Od Izole do poroke ali najboljši teden EVER!!!
Ta teden je bil pa res pester. Dopust, poroka,... Res je bil to najboljši teden, kar sem jih doživela. :)
Pa bom začela kar z našim kratkim dopustom. Še preden sem februarja zapustila Trbovlje, smo se s starši dogovorili, da gremo med mojim EVS dopustom za en dan v Izolo. Ker se že kar nekaj let redno vračamo na isto mesto, se tam počutimo kot doma. Poznamo se tudi z domačini, naša psička pa ima v tem obmorskem mestecu tudi ogromno pasjih prijateljev (in tudi svojega fanta ;) ).
Štiri mesece sem bila 100% prepričana v naš dogovor. :P Potem pa sta me mojadva prejšnji teden totalno presenetila. En dan sem malce bolj pozno prišla domov in si v mislih že slikala zmenek s tušem in posteljo, ko mi Mutti reče, da bi se s Padretom o neki stvari rada pogovorila z menoj.
Ker sem pričakovala, da bo govora o zadevi, ki se vleče že kar nekaj let, sem si že pripravila obrambni govor. In tako sem se skupaj z mojima dvema usedla na sedežno in nagovorila svojega atija z besedami: "Povej, Padre.". Pa je ta samo zavzdihnil in rekel: "28., 29., 30. si ne rezerviraj nobenih kavic s prijateljicami, ker si te tri dni samo najina.". Ok, tudi prav, ampak mi še vedno ni bilo čisto jasno, kaj točno se dogaja. Potem pa je Padre nadaljeval: "V Izolo gremo." "Ja, vem da gremo v Izolo." sem odvrnila. "Za tri dni." je še dodal. Tišina. Zmedeno sem pogledovala zdaj enega, zdaj drugega. "Aaaaaaa!?".
Ko mi je končno vklopilo, kaj točno se je zgodilo, sem od veselja pričela cviliti. Nakar sem izvedela, da sta se starša vse dogovorila že, reci piši, marca! Kar pomeni, da sta mi vse od takrat to prikrivala. Ampak nima veze, vseeno sem bila res prijetno presenečena. "Banda hudičeva, lepo ste mi vse to prikrivali!" je bila moja končna izjava. :D
In tako smo se 28. dopoldne odpravili proti obali. In takoj, ko sem stopila ven iz avta in mi je v nos butnil vonj po morju, sem vedela, da sem doma. Najprej je bilo potrebno razpakirati, iti v trgovino, potem pa smo postali malenkost lačni in smo odšli v restavracijo. Kjer sem se res zbala, da do devetnajstega julija sploh ne bomo dobili jedilnih listov, kajti naša natakarica je bila,... Zelo zmedena (milo rečeno). Pa nam je potem nekako le uspelo naročiti, pojesti in plačati.
"Kaj je zdaj, gremo na plažo ali ne?" sem okoli štirih izjavila in ob pol petih že migala v morju. Čeprav je bila voda za moje pojme malenkost hladna, a ker sem se nekaj tednov nazaj odločila, da bom izkoristila vsako priliko, ki se mi bo v življenju ponudila, sem se tako s telečjimi nogami le spravila v vodo. In prvič v življenju oblekla dvodelne kopalke. V katerih mi je bilo na začetku zelo neugodno, potem pa sem rekla "fogo" in pričela uživati.
Nekje okoli pol šestih sem odšla po psičko v apartma in se z njo vrnila na plažo, kjer sem že od daleč opazila, da se moja starša z nekom pogovarjata. "Poglej ju Pikc, komaj par ur smo tukaj, pa sta že zapacala ene Trboveljčane." sem rekla psički. A ko sem prišla bližje, sem opazila, da se moja starša v bistvu pogovarjata z Robertom Dragarjem in njegovo družino. Za vse tiste, ki ne veste, kdo je to (to predvsem velja za moje sotrpine iz Portugalske), Robi je član slovenske glasbene skupine Victory.
