Baby boom okoli mene
Saj vsi poznamo tisto "tradicionalno" slovensko miselnost oziroma načrt, kako naj bi si dogodki v življenju sledili, kajne?
Najprej gremo v vrtec, potem devet let preždimo v osnovni šoli, kasneje
še štiri leta v srednji. Po maturi gremo na faks, kjer diplomiramo,
čemur sledi iskanje službe, pričeti pa je potrebno tudi z iskanjem
partnerja, če seveda že nekaj let srečno ne letaš med oblaki zaljubljenosti.
Temu sledi poroka in načrtovanje družine. Ker kdaj pa naj bi imeli
otroke, če ne takrat, ko že imaš vse "poštimano" v življenju in ko je
človek še mlad? Nato naj bi sledilo mirno družinsko življenje, na stara
leta pa penzija (ki je sama najverjetneje nikoli ne bom dočakala), Za
upokojence pa tako vemo, da nikoli nimajo časa. :P
Praksa kaže, da zadnje štiri točke varirajo od posameznika do posameznika, marsikje se vrstni red tudi obrne, ali pa se kakšna točka celo izpusti. Sama sem nekje do faksa tem vrstnem redu še sledila, potem pa sem vse nekam poslala in pričela živeti življenje po svojih točkah. Bolj ali manj uspešno, moram priznati. Kljub temu, da sem "upornik", me ena točka v zadnjem času kar pogosto spremlja. Namreč, kamorkoli pogledam in ne glede na to, v kateri državi se nahajam, vsepovsod so okoli mene nosečnice in majhni otroci.
Vse se je pričelo že "daljnega" leta 2013, ko je svojega prvega otroka rodila sestrična moje mami. Malo za tem pa sta tudi naša soseda dobila svojega prvega otroka. Malo punčko, ki sem jo še sama takoj vzela za svojo (pa da ne bo kakih očitkov; za svojo sta jo vzela tudi moja starša). Priznam, da sem se glede na pretekle izkušnje z dojenčki zelo bala in se spraševala, ali bo tudi ona v mojem naročju jokala, tako kot do tedaj vsi otroci. In ko sem jo s strahom vzela v naročje, sem bila presenečena, da mala od sebe ni dala niti glasu. Samo mirno je spala naprej. Mesece kasneje sem jo tudi kdaj peljala z vozičkom na sprehod in s tem poskrbela, da so se po celem mestu razširile govorice, da sem rodila in da me je oče otroka pustil samo. Ja, ja, pa da ne bo kaj res! :P Sicer pa sva z malo danes zelo dobri frendici, včasih pa skupaj gledava risanke. Največkrat Čebelico Majo in to večkrat zapored. In ker je tudi mali ime Maja, je to seveda njena najljubša risanka. :D
V glavnem,... Kako leto zatem sta rodili dve sosedi iz istega nadstropja v našem bloku. Mislim, da je med obema deklicama kakšen mesec razlike. Še leto kasneje je svojega prvega otroka rodila še ena kolegica. Kak mesec za njo pa je očka postal atijev sodelavec. Zanimivo pri obeh je, da imata njuna fantka isto ime. :)
In takrat sem mislila, da se je ta val novih bitij malenkost ustavil. Pa nisem imela niti najmanjšega pojma, da se je v bistvu šele začel!
Najprej sem izvedela, da je noseča še ena soseda (ki je letos rodila fantka). Mislim, da se je ona edina držala vseh točk iz prej omenjenega seznama. :P Pa pustimo zdaj to. Konec leta 2015 sem nato izvedela, da je noseča sošolka iz osnovne šole in je le par tednov nazaj tudi rodila hčerkico. Malo pred mojim odhodom v tujino sem na Facebooku prebrala, da je noseča tudi sošolka iz srednje. Pa sem kak mesec po tistem, ko sem že bila na Portugalskem izvedela, da je noseča še druga sošolka iz srednje šole. In sem bila vesela še za njo, tako kot za vse ostale. Potem pa me je čez nekaj tednov šokirala novica, da je noseča tudi družinska prijateljica. Saj ne, da ne bi bila vesela zanjo in njenega, ampak vseeno sem bila prijetno presenečena. Ker vem, da sta delala na otroku in da si ga res želita. Ravno nekaj dni pred samo objavo tega zapisa pa sem izvedela, da bo otroka dobila še ena sošolka iz osnovne šole, ki že kar nekaj let živi v New Yorku.
