Kdaj sploh je pravi čas?
Najprej opozorilo. Ne, današnja objava ne bo pozitivna, niti v njej ne bom imela nekega motivacijskega govora ali kaj podobnega. Na tej strani se med blogi najde ogromno veselih objav. Vendar je z blogom tako kot v življenju, ni sestavljen samo iz srečnih dni. Pridejo tudi tisti manj srečni, po mojih besedah, depresivni. In danes je čas za takšno, manj srečno objavo.
Nekaj mesecev nazaj sem izgubila prijateljico. Pri 28 je prehitro odšla in nas pustila same. Ob novici, da je ni več, se mi je sesul svet in jokala sem več dni zapored. Kar se mi je nazadnje zgodilo ravno tri leta nazaj, ko je umrl moj ata. Ironija je, da je bila ravno ona ena izmed tistih, ki si je takrat vzela čas zame.
Občudovala sem jo in si v marsičem želela, da bi bila kot ona. Še vedno si to želim. Navzven je bila hladna in malenkost distancirana od drugih, a ko smo jo spoznali, smo videli, da je bila pravzaprav en velik sonček. Sonček, ki je prekmalu postal še ena zvezda na nebu.
Zakaj sem objavo začela z žalostno novico? Zato, ker je ravno ta oseba delno zaslužna za nekatere dogodke, ki so se odvili tri leta nazaj.
Takrat sem si upala. Res. Upala delati ogromno stvari, imela ogromna... da ne rečem, kaj. In živela življenje, ki takrat zame ni bilo nič posebnega. Iskreno ga v tistem trenutku niti nisem želela živeti. Najbolj na svetu sem si želela, da bi takrat lahko enostavno izginila in izbrisala tisto leto.
Danes, tri leta kasneje, mi je žal, da tistega časa nisem bolje izkoristila. V neki meri seveda sem ga, ampak ne toliko, kot bi ga lahko. Moja neumna triindvajsetletna glava!
Tri leta nazaj bi dala vse za takšen način življenja, ki ga imam zdaj. Danes, ko mi Facebook vsak dan meče ven spomine na dogodke, še posebej na ljudi, pa si najbolj na svetu zaželim nazaj. Da bi ponovno šla skozi tisto obdobje. Da bi spremenila nekatere dogodke. Da bi si v tem določenem primeru še bolj upala, kot sem si že.
Kaj me je zadrževalo, da si nisem upala več? Retorično vprašanje, saj nanj vendarle poznam odgovor. In si mislim, da sem zaradi nekega bedaka vrgla stran precej let in ogromno priložnosti. Res sem bila budala prve klase! Še danes se velikokrat tolčem po glavi.
Gledam slike, posnete in objavljene v tistem obdobju. In veliko premišljujem o tem, kaj bi bilo, če bi pač bilo?
"Od tega je že dolgo, ne obremenjuj svoje glave s tem, Kaja."
No, pa jo vseeno bom. Vsaj malo. Samo danes. Oziroma vsakič, ko bom videla te preklete spomine. Hvala, Facebook!
"Ničesar ne moreš spremeniti." Ja, vem, hvala za opomnik.
"Vsaka stvar se zgodi z namenom." Joj, če se nisem tega stavka v zadnjih nekaj letih naposlušala še pa još...
"Ni bil pravi čas." Hudiča, kdaj pa bi bil potem pravi čas? Kdaj sploh je pravi čas za karkoli? Nikoli ni pravi čas za nič. Ne za novo službo, nadaljevanje šolanja, razmerja, tisto kavo in obljube, da se še kdaj vidimo...
Spet se spomnim na prijateljico, ki je prezgodaj postala zvezdica. Prevzame me občutek obžalovanja. Zakaj se nisem bolj potrudila in ohranila kontakta? Z njo, z ostalimi sotrpini.
Z njim...
Kilometri, različni interesi, razlika v letih, različen jezik, kultura... Ali je to na koncu za dva, ki se v določenem trenutku lepo gledata, sploh pomembno? Toda, vseeno... Se sploh splača po vseh teh letih znova vzpostaviti kontakt? Ob tem vprašanju me močno stisne pri srcu.
"Vseeno lahko pritisnem 'send message'..." Pa tega vseeno ne storim. V glavi najdem en kup razlogov (moja najboljša prijateljica bi rekla izgovorov). In potem na Instagramu vidim moja dva kolega, katerima že več kot tri leta uspeva. "Mogoče bi bilo z nama isto..." Ampak ljudje smo si različni. Midva nisva onadva in če je uspelo njima, še ne pomeni, da bi tudi nama.
