Upaj si! Takoj zdaj!
Navdih za tole objavo je bil nedavni dogodek. A še preden pridem do tega dela, moram seveda opisati pot, ki sem jo do tja prehodila.
Preden pa pričnete z branjem objave, pa vas prosim, da hkrati ob branju poslušate še spodnjo pesem.
Now let's begin, shall we? :D
Ko sem bila mlajša, sem bila grozno nesamozavestna. In nič kaj pogumna. K temu je v veliki meri pripomoglo to, da sem imela v osnovni šoli velike probleme s sošolci (o čemer sem že pisala). Vseh osem let so me namreč zbadali, kar je močno vplivalo name. Ker pa sem bila takrat še otrok, se nisem upala postaviti zase. Kajti vedela sem, da bi to vodilo v še več zbadanja. Zato sem bila raje tiho. In si želela, da bi bila nevidna.
To nesamozavestno obdobje se je vleklo kar nekaj let, potem pa sem počasi, z otroškimi koraki, pričela delati na sebi. Mislim, da je bilo to nekje ob začetku faksa. Kakšne metode sem uporabljala? Naj se sliši še tako čudno, ampak najbolj mi je pomagalo to, da sem se dejansko pretvarjala, da sem samozavestna, ker naj bi se tako prava samozavest okrepila. Velikokrat pa sem tudi stala pred ogledalom in ponavljala vzpodbudne besede in pozitivne misli. Pomagala pa mi je tudi sprememba okolja s selitvijo v Ljubljano.
In verjeli ali ne, vsi ti dejavniki so mi res pomagali. Sicer ne takoj, kajti vsaka stvar potrebuje svoj čas. A sčasoma sem res postala bolj samozavestna in pogumna. Kar sem kasneje dokazovala tudi z nekaterimi svojimi dejanji. Dejansko sem se v teh treh letih iz tiste plahe male punčke, ki si sama ni upala naročiti niti ene male pice po telefonu, počasi spremenila v eno gobčno babo z jajci. Baje, da kar velikimi. :D
Sem se pa v preteklosti tudi zelo obremenjevala z mnenji drugih ljudi. In včasih kakšne stvari nisem želela narediti samo zato, ker me je bilo strah, kako bom videti v očeh opazovalcev. "Kaj si bodo pa mislili o meni, če oblečem to, če si v restavraciji namesto pice naročim piščanca, če bom poslušala to zvrst glasbe,...". Kot lahko razberete, sem se res obremenjevala s trapastimi stvarmi. Danes mi je čisto vseeno, kaj si ljudje mislijo o meni, mojemu stilu oblačenja in zvrsti glasbe, ki jo poslušam.
Včasih tudi nisem znala uživati v danem trenutku in sem velikokrat razmišljala že o stvareh, ki jih moram postoriti čez kako uro, naslednji dan, čez nekaj mesecev,... Še ko smo konec maja obiskali Sao Leonardo da Galafula, sem po tistem, ko sem videla tisti prečudoviti razgled, najprej dejala, da mi je žal, da nimam pri sebi telefona. Razmišljala sem namreč že vnaprej in bila jezna sama nase. "Zdaj bo pa blog zaradi moje nepremišljenosti prikrajšan za prečudovito sliko!". Na koncu se je seveda vse uredilo, a v istem momentu, ko sem to izrekla, me je Gusi močno dregnil v rebra in rekel, da naj vsaj za trenutek pozabim na tehnologijo in uživam. In imel je prav, kajti kot je očitno, sem sama imela ta problem, da so moje misli vedno bežale naprej. In vedno se mi je nekam mudilo.
Vse dokler prejšnji mesec ni umrl moj ata. Takrat je ob sami novici zame prišel trenutek streznitve na vseh področjih. Čeprav so mi po začetnem šoku v glavi rojile različne misli, je ena še posebej izstopala. Da z njim nisem preživela več časa, ko sem še imela priložnost. Da ko je bil še doma, njega in mame nisem večkrat obiskala. Da se z njim nisem večkrat pogovarjala, kajti bil je zelo inteligenten in pameten človek. Šele takrat sem se zavedla, da misel, ki jo je večkrat izrekel tudi moj pokojni sošolec, drži. Si, pa te ni. In odločila sem se, da bom pričela uživati v vsakem danem trenutku in bila zanje hvaležna. Pa tudi to, da bom izkoristila vsako ponujeno priložnost v življenju.
A vseeno, pred nekaterimi odločitvami sem še vedno nesigurna in včasih še vedno zelo močno oklevam. Kar me spet pripelje do dogodka, ki sem ga omenila čisto na začetku. Lahko rečem, da tega le tri leta nazaj nikakor ne bi storila, ker za to še ne bi bila dovolj pogumna. Ne bom pa lagala, da nisem že vsa ta tri leta veliko razmišljala o tem. In le par trenutkov preden sem to dejansko storila, sem se še odločala, da ali ne. In se skoraj že postavila na stran besede "ne". Pa sem potem najprej globoko vdihnila in si rekla: "Klinc! Kaja, če si bila tako pogumna, da si šla sama v tujo državo, boš pa ja imela pogum, da storiš tudi to!". Ja, v tistem trenutku sem bila res odločna. In kasneje slišala, da imam res, ampak res ogromna jajca! :D
Kaj hočem v bistvu sploh povedati?