Sem se pa nekje konec maja res vprašala, kdaj bom spet izvedela podobno novico. Kajti dobila sem občutek, da s svojim prostovoljstvom na Portugalskem res zelo štrlim iz tega povprečja. No, čakala sem do točno 6. 6. 2016. Na dan, ko se mi je življenje čisto obrnilo na glavo. Zjutraj sem namreč izvedela, da mi je umrl ata, zato sem proti večeru hitro odšla v CJ, da si operem oblačila, kajti naslednji dan sem že letela proti Sloveniji.
Ko so mi kolegi povedali za to prekrasno novico, sem imela to srečo, da sem sedela na stolu v EVS pisarni, kajti v nasprotnem primeru bi me od šoka vrglo na rit! A ta novica mi je res polepšala tisti dan. Decembra bomo spoznali EVS otročka! In ne, nobena izmed (trenutnih) prostovoljk ni zanosila. Imamo pa res to srečo, da se bo ta otrok rodil nekje sredi decembra, ko bomo še na Portugalskem. In zato sem tudi v eni izmed prejšnjih objav napisala, da imam dober razlog, da se vrnem nazaj. :D Naslednji dan sem seveda takoj čestitala bodoči mamici in očku, ki sta mi dejala, da mi prejšnji dan zaradi okoliščin novice nista želela sporočiti. A mislim, da sem bila od vseh sama še najbolj vesela in srečna zanju. In če smem še pripomniti (pa vem, da me bosta srečna starša križala, če bosta tole videla) da sem prepričana, da bo ta otrok dobil zelo, zelo dobre gene. :D Če slučajno zaradi te izjave ne preživim, ko se vrnem nazaj v Amarante, naj povem, da mi je bilo v čast svoje misli deliti z vami na blogu. :P
Ampak najbolj smešno pa je, da ko sem bila zadnjič s prijateljico na kavi in sem ji vso to štorijo tudi razlagala, je ta po mojem pripovedovanju kar naenkrat utihnila. In nato rekla, da mi mora nekaj povedati. Nadaljevala je, da pozna še eno, ki je noseča. In po mojem radovednem pogledu je končno rekla, da bosta z njenim dobila otroka. Najprej sem bila nekaj sekund tiho, potem pa sem pričela cviliti in se smejati obenem ter skočila vanjo, da sem jo objela. Temu je sledila debata o otrokih in vseh super cute majhnim stvarem, ki jih ti potrebujejo. In pa seveda sem ji obljubila, da pridem otročka pogledat, ko pride na svet. Na žalost pa bom morala izpustiti organiziranje baby shower zabave, ker bom takrat še vedno na Portugalskem. No ja, pa kdaj drugič. :)
Potem pa me je vprašala nekaj, kar še danes ni čisto zapustilo mojih misli. "A tebe pa čisto nič ne mika, da bi se po koncu EVSa ustalila in ustvarila družino?".
Nisem vedela, kaj naj odgovorim na to. Res je, da sedaj že punce "moje generacije" izbirajo vozičke in kupujejo male oblekice. Res je tudi, da sem na Portugalskem večino časa v družbi otrok in da mi je v njihovi družbi prijetno. Da mi moja Mutti že jasno nakazuje, da bi rada pazila svoje vnuke ("Ko sem bila jaz stara toliko kot ti, sem ti že pol leta menjavala plenice!"). In da sama vsako leto govorim, da bom prvega otroka imela čez deset let ("Saj veš, da tega ne moreš tako načrtovati, ne?" bi tu dodal moj Padre). In ja, da postanem mamica in si nekega dne ustvarim svojo družino, je moja velika želja.