Sledi oguljena, kliše, že milijonkrat prežvečena fraza, katere imam že sama vrh glave, a je še kako resnična. Če je namenjeno, je namenjeno. No, nama očitno ni bilo. Mogoče bi uspelo, mogoče ne bi. Vedela ne bom nikoli. "Živela sta srečno do konca svojih dni" namreč obstaja samo v pravljicah, kajne?
Nekaj mesecev nazaj sem izgubila prijateljico. Pri 28 je prehitro odšla in nas pustila same. Ob novici, da je ni več, se mi je sesul svet in jokala sem več dni zapored. Kar se mi je nazadnje zgodilo ravno tri leta nazaj, ko je umrl moj ata. Ironija je, da je bila ravno ona ena izmed tistih, ki si je takrat vzela čas zame.
Občudovala sem jo in si v marsičem želela, da bi bila kot ona. Še vedno si to želim. Navzven je bila hladna in malenkost distancirana od drugih, a ko smo jo spoznali, smo videli, da je bila pravzaprav en velik sonček. Sonček, ki je prekmalu postal še ena zvezda na nebu.
Zakaj sem objavo začela z žalostno novico? Zato, ker je ravno ta oseba delno zaslužna za nekatere dogodke, ki so se odvili tri leta nazaj.
Takrat sem si upala. Res. Upala delati ogromno stvari, imela ogromna... da ne rečem, kaj. In živela življenje, ki takrat zame ni bilo nič posebnega. Iskreno ga v tistem trenutku niti nisem želela živeti. Najbolj na svetu sem si želela, da bi takrat lahko enostavno izginila in izbrisala tisto leto.
Danes, tri leta kasneje, mi je žal, da tistega časa nisem bolje izkoristila. V neki meri seveda sem ga, ampak ne toliko, kot bi ga lahko. Moja neumna triindvajsetletna glava!
Tri leta nazaj bi dala vse za takšen način življenja, ki ga imam zdaj. Danes, ko mi Facebook vsak dan meče ven spomine na dogodke, še posebej na ljudi, pa si najbolj na svetu zaželim nazaj. Da bi ponovno šla skozi tisto obdobje. Da bi spremenila nekatere dogodke. Da bi si v tem določenem primeru še bolj upala, kot sem si že.
Kaj me je zadrževalo, da si nisem upala več? Retorično vprašanje, saj nanj vendarle poznam odgovor. In si mislim, da sem zaradi nekega bedaka vrgla stran precej let in ogromno priložnosti. Res sem bila budala prve klase! Še danes se velikokrat tolčem po glavi.
Gledam slike, posnete in objavljene v tistem obdobju. In veliko premišljujem o tem, kaj bi bilo, če bi pač bilo?
"Od tega je že dolgo, ne obremenjuj svoje glave s tem, Kaja."
No, pa jo vseeno bom. Vsaj malo. Samo danes. Oziroma vsakič, ko bom videla te preklete spomine. Hvala, Facebook!
"Ničesar ne moreš spremeniti." Ja, vem, hvala za opomnik.
"Vsaka stvar se zgodi z namenom." Joj, če se nisem tega stavka v zadnjih nekaj letih naposlušala še pa još...
"Ni bil pravi čas." Hudiča, kdaj pa bi bil potem pravi čas? Kdaj sploh je pravi čas za karkoli? Nikoli ni pravi čas za nič. Ne za novo službo, nadaljevanje šolanja, razmerja, tisto kavo in obljube, da se še kdaj vidimo...
Spet se spomnim na prijateljico, ki je prezgodaj postala zvezdica. Prevzame me občutek obžalovanja. Zakaj se nisem bolj potrudila in ohranila kontakta? Z njo, z ostalimi sotrpini.
Z njim...
Kilometri, različni interesi, razlika v letih, različen jezik, kultura... Ali je to na koncu za dva, ki se v določenem trenutku lepo gledata, sploh pomembno? Toda, vseeno... Se sploh splača po vseh teh letih znova vzpostaviti kontakt? Ob tem vprašanju me močno stisne pri srcu.
"Vseeno lahko pritisnem 'send message'..." Pa tega vseeno ne storim. V glavi najdem en kup razlogov (moja najboljša prijateljica bi rekla izgovorov). In potem na Instagramu vidim moja dva kolega, katerima že več kot tri leta uspeva. "Mogoče bi bilo z nama isto..." Ampak ljudje smo si različni. Midva nisva onadva in če je uspelo njima, še ne pomeni, da bi tudi nama.
Sledi oguljena, kliše, že milijonkrat prežvečena fraza, katere imam že sama vrh glave, a je še kako resnična. Če je namenjeno, je namenjeno. No, nama očitno ni bilo. Mogoče bi uspelo, mogoče ne bi. Vedela ne bom nikoli. "Živela sta srečno do konca svojih dni" namreč obstaja samo v pravljicah, kajne?