Da si upajte! Drznite! Izkoristite vsako priložnost, ki se vam v življenju kdajkoli ponudi. In ne ozirajte se na mnenja drugih. Pa koga briga, kaj si mislijo! Če se želite ostriči na kratko, se ostrižite. Če želite povedati nekomu, da vam je všeč, zberite pogum in tej osebi to tudi povejte. Morebitna zavrnitev zna res boleti, a kar te ne ubije, te okrepi ali z drugimi besedami, vsak poraz naredi človeka še močnejšega. Če se z neko stvarjo ne želite več ukvarjati, ker ste zaradi nje nesrečni, jo pač opustite. Če želite poiskati nove izzive, se ozrite naokoli in jih poiščite. Če ste nezadovoljni z vašo zvezo, jo končajte. Ne vztrajajte v njej in z napačnim človekom samo zato, ker se bojite, da bi v življenju ostali za vedno sami in nikoli ne boste našli nič boljšega. Če želite objeti prijateljico, ker je z vami delila svoje bonbone, jo objemite. Če vam ni všeč, kako se nekdo, ki je na nek način vaš nadrejeni, obnaša do vas, se postavite zase. Izrazite svoje mnenje, saj imate vso pravico do njega in ne dovolite, da kdorkoli kadarkoli pometa z vami! Če želite poljubiti tistega, ki vam je všeč, ne oklevajte. Dvakrat globoko vdihnite, pojdite do njega in ga končno že poljubite. Pa če vam ta oseba to dejanje zameri ali ne. ;) Če se želite z nekom pogovoriti, ga pokličite. Smejte se stvarem, ki so smešne in všeč vam in ne ostalim okoli vas. Pojte, tudi če nimate posluha in ne zadanete niti enega tona. Plešite, tudi če ne znate in soplesalcu vsakič stopite na prste. Poslušajte glasbo, ki vam je všeč. Jejte tisto, kar imate radi. Če vam je všeč kombinacija formalnega stila in športne obutve, se tako tudi oblecite. In nenazadnje, če želite nekomu povedati, da ga imate radi in ste srečni, da je del vašega življenja, storite to čimprej.
Kajti življenje je namreč prekratko za čakanje. Nikoli ne veste, kdaj je zadnjič. "Timing is the answer to success". In iskreno, še danes bi se tolkla po glavi in bi mi bilo res žal, če vseh zgoraj napisanih stvari sama v teh treh letih nikoli ne bi naredila.
Preden pa pričnete z branjem objave, pa vas prosim, da hkrati ob branju poslušate še spodnjo pesem.
Now let's begin, shall we? :D
Ko sem bila mlajša, sem bila grozno nesamozavestna. In nič kaj pogumna. K temu je v veliki meri pripomoglo to, da sem imela v osnovni šoli velike probleme s sošolci (o čemer sem že pisala). Vseh osem let so me namreč zbadali, kar je močno vplivalo name. Ker pa sem bila takrat še otrok, se nisem upala postaviti zase. Kajti vedela sem, da bi to vodilo v še več zbadanja. Zato sem bila raje tiho. In si želela, da bi bila nevidna.
To nesamozavestno obdobje se je vleklo kar nekaj let, potem pa sem počasi, z otroškimi koraki, pričela delati na sebi. Mislim, da je bilo to nekje ob začetku faksa. Kakšne metode sem uporabljala? Naj se sliši še tako čudno, ampak najbolj mi je pomagalo to, da sem se dejansko pretvarjala, da sem samozavestna, ker naj bi se tako prava samozavest okrepila. Velikokrat pa sem tudi stala pred ogledalom in ponavljala vzpodbudne besede in pozitivne misli. Pomagala pa mi je tudi sprememba okolja s selitvijo v Ljubljano.
In verjeli ali ne, vsi ti dejavniki so mi res pomagali. Sicer ne takoj, kajti vsaka stvar potrebuje svoj čas. A sčasoma sem res postala bolj samozavestna in pogumna. Kar sem kasneje dokazovala tudi z nekaterimi svojimi dejanji. Dejansko sem se v teh treh letih iz tiste plahe male punčke, ki si sama ni upala naročiti niti ene male pice po telefonu, počasi spremenila v eno gobčno babo z jajci. Baje, da kar velikimi. :D
Sem se pa v preteklosti tudi zelo obremenjevala z mnenji drugih ljudi. In včasih kakšne stvari nisem želela narediti samo zato, ker me je bilo strah, kako bom videti v očeh opazovalcev. "Kaj si bodo pa mislili o meni, če oblečem to, če si v restavraciji namesto pice naročim piščanca, če bom poslušala to zvrst glasbe,...". Kot lahko razberete, sem se res obremenjevala s trapastimi stvarmi. Danes mi je čisto vseeno, kaj si ljudje mislijo o meni, mojemu stilu oblačenja in zvrsti glasbe, ki jo poslušam.