Ampak...
Prvo kot prvo, brez službe bi me res skrbelo, kako ga sploh preživeti. Drugo kot drugo, trenutno zaradi EVSa ni primeren čas, da bi imela svojega otroka. Tretje kot tretje, za otroka sta potrebna dva. Vsi, ki me poznajo pa vedo, da kar se razmerij tiče, nimam ravno sreče. In mislim, da je najti nekoga, ki bi skrbel za otroka, ne pa ga samo naredil, res težko. In četrto kot četrto, tudi če bi sedaj dobila partnerja, bi z načrtovanjem družine še počakala. Vsaj dokler se ne bi dobro spoznala in bi vedela, da je to to.
Torej, imeti otroka? Ja, ampak šele čez nekaj let. Mogoče ne ravno deset, a vseeno, čez nekaj let. Ko bo pravi čas za to. Do takrat pa bom rajši "tetka Kaja" vsem svojim "nečakom in nečakinjam". :D
 |
| Baby Kaja z atom in zelo kosmatim kolegom. |
Praksa kaže, da zadnje štiri točke varirajo od posameznika do posameznika, marsikje se vrstni red tudi obrne, ali pa se kakšna točka celo izpusti. Sama sem nekje do faksa tem vrstnem redu še sledila, potem pa sem vse nekam poslala in pričela živeti življenje po svojih točkah. Bolj ali manj uspešno, moram priznati. Kljub temu, da sem "upornik", me ena točka v zadnjem času kar pogosto spremlja. Namreč, kamorkoli pogledam in ne glede na to, v kateri državi se nahajam, vsepovsod so okoli mene nosečnice in majhni otroci.
 |
| Januar 2015 - guganje z Majo v parku :) |
In takrat sem mislila, da se je ta val novih bitij malenkost ustavil. Pa nisem imela niti najmanjšega pojma, da se je v bistvu šele začel!
Najprej sem izvedela, da je noseča še ena soseda (ki je letos rodila fantka). Mislim, da se je ona edina držala vseh točk iz prej omenjenega seznama. :P Pa pustimo zdaj to. Konec leta 2015 sem nato izvedela, da je noseča sošolka iz osnovne šole in je le par tednov nazaj tudi rodila hčerkico. Malo pred mojim odhodom v tujino sem na Facebooku prebrala, da je noseča tudi sošolka iz srednje. Pa sem kak mesec po tistem, ko sem že bila na Portugalskem izvedela, da je noseča še druga sošolka iz srednje šole. In sem bila vesela še za njo, tako kot za vse ostale. Potem pa me je čez nekaj tednov šokirala novica, da je noseča tudi družinska prijateljica. Saj ne, da ne bi bila vesela zanjo in njenega, ampak vseeno sem bila prijetno presenečena. Ker vem, da sta delala na otroku in da si ga res želita. Ravno nekaj dni pred samo objavo tega zapisa pa sem izvedela, da bo otroka dobila še ena sošolka iz osnovne šole, ki že kar nekaj let živi v New Yorku.
Sem se pa nekje konec maja res vprašala, kdaj bom spet izvedela podobno novico. Kajti dobila sem občutek, da s svojim prostovoljstvom na Portugalskem res zelo štrlim iz tega povprečja. No, čakala sem do točno 6. 6. 2016. Na dan, ko se mi je življenje čisto obrnilo na glavo. Zjutraj sem namreč izvedela, da mi je umrl ata, zato sem proti večeru hitro odšla v CJ, da si operem oblačila, kajti naslednji dan sem že letela proti Sloveniji.