Po nekaj izmenjanih besedah je padla ideja, da gremo na eno rundo v bližnji bar. Kjer smo ostali dve uri. Moram priznati, da je Robi zelo preprost in nič kaj vzvišen človek, isto njegova žena. Seveda pa moram omeniti tudi njuno hčerkico, ki me je za svojih pet let zelo presenetila s svojim odraslim razmišljanjem. Vsi trije so nam bili zelo všeč. Preden pa so se naše poti ločile, sem Robija vprašala, če se lahko z njim slikam in sliko objavim v blog. Tako da evo, prilagam še fotodokaz! :D
V sredo in četrtek se razen tega, da smo večino časa kofetkali v baru, ni zgodilo nič posebnega. V četrtek zvečer smo nato spakirali in se naslednje jutro odpeljali domov. Konec luštnega, ali pa šele začetek, kakor se vzame. :)
V soboto pa je KONČNO napočil dan, ki sem se ga veselila že vse od lanskega leta. Poroka! :D Ki je tudi glavni razlog, zakaj sem se med svojim EVSom vrnila domov. Kajti če se stvari ne bi odvile tako, kot so se, bi svoj dopust porabila za potovanje po Portugalski ali Evropi.
Skratka,... Če bi rekla, da se sama za ta dan nisem pripravljala že celo večnost in da svojega outfita nisem planirala že septembra 2015, bi se zlagala. :P Ampak je res, že takrat sem okvirno vedela, kaj želim ob tej priložnosti obleči in kakšno frizuro ter makeup želim imeti. A Kaja seveda ne bi bila Kaja, če se ji v življenju stvari ne bi vedno malenkost zakomplicirale.
Začelo se je s tem EVSom, ampak to sem hitro rešila. Nadaljevalo se je z obleko. Sama sem imela že od septembra ogledano zelo luštno rdečo oblekico, ki je na sliki v neki spletni trgovini izgledala zelo drugače kot končni produkt, ki je v začetku maja prispel na domači naslov. Katastrofa od obleke!!! K sreči sem si že marca v Portu kupila še eno, malenkost drugačno obleko, ki je postala moj plan B. Tam sem si kupila še bling-bling pisemsko torbico in pa umetne nohte, za katere sva s Taru morali obiskati večino trgovin v Portu, na koncu pa sem jih kupila v trgovini, kjer sem jih nameravala kupiti že takoj na začetku. Tipična ženska, pač. :P Aja, kar se pa čevljev tiče,... Glede na to, da mi je moj spremljevalec Marko dve leti nazaj na neki drugi poroki med plesom vztrajno stopal po prstih (imela sem namreč odprte čevlje), sem si letos kupila črne allstarke. Za zihr, da se letos to ne bi ponovilo (samo za informacijo, se je ponovilo). :D
Torej, ko je napočil dan D, smo se najprej zbrali pri ženinu, potem pa vsi skupaj odšli še k nevesti, od koder smo se odpeljali na Sevniški grad, kjer je potekal obred. Že ko smo se peljali proti Sevnici, smo vsi s strahom gledali temne oblake v nebo. Bali smo se, da bo deževalo, kar za poroko na prostem ne bi bilo gut. A je vreme zdržalo in po tistem, ko smo mladoporočenca zasuli z rižem, cvetovi vrtnic in milnimi mehurčki, je sledila kratka pogostitev, čestitke in slikanje.
Nato smo se odpeljali nazaj v Trbovlje, kjer smo s hupanjem čez mesto opozorili vse, da sta se Petra in Damjan poročila. Ker pa je Damjan poklicni gasilec, so preostali gasilci njemu in Petri pripravili slavolok s curki vode, kjer sem, ko smo se vsi avtomobili peljali mimo, skoraj potočila kakšno solzico. Potem smo se odpeljali na Podkum, kjer smo najvztrajnejši ostali do okoli pol štirih zjutraj, preden smo se končno odpravili domov.
Če bi morala v celotnem dnevu izpostaviti eno stvar, ki mi je bila najbolj všeč, bi imela res težko nalogo. Vse je bilo tako čudovito in iskreno, na lepši in boljši poroki še nisem bila. Od ambienta na gradu, do vodnega slavoloka, pogostitve na domačiji Pr' Čop, plesa, skupine, ki nam je igrala in njihovega zabavnega programa, nepričakovanih malih presenečenj in dejanj skozi celoten večer,... ;) Ni da ni! Sicer je res, da sem sama naredila napako, ko sem spila malo belega vina in me je potem pričel boleti želodec (s katerim sem imela probleme že ves teden), a je to k sreči minilo in sem lahko naprej norela po plesišču.
