"Vržena" v TOUCH
Pa je konec mojega dopusta. Hja, mesec in pol je minil, kot bi mignil.
Bilo je super. Čeprav ok, nisem naredila vsega, kar sem si zadala, a vseeno je pomembno to, da sem uživala. Kljub grenkemu priokusu. Videla sem se z večino svojih prijateljev in kolegov, za vse pa mi je nekako zmanjkalo časa. Ampak saj pridem čez pol leta domov.
Že pred samim dopustom pa sem si tudi zadala, da bom pred ponovnim odhodom na Portugalsko doma uredila nekaj stvari, ki so se vlekle že od pamtiveka. Oziroma z drugimi besedami, zadala sem si, da končno zaključim eno izmed nedokončanih zgodb. Sicer sem res proti koncu dopusta mislila, da bom morala počakati kar na februar. K sreči pa se je na koncu le dan pred mojim odhodom vse uredilo in stvari so se sedaj dokončno razjasnile ter se postavile na pravo mesto. Sama pa sem se (v primerjavi s februarjem) zdaj lažje in mirnejše vrnila nazaj. Tisti črn oblak, ki je visel nad menoj vsa ta leta, je končno pregnalo sonce. In zdaj grem končno lahko naprej. Poleg tega pa... I think this is a beginning of a beautiful friendship. :)
Torej, ko sem uredila vse potrebno in se (že drugič letos) poslovila, se je pričela moja pot povratka. In ta pot je bila zelo dolga. Štartala sem v ponedeljek zvečer, ko sta me mojadva peljala v Ljubljano, od kjer sem se z GoOptijem odpeljala v Bergamo na letališče. In tam na svoj let čakala pet ur. Seveda Kaja ne bi bila Kaja, če se ji stvari ne bi zakomplicirale. Na letališču sem ob pregledu namreč "piskala". Na sebi nisem imela ničesar, kar bi lahko pripomoglo k temu, a so me vseeno preiskali, kot da bi v svojem telesu tihotapila atomsko bombo. Na koncu je bila za piskanje kriva žica v mojem modrčku. Ok...
Sledilo je čakanje na avion, potem pa sem le odletela proti Portu. Ker sem sedela ob oknu, sem med samim letom naredila še par slik. Let je bil sicer miren, le moj sosed na desni je bil očitno res zelo utrujen, kajti ob nekem trenutku je njegova glava z vso silo treščila na mojo desno ramo. Auč! Sem pa ob samem pristanku na letališču v Portu takoj pomislila, da sem prišla domov. :) Od tam sem se z metrojem odpeljala do šoping ulice (Rua de Santa Catarina), kjer sem imela še eno uro časa, preden me je avtobus odpeljal v Amarante. V stanovanje sem prispela ob pol štirih. Ob vstopu v sobo pa je vame takoj skočila Taru. Res sem jo pogrešala. Potem sva skoraj cel dan (in posledično cel teden) viseli skupaj, saj sva morali predebatirati marsikatero zadevščino. :)
Zvečer sem seveda videla tudi druge prostovoljce in čeprav sem bila v torek še vedno uradno na dopustu, okoli devetih imela že svoj prvi sestanek. Za mladinsko izmenjavo TOUCH, pri kateri sodeluje tudi Mladinski center Trbovlje. Če sem prej mislila, da ne bom mogla sodelovati v projektu (zaradi česar sem bila malenkost slabe volje), se je zaradi nepredvidljivih stvari plan malenkost spremenil. Tako smo imeli sestanek do okoli pol enajstih zvečer, potem pa sem le lahko odšla v stanovanje in šla spat. Dejansko sem bila na nek način "vržena" v projekt. Seveda ob vprašanju, če bi sodelovala, nisem rekla ne, saj sem to vzela kot izziv in nalogo, ki jo moram opraviti z odliko.
Dela je bilo tako čez glavo in naprej. Poleg tega pa sem na dan začetka izmenjave sodelovala tudi pri PAJ mladinskih aktivnostih. Kako točno naj bi to dvoje združila, mi ni bilo čisto jasno, a PAJ je imel prednost, zato sem nameravala prvi dan "prešpricati". Na koncu mi je le uspelo vse uskladiti.