Včasih tudi nisem znala uživati v danem trenutku in sem velikokrat razmišljala že o stvareh, ki jih moram postoriti čez kako uro, naslednji dan, čez nekaj mesecev,... Še ko smo konec maja obiskali Sao Leonardo da Galafula, sem po tistem, ko sem videla tisti prečudoviti razgled, najprej dejala, da mi je žal, da nimam pri sebi telefona. Razmišljala sem namreč že vnaprej in bila jezna sama nase. "Zdaj bo pa blog zaradi moje nepremišljenosti prikrajšan za prečudovito sliko!". Na koncu se je seveda vse uredilo, a v istem momentu, ko sem to izrekla, me je Gusi močno dregnil v rebra in rekel, da naj vsaj za trenutek pozabim na tehnologijo in uživam. In imel je prav, kajti kot je očitno, sem sama imela ta problem, da so moje misli vedno bežale naprej. In vedno se mi je nekam mudilo.
Vse dokler prejšnji mesec ni umrl moj ata. Takrat je ob sami novici zame prišel trenutek streznitve na vseh področjih. Čeprav so mi po začetnem šoku v glavi rojile različne misli, je ena še posebej izstopala. Da z njim nisem preživela več časa, ko sem še imela priložnost. Da ko je bil še doma, njega in mame nisem večkrat obiskala. Da se z njim nisem večkrat pogovarjala, kajti bil je zelo inteligenten in pameten človek. Šele takrat sem se zavedla, da misel, ki jo je večkrat izrekel tudi moj pokojni sošolec, drži. Si, pa te ni. In odločila sem se, da bom pričela uživati v vsakem danem trenutku in bila zanje hvaležna. Pa tudi to, da bom izkoristila vsako ponujeno priložnost v življenju.
A vseeno, pred nekaterimi odločitvami sem še vedno nesigurna in včasih še vedno zelo močno oklevam. Kar me spet pripelje do dogodka, ki sem ga omenila čisto na začetku. Lahko rečem, da tega le tri leta nazaj nikakor ne bi storila, ker za to še ne bi bila dovolj pogumna. Ne bom pa lagala, da nisem že vsa ta tri leta veliko razmišljala o tem. In le par trenutkov preden sem to dejansko storila, sem se še odločala, da ali ne. In se skoraj že postavila na stran besede "ne". Pa sem potem najprej globoko vdihnila in si rekla: "Klinc! Kaja, če si bila tako pogumna, da si šla sama v tujo državo, boš pa ja imela pogum, da storiš tudi to!". Ja, v tistem trenutku sem bila res odločna. In kasneje slišala, da imam res, ampak res ogromna jajca! :D
Kaj hočem v bistvu sploh povedati?
Da si upajte! Drznite! Izkoristite vsako priložnost, ki se vam v življenju kdajkoli ponudi. In ne ozirajte se na mnenja drugih. Pa koga briga, kaj si mislijo! Če se želite ostriči na kratko, se ostrižite. Če želite povedati nekomu, da vam je všeč, zberite pogum in tej osebi to tudi povejte. Morebitna zavrnitev zna res boleti, a kar te ne ubije, te okrepi ali z drugimi besedami, vsak poraz naredi človeka še močnejšega. Če se z neko stvarjo ne želite več ukvarjati, ker ste zaradi nje nesrečni, jo pač opustite. Če želite poiskati nove izzive, se ozrite naokoli in jih poiščite. Če ste nezadovoljni z vašo zvezo, jo končajte. Ne vztrajajte v njej in z napačnim človekom samo zato, ker se bojite, da bi v življenju ostali za vedno sami in nikoli ne boste našli nič boljšega. Če želite objeti prijateljico, ker je z vami delila svoje bonbone, jo objemite. Če vam ni všeč, kako se nekdo, ki je na nek način vaš nadrejeni, obnaša do vas, se postavite zase. Izrazite svoje mnenje, saj imate vso pravico do njega in ne dovolite, da kdorkoli kadarkoli pometa z vami! Če želite poljubiti tistega, ki vam je všeč, ne oklevajte. Dvakrat globoko vdihnite, pojdite do njega in ga končno že poljubite. Pa če vam ta oseba to dejanje zameri ali ne. ;) Če se želite z nekom pogovoriti, ga pokličite. Smejte se stvarem, ki so smešne in všeč vam in ne ostalim okoli vas. Pojte, tudi če nimate posluha in ne zadanete niti enega tona. Plešite, tudi če ne znate in soplesalcu vsakič stopite na prste. Poslušajte glasbo, ki vam je všeč. Jejte tisto, kar imate radi. Če vam je všeč kombinacija formalnega stila in športne obutve, se tako tudi oblecite. In nenazadnje, če želite nekomu povedati, da ga imate radi in ste srečni, da je del vašega življenja, storite to čimprej.
Kajti življenje je namreč prekratko za čakanje. Nikoli ne veste, kdaj je zadnjič. "Timing is the answer to success". In iskreno, še danes bi se tolkla po glavi in bi mi bilo res žal, če vseh zgoraj napisanih stvari sama v teh treh letih nikoli ne bi naredila.
 |
| In če želite posneti selfie s slabo frizuro, ga pač posnamite. :) |