Ko pa je napočil čas za metanje šopka, pa me je postalo malo strah. Kaj naj naredim, če ga ujamem? Tako sem rekla sosedi Brigiti, da ga bom v tem primeru dala njej, a to ni bilo potrebno, saj ga je na koncu ujela prav ona. Malenkost pa se je zapletlo pri metanju podvezice. Že prej smo se dogovarjali, da bodo fantje poskrbeli za to, da jo bo ujel Brigitin partner Matjaž, a ga je Marko med samim lovljenjem preveč potisnil naprej in je tako podvezica priletela naravnost vanj. Kar je pripomoglo k huronskemu smehu, a je nato podvezico le dobil Matjaž. Konec dober, vse dobro. Mislim pa, da moram začeti planirati svoj outfit za naslednje leto. :P
Lahko rečem, da smo se imeli zelo lepo. Tako da res komaj čakam naslednjo poroko. Vama, Petra in Damjan, pa želim res vse najboljše in veliko sreče v zakonu. :)
 |
| Primorska Romeo in Julija. |
Štiri mesece sem bila 100% prepričana v naš dogovor. :P Potem pa sta me mojadva prejšnji teden totalno presenetila. En dan sem malce bolj pozno prišla domov in si v mislih že slikala zmenek s tušem in posteljo, ko mi Mutti reče, da bi se s Padretom o neki stvari rada pogovorila z menoj.
 |
| Moja Izola. |
Ko mi je končno vklopilo, kaj točno se je zgodilo, sem od veselja pričela cviliti. Nakar sem izvedela, da sta se starša vse dogovorila že, reci piši, marca! Kar pomeni, da sta mi vse od takrat to prikrivala. Ampak nima veze, vseeno sem bila res prijetno presenečena. "Banda hudičeva, lepo ste mi vse to prikrivali!" je bila moja končna izjava. :D
In tako smo se 28. dopoldne odpravili proti obali. In takoj, ko sem stopila ven iz avta in mi je v nos butnil vonj po morju, sem vedela, da sem doma. Najprej je bilo potrebno razpakirati, iti v trgovino, potem pa smo postali malenkost lačni in smo odšli v restavracijo. Kjer sem se res zbala, da do devetnajstega julija sploh ne bomo dobili jedilnih listov, kajti naša natakarica je bila,... Zelo zmedena (milo rečeno). Pa nam je potem nekako le uspelo naročiti, pojesti in plačati.
"Kaj je zdaj, gremo na plažo ali ne?" sem okoli štirih izjavila in ob pol petih že migala v morju. Čeprav je bila voda za moje pojme malenkost hladna, a ker sem se nekaj tednov nazaj odločila, da bom izkoristila vsako priliko, ki se mi bo v življenju ponudila, sem se tako s telečjimi nogami le spravila v vodo. In prvič v življenju oblekla dvodelne kopalke. V katerih mi je bilo na začetku zelo neugodno, potem pa sem rekla "fogo" in pričela uživati.
Po nekaj izmenjanih besedah je padla ideja, da gremo na eno rundo v bližnji bar. Kjer smo ostali dve uri. Moram priznati, da je Robi zelo preprost in nič kaj vzvišen človek, isto njegova žena. Seveda pa moram omeniti tudi njuno hčerkico, ki me je za svojih pet let zelo presenetila s svojim odraslim razmišljanjem. Vsi trije so nam bili zelo všeč. Preden pa so se naše poti ločile, sem Robija vprašala, če se lahko z njim slikam in sliko objavim v blog. Tako da evo, prilagam še fotodokaz! :D
 |
| "Portugalska" turistka. :P |
V soboto pa je KONČNO napočil dan, ki sem se ga veselila že vse od lanskega leta. Poroka! :D Ki je tudi glavni razlog, zakaj sem se med svojim EVSom vrnila domov. Kajti če se stvari ne bi odvile tako, kot so se, bi svoj dopust porabila za potovanje po Portugalski ali Evropi.