Pri PAJ aktivnostih sem tako pomagala Marcelli, ki v svojem stanju (5 mesec nosečnosti) ni mogla sama "skakati" po parku dol in gor ter nadzirati vseh točk. Mislim, da smo se vsi v celotnem dnevu še najbolj razveselili kosila, saj smo po dolgem času jedli meso. Okoli pol štirih, ko so se aktivnosti zaključile in smo se odpravili nazaj v CJ, pa sva z Elino že leteli naprej in tako ujeli pričetek izmenjave. Kjer so aktivnosti trajale vse do enajstih zvečer. Kar je pomenilo, da sem bila na nogah vse od (približno) sedmih zjutraj.
Izmenjava se je seveda nadaljevala tudi danes, ko smo EVS ekipa (Lauri, Guido, Elina in moja malenkost) imeli malenkost večje vloge, saj smo udeležencem morali predstaviti Erasmus + in Youthpass. Dan se seveda še ni zaključil, saj nas po večerji čakajo še nekatere aktivnosti.
Držite pesti, da mi uspe s tem napornim tempom preživeti do naslednje nedelje, ko se izmenjava zaključi. :P
Bilo je super. Čeprav ok, nisem naredila vsega, kar sem si zadala, a vseeno je pomembno to, da sem uživala. Kljub grenkemu priokusu. Videla sem se z večino svojih prijateljev in kolegov, za vse pa mi je nekako zmanjkalo časa. Ampak saj pridem čez pol leta domov.
 |
| Slovo od moje čebelice. :) |
 |
| Pogled na Barcelono. |
Sledilo je čakanje na avion, potem pa sem le odletela proti Portu. Ker sem sedela ob oknu, sem med samim letom naredila še par slik. Let je bil sicer miren, le moj sosed na desni je bil očitno res zelo utrujen, kajti ob nekem trenutku je njegova glava z vso silo treščila na mojo desno ramo. Auč! Sem pa ob samem pristanku na letališču v Portu takoj pomislila, da sem prišla domov. :) Od tam sem se z metrojem odpeljala do šoping ulice (Rua de Santa Catarina), kjer sem imela še eno uro časa, preden me je avtobus odpeljal v Amarante. V stanovanje sem prispela ob pol štirih. Ob vstopu v sobo pa je vame takoj skočila Taru. Res sem jo pogrešala. Potem sva skoraj cel dan (in posledično cel teden) viseli skupaj, saj sva morali predebatirati marsikatero zadevščino. :)
Zvečer sem seveda videla tudi druge prostovoljce in čeprav sem bila v torek še vedno uradno na dopustu, okoli devetih imela že svoj prvi sestanek. Za mladinsko izmenjavo TOUCH, pri kateri sodeluje tudi Mladinski center Trbovlje. Če sem prej mislila, da ne bom mogla sodelovati v projektu (zaradi česar sem bila malenkost slabe volje), se je zaradi nepredvidljivih stvari plan malenkost spremenil. Tako smo imeli sestanek do okoli pol enajstih zvečer, potem pa sem le lahko odšla v stanovanje in šla spat. Dejansko sem bila na nek način "vržena" v projekt. Seveda ob vprašanju, če bi sodelovala, nisem rekla ne, saj sem to vzela kot izziv in nalogo, ki jo moram opraviti z odliko.Dela je bilo tako čez glavo in naprej. Poleg tega pa sem na dan začetka izmenjave sodelovala tudi pri PAJ mladinskih aktivnostih. Kako točno naj bi to dvoje združila, mi ni bilo čisto jasno, a PAJ je imel prednost, zato sem nameravala prvi dan "prešpricati". Na koncu mi je le uspelo vse uskladiti.
Pri PAJ aktivnostih sem tako pomagala Marcelli, ki v svojem stanju (5 mesec nosečnosti) ni mogla sama "skakati" po parku dol in gor ter nadzirati vseh točk. Mislim, da smo se vsi v celotnem dnevu še najbolj razveselili kosila, saj smo po dolgem času jedli meso. Okoli pol štirih, ko so se aktivnosti zaključile in smo se odpravili nazaj v CJ, pa sva z Elino že leteli naprej in tako ujeli pričetek izmenjave. Kjer so aktivnosti trajale vse do enajstih zvečer. Kar je pomenilo, da sem bila na nogah vse od (približno) sedmih zjutraj.
Izmenjava se je seveda nadaljevala tudi danes, ko smo EVS ekipa (Lauri, Guido, Elina in moja malenkost) imeli malenkost večje vloge, saj smo udeležencem morali predstaviti Erasmus + in Youthpass. Dan se seveda še ni zaključil, saj nas po večerji čakajo še nekatere aktivnosti.
Držite pesti, da mi uspe s tem napornim tempom preživeti do naslednje nedelje, ko se izmenjava zaključi. :P
 |
| TOUCH people. :) |
