Študijska tura v Linz

V četrtek in petek sem se mudila v Linzu.

Tja sem šla v sklopu projekta Inspiracija. Če ne veste, kaj to je, projekt Inspiracija poteka v okviru čezmejnega projekta Revitalizacija mest industrijske dediščine za preboj kulturnega turizma v Trbovljah, Slovenski Bistrici, Labinu in na Reki. Projekt se izvaja v sklopu Programa sodelovanja Interreg V-A Slovenija – Hrvaška 2014 – 2020 in ga sofinancira Evropska unija iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Ravno zato smo udeleženci prihajali iz vseh štirih omenjenih mest, vseh skupaj pa nas je bilo okoli štiriintrideset.

Na pot smo se odpravili v četrtek zelo zgodaj zjutraj, da smo bili okoli enih že v Linzu na glavnem prizorišču Ars electronica festivala, ki letos poteka že štirideseto leto zapored. Da si boste lažje predstavljali, kaj to sploh je - nekaj podobnega kot recimo Speculum Artium v Trbovljah.

Tema letošnjega festivala se glasi "Outside the box, The Midlife Crisis of the Digital Revlution" ("Izven okvirjev, kriza srednjih let digitalne revolucije"), samo dogajanje pa je postavljeno na večih prizoriščih po samem mestu, z glavnima postojankama v Postcityju in Ars electronica centru (katerega smo obiskali drugi dan naše študijske ture).

Če se vrnem nazaj na Postcity, naše prvo prizorišče, tam nas je čakal uro in pol dolg vodeni ogled in že takoj na začetku nam je naša vodička razložila zgodovino stavbe, v kateri smo se nahajali. To je bilo namreč leta nazaj zgrajeno za potrebe razvrščanja pošte, a so stavbo s prihodom interneta in elektronske pošte zaprli, saj, kot nam je bilo pojasnjeno, so ljudje vse manj pisali pisma in je stavba izgubila svoj glavni namen. V današnjih časih tako Postcity stavbo uporabljajo kot prizorišče za najrazličnejše dogodke.

Čeprav smo si uro in pol ogledovali najrazličnejše zanimive projekte, nam v tem času ni uspelo videti vsega. Prizorišče je namreč ogromno in že to, da smo prišli iz enega dela do drugega, nam je vzelo veliko časa.

Sem pa prvi dan izkoristila tudi za mini izlet do Donave. Na info točki v Postcityju sem vzela zemljevid, na katerem so bile narisane vse točke, kjer so potekale razstave, obenem pa nam je naš vodič iz turistične agencije povedal, da se lahko s kupljeno karto brezplačno peljemo s štirimi tramvaj linijami. In s kolegico sva to tudi storili, varno sem jo pripeljala do Donave in nazaj do Postcityja. Proti večeru nas je avtobus odpeljal do hotela, kjer smo imeli čas za osvežitev, kajti že ob osmih je avtobus krenil nazaj proti Postcityju na večerno dogajanje.

Naslednji dan smo se po zajtrku v hotelu odpeljali na Univerzo za umetnost in dizajn, kjer nas je pričakala profesorica Maša Jazbec, ki prihaja iz središča Zasavja - naših Trbovelj, in nam razkazala oddelek, kjer poučuje. Po ogledu univerze smo se odpravili na drugo prizorišče Ars electronica festivala, Ars electronica center, kjer za razliko od prejšnjega dne nismo imeli vodenega ogleda, ampak smo si projekte ogledovali sami.

Poleg obeh Ars electronica centrov sva si s kolegico vzeli še nekaj časa za samostojno raziskovanje mesta. Ker nama je Maša priporočala, da obiščeva tamkajšnjo katedralo (Mariä-Empfängis-Dom) in se pozvpneva na 135 metrov visok stolp, kjer naj bi videli prečudovit razgled na celoten Linz, sva se tako najprej odpravili tja. 

Ko sva naposled le našli tisto majhno trgovinico/info točko, da bi povprašali, če se lahko povzpneva na stolp in koliko bi to stalo, naju je prodajalka kar porinila ven iz trgovine, rekla, da vzpon na stolp zaradi renovacije le-tega ne bo mogoč in za nama zaprla vrata. Ok, tudi prav. Tako sva se odločili, da se odpraviva nazaj do Ars electronica centra, vmes pa sva obiskali še nekaj zanimivih trgovinic.


Pred samim odhodom nazaj domov smo se odpravili tudi v restavracijo, kjer so nam postregli z res največjim dunajskim zrezkom, kar sem jih kdajkoli videla, in pa tudi okusnim jabolčnim štrudljem. Po kosilu smo se odpravili proti Sloveniji in okoli pol desetih zvečer sem že bila v varnem zavetju svojega doma.

 

Nikoli pa si nisem mislila, da bo moj največji izziv v Linzu iskanje navadne vode v trgovini. Skoraj vsaka plastenka vode, sladke pijače,... je bila gazirana. Verjetno sem izpadla kot največja čudakinja, ko sem v trgovini tresla plastenke v upanju, da voda ne bi gazirala. In ko sem že mislila, da mi je končno uspelo najti navadno vodo, sem doživela veliko razočaranje ob odprtju plastenke, ko so se ponovno pojavili mehurčki.  

 

Kljub temu, da sem, kar se tiče elektronike in razumevanja, kako vse stvari, ki smo jih videli, delujejo, je bila sama izkušnja zelo zanimiva in res sem hvaležna, da sem jo imela možnost doživeti.