Skratka,... Če bi rekla, da se sama za ta dan nisem pripravljala že celo večnost in da svojega outfita nisem planirala že septembra 2015, bi se zlagala. :P Ampak je res, že takrat sem okvirno vedela, kaj želim ob tej priložnosti obleči in kakšno frizuro ter makeup želim imeti. A Kaja seveda ne bi bila Kaja, če se ji v življenju stvari ne bi vedno malenkost zakomplicirale.
Začelo se je s tem EVSom, ampak to sem hitro rešila. Nadaljevalo se je z obleko. Sama sem imela že od septembra ogledano zelo luštno rdečo oblekico, ki je na sliki v neki spletni trgovini izgledala zelo drugače kot končni produkt, ki je v začetku maja prispel na domači naslov. Katastrofa od obleke!!! K sreči sem si že marca v Portu kupila še eno, malenkost drugačno obleko, ki je postala moj plan B. Tam sem si kupila še bling-bling pisemsko torbico in pa umetne nohte, za katere sva s Taru morali obiskati večino trgovin v Portu, na koncu pa sem jih kupila v trgovini, kjer sem jih nameravala kupiti že takoj na začetku. Tipična ženska, pač. :P Aja, kar se pa čevljev tiče,... Glede na to, da mi je moj spremljevalec Marko dve leti nazaj na neki drugi poroki med plesom vztrajno stopal po prstih (imela sem namreč odprte čevlje), sem si letos kupila črne allstarke. Za zihr, da se letos to ne bi ponovilo (samo za informacijo, se je ponovilo). :D
Torej, ko je napočil dan D, smo se najprej zbrali pri ženinu, potem pa vsi skupaj odšli še k nevesti, od koder smo se odpeljali na Sevniški grad, kjer je potekal obred. Že ko smo se peljali proti Sevnici, smo vsi s strahom gledali temne oblake v nebo. Bali smo se, da bo deževalo, kar za poroko na prostem ne bi bilo gut. A je vreme zdržalo in po tistem, ko smo mladoporočenca zasuli z rižem, cvetovi vrtnic in milnimi mehurčki, je sledila kratka pogostitev, čestitke in slikanje.
Nato smo se odpeljali nazaj v Trbovlje, kjer smo s hupanjem čez mesto opozorili vse, da sta se Petra in Damjan poročila. Ker pa je Damjan poklicni gasilec, so preostali gasilci njemu in Petri pripravili slavolok s curki vode, kjer sem, ko smo se vsi avtomobili peljali mimo, skoraj potočila kakšno solzico. Potem smo se odpeljali na Podkum, kjer smo najvztrajnejši ostali do okoli pol štirih zjutraj, preden smo se končno odpravili domov.Če bi morala v celotnem dnevu izpostaviti eno stvar, ki mi je bila najbolj všeč, bi imela res težko nalogo. Vse je bilo tako čudovito in iskreno, na lepši in boljši poroki še nisem bila. Od ambienta na gradu, do vodnega slavoloka, pogostitve na domačiji Pr' Čop, plesa, skupine, ki nam je igrala in njihovega zabavnega programa, nepričakovanih malih presenečenj in dejanj skozi celoten večer,... ;) Ni da ni! Sicer je res, da sem sama naredila napako, ko sem spila malo belega vina in me je potem pričel boleti želodec (s katerim sem imela probleme že ves teden), a je to k sreči minilo in sem lahko naprej norela po plesišču.
Ko pa je napočil čas za metanje šopka, pa me je postalo malo strah. Kaj naj naredim, če ga ujamem? Tako sem rekla sosedi Brigiti, da ga bom v tem primeru dala njej, a to ni bilo potrebno, saj ga je na koncu ujela prav ona. Malenkost pa se je zapletlo pri metanju podvezice. Že prej smo se dogovarjali, da bodo fantje poskrbeli za to, da jo bo ujel Brigitin partner Matjaž, a ga je Marko med samim lovljenjem preveč potisnil naprej in je tako podvezica priletela naravnost vanj. Kar je pripomoglo k huronskemu smehu, a je nato podvezico le dobil Matjaž. Konec dober, vse dobro. Mislim pa, da moram začeti planirati svoj outfit za naslednje leto. :PLahko rečem, da smo se imeli zelo lepo. Tako da res komaj čakam naslednjo poroko. Vama, Petra in Damjan, pa želim res vse najboljše in veliko sreče v zakonu. :)
