Najtežje je v današnjem svetu biti prijazen
Zanima me, kdaj so ljudje izgubili oliko in pozabili na najosnovnejša pravila bontona?
Imam se za kar dobro vzgojeno osebo. Za kar se lahko zahvalim svoji mami in atiju. Zjutraj jima tako vedno zaželim dobro jutro, zvečer lahko noč, ne pade mi na pamet, da bi se drla na njiju ali jima odgovarjala. Pri šestindvajsetih me je še vedno strah njune reakcije, če bi kaj takega tudi storila.
Šalo na stran, sama vem, da sta me starša vzgajala tako, da sem osebe, ki jih poznam, vedno prva pozdravila. In že kot majhna punčka sem vedela, da če nekega soseda ne bi pozdravila, bi bila zelo razočarana nad menoj in bi 100% slišala nekaj krepkih na račun obnašanja. In sem tudi jih, ko enkrat v neki trgovini, kjer sem bila s sošolkami, nisem pozdravila žene atijevega sodelavca.
Sicer ta pojav opažam pri večini današnjih otrok. Nekaj njih me pozdravi, ko so v družbi staršev ali sami, česar pa od istih oseb ne bom doživela takrat, ko so v družbi svojih prijateljev. Pogosto pomislim, da starši teh otrok sploh ne vedo, da so njihovi otroci vljudni samo takrat, ko njim to paše. Potem pa se spomnim, da so tudi ti isti starši velikokrat vljudni takrat, ko se jim zazdi...
V zadnjem času sta prijaznost in vljudnost postali moji vsakdanji stalnici. Saj ne, da sem bila prej najhujši primer nevzgojenosti, a zdaj že nekaj časa hodim v službo, kar pomeni, da se vsak dan srečujem z ogromno ljudmi, pa naj bo to na poti v službo ali domov ter v sami zgradbi na hodnikih ali pisarni. In približno na 90% primerih na svoj "dober dan" ali pa "zdravo" dobim nazaj tudi odgovor. Tistih 10% je pa za zajtrk verjetno pojedlo limono, saj se vedno izredno kislo držijo.
Sicer pa vsakdanje življenje ni edini kraj, kjer ljudje pogosto pozabijo na pravila obnašanja. Obstaja en kraj, kjer ljudje za vsako malenkost dobesedno zlivajo vso gnojnico sveta in pljuvajo po vsem in vsakem.
Govorim seveda o internetu.
Je internet super stvar? Je. Ali je tudi koristen? Seveda. So socialna omrežja in forumi eden izmed načinov, kjer lahko izrazimo svoje mnenje? So. Imamo ljudje zato pravico svojo jezo in frustracije zliti nanj?
Na vprašanje si odgovorite sami.
Dejstvo je, da so socialna omrežja postala nekakšen ventil, kjer si posamezniki, največkrat za masko anonimnosti, dajo duška. Čeprav, sploh v zadnjem času, opažam nekakšno ping-pong igro komentarjev uporabnikov in krešenja mnenj o raznoraznih stvareh.
Ja, se strinjam, vsakdo lahko izrazi svoje mnenje, a naj to stori na primeren način. Kajti ob posameznih komentarjih in javnih debatah ki jih prebiram tu in tam na različnih spletnih straneh, postanem razočarana. Razočarana nad tem, ko vidim, med kakšnimi ljudmi živim.
Včasih je res pametno, da ljudje držimo jezik za zobmi in da včasih dvakrat premislimo, preden kaj rečemo. Razen takrat, ko je potrebno reči dober dan, prosim, hvala in oprosti, seveda.
Imam se za kar dobro vzgojeno osebo. Za kar se lahko zahvalim svoji mami in atiju. Zjutraj jima tako vedno zaželim dobro jutro, zvečer lahko noč, ne pade mi na pamet, da bi se drla na njiju ali jima odgovarjala. Pri šestindvajsetih me je še vedno strah njune reakcije, če bi kaj takega tudi storila.
Šalo na stran, sama vem, da sta me starša vzgajala tako, da sem osebe, ki jih poznam, vedno prva pozdravila. In že kot majhna punčka sem vedela, da če nekega soseda ne bi pozdravila, bi bila zelo razočarana nad menoj in bi 100% slišala nekaj krepkih na račun obnašanja. In sem tudi jih, ko enkrat v neki trgovini, kjer sem bila s sošolkami, nisem pozdravila žene atijevega sodelavca.
Sicer ta pojav opažam pri večini današnjih otrok. Nekaj njih me pozdravi, ko so v družbi staršev ali sami, česar pa od istih oseb ne bom doživela takrat, ko so v družbi svojih prijateljev. Pogosto pomislim, da starši teh otrok sploh ne vedo, da so njihovi otroci vljudni samo takrat, ko njim to paše. Potem pa se spomnim, da so tudi ti isti starši velikokrat vljudni takrat, ko se jim zazdi...
V zadnjem času sta prijaznost in vljudnost postali moji vsakdanji stalnici. Saj ne, da sem bila prej najhujši primer nevzgojenosti, a zdaj že nekaj časa hodim v službo, kar pomeni, da se vsak dan srečujem z ogromno ljudmi, pa naj bo to na poti v službo ali domov ter v sami zgradbi na hodnikih ali pisarni. In približno na 90% primerih na svoj "dober dan" ali pa "zdravo" dobim nazaj tudi odgovor. Tistih 10% je pa za zajtrk verjetno pojedlo limono, saj se vedno izredno kislo držijo.
Sicer pa vsakdanje življenje ni edini kraj, kjer ljudje pogosto pozabijo na pravila obnašanja. Obstaja en kraj, kjer ljudje za vsako malenkost dobesedno zlivajo vso gnojnico sveta in pljuvajo po vsem in vsakem.
Govorim seveda o internetu.
Je internet super stvar? Je. Ali je tudi koristen? Seveda. So socialna omrežja in forumi eden izmed načinov, kjer lahko izrazimo svoje mnenje? So. Imamo ljudje zato pravico svojo jezo in frustracije zliti nanj?
Na vprašanje si odgovorite sami.
Dejstvo je, da so socialna omrežja postala nekakšen ventil, kjer si posamezniki, največkrat za masko anonimnosti, dajo duška. Čeprav, sploh v zadnjem času, opažam nekakšno ping-pong igro komentarjev uporabnikov in krešenja mnenj o raznoraznih stvareh.
Ja, se strinjam, vsakdo lahko izrazi svoje mnenje, a naj to stori na primeren način. Kajti ob posameznih komentarjih in javnih debatah ki jih prebiram tu in tam na različnih spletnih straneh, postanem razočarana. Razočarana nad tem, ko vidim, med kakšnimi ljudmi živim.
Včasih je res pametno, da ljudje držimo jezik za zobmi in da včasih dvakrat premislimo, preden kaj rečemo. Razen takrat, ko je potrebno reči dober dan, prosim, hvala in oprosti, seveda.