Ko so mi kolegi povedali za to prekrasno novico, sem imela to srečo, da sem sedela na stolu v EVS pisarni, kajti v nasprotnem primeru bi me od šoka vrglo na rit! A ta novica mi je res polepšala tisti dan. Decembra bomo spoznali EVS otročka! In ne, nobena izmed (trenutnih) prostovoljk ni zanosila. Imamo pa res to srečo, da se bo ta otrok rodil nekje sredi decembra, ko bomo še na Portugalskem. In zato sem tudi v eni izmed prejšnjih objav napisala, da imam dober razlog, da se vrnem nazaj. :D Naslednji dan sem seveda takoj čestitala bodoči mamici in očku, ki sta mi dejala, da mi prejšnji dan zaradi okoliščin novice nista želela sporočiti. A mislim, da sem bila od vseh sama še najbolj vesela in srečna zanju. In če smem še pripomniti (pa vem, da me bosta srečna starša križala, če bosta tole videla) da sem prepričana, da bo ta otrok dobil zelo, zelo dobre gene. :D Če slučajno zaradi te izjave ne preživim, ko se vrnem nazaj v Amarante, naj povem, da mi je bilo v čast svoje misli deliti z vami na blogu. :P
Ampak najbolj smešno pa je, da ko sem bila zadnjič s prijateljico na kavi in sem ji vso to štorijo tudi razlagala, je ta po mojem pripovedovanju kar naenkrat utihnila. In nato rekla, da mi mora nekaj povedati. Nadaljevala je, da pozna še eno, ki je noseča. In po mojem radovednem pogledu je končno rekla, da bosta z njenim dobila otroka. Najprej sem bila nekaj sekund tiho, potem pa sem pričela cviliti in se smejati obenem ter skočila vanjo, da sem jo objela. Temu je sledila debata o otrokih in vseh super cute majhnim stvarem, ki jih ti potrebujejo. In pa seveda sem ji obljubila, da pridem otročka pogledat, ko pride na svet. Na žalost pa bom morala izpustiti organiziranje baby shower zabave, ker bom takrat še vedno na Portugalskem. No ja, pa kdaj drugič. :)
Potem pa me je vprašala nekaj, kar še danes ni čisto zapustilo mojih misli. "A tebe pa čisto nič ne mika, da bi se po koncu EVSa ustalila in ustvarila družino?".
Nisem vedela, kaj naj odgovorim na to. Res je, da sedaj že punce "moje generacije" izbirajo vozičke in kupujejo male oblekice. Res je tudi, da sem na Portugalskem večino časa v družbi otrok in da mi je v njihovi družbi prijetno. Da mi moja Mutti že jasno nakazuje, da bi rada pazila svoje vnuke ("Ko sem bila jaz stara toliko kot ti, sem ti že pol leta menjavala plenice!"). In da sama vsako leto govorim, da bom prvega otroka imela čez deset let ("Saj veš, da tega ne moreš tako načrtovati, ne?" bi tu dodal moj Padre). In ja, da postanem mamica in si nekega dne ustvarim svojo družino, je moja velika želja.
Ampak...
Prvo kot prvo, brez službe bi me res skrbelo, kako ga sploh preživeti. Drugo kot drugo, trenutno zaradi EVSa ni primeren čas, da bi imela svojega otroka. Tretje kot tretje, za otroka sta potrebna dva. Vsi, ki me poznajo pa vedo, da kar se razmerij tiče, nimam ravno sreče. In mislim, da je najti nekoga, ki bi skrbel za otroka, ne pa ga samo naredil, res težko. In četrto kot četrto, tudi če bi sedaj dobila partnerja, bi z načrtovanjem družine še počakala. Vsaj dokler se ne bi dobro spoznala in bi vedela, da je to to.
Torej, imeti otroka? Ja, ampak šele čez nekaj let. Mogoče ne ravno deset, a vseeno, čez nekaj let. Ko bo pravi čas za to. Do takrat pa bom rajši "tetka Kaja" vsem svojim "nečakom in nečakinjam". :D
