem, da mi bo nekaj časa naporno usklajevati službo, vožnjo v Celje na predavanja in ostale stvari, s katerimi se trenutno ukvarjam. In ko kdo izrazi dvom o tem, če mi bo sploh uspelo, ponovim stavek, katerega sem izrekla februarja 2016 na letališču v Italiji, ko me je tik pred odhodom na Portugalsko fajn zvilo in je res malo manjkalo, da bi ostala doma.
"To juho sem si sama skuhala, zdaj jo bom pa tudi pojedla." In doštudirala, da se bom še pred devetnajstim januarjem 2023 lahko pohvalila, da sem tudi sama končno prišla do besede na D. Diplome.
