Letu 2019 naproti
Res je, da sem na blogerski pavzi, ampak menda ni kdo mislil, da letos ne bom objavila nobenega bloga več?
Leto 2019 se nezadržno približuje in čas je, da pod leto 2018 potegnem črto (rečeno z glasom Slavka Ivančića). Če je bilo leto 2015 turbulentno, leto 2016 polno izzivov in zelo izčrpajoče, leto 2017 sploh najslabše v mojem življenju, sem se v letu 2018 ponovno postavila na noge. Dobesedno.
Za vsa prejšnja leta sem prvega januarja novega leta vedno rekla, da bo to leto moje. A to nikoli ni bilo. Iz leta v leto so bila ta "moja" leta vse slabša. Ob vstopu v leto 2018 pa sem modro molčala. In to je bila res ena izmed najboljših odločitev tega leta.
Ena izmed prvih stvari (oziroma kar prva stvar), ki sem jih morala storiti to leto, je bilo ponovno učenje hoje ter rehabilitacija po operaciji hrbtenice. Kar je bilo zelo zanimivo, izredno naporno, a veliko bolj zabavno kot se morda sliši. Občutka, ko lahko končno po več letih bolečin hodiš in se zopet normalno premikaš ne morem opisati z besedami.
Nekje od aprila naprej sem pričela premikati lastne meje ter pričela sama sebi dokazovati stvari, za katere sem še nekaj let nazaj bila prepričana, da "jaz pa že nikoli ne bom dobra v tem". Pa sem se zmotila in si v drugačni obliki s čistimi peticami dokazala, da mogoče pa le ne bi bila tako "švoh" pri tej stvari. Kar je sicer tudi največja ironija mojega življenja...
Čisto ob izteku letošnjega leta se mi je prav tako uresničila ena izmed največjih želja. Če mi že Marjan Šarec ni zrihtal mačke, mi jo je pa vsaj Mutti. Ta je do nedavnega trdila, pa "po Lumpiju in Piki v tem stanovanju ne bomo imeli nobene živali več", a smo ravno po njeni zaslugi posvojili Lučko, tri mesece staro mucko.
Naj vas njen angelski mačji obrazek ne zavede, kajti Lučka je pravi mali navihani hudiček, ki s svojim neumornim skakanjem sem ter tja poskrbi, da ima moj Padre zelo aktivne večere. Lučka prav tako vsako jutro z lovljenjem svojega repa in skakanjem po moji glavi poskrbi, da vstanem že med šesto in sedmo uro. Mi pa ponoči še dodatno greje noge in mi prede na uho, tako da res ne morem biti dolgo jezna nanjo. :)
Seveda moram obvezno omeniti tudi največjo stvar tega leta - Pozdrav iz krvavih revirjev. Projekt, na katerega sem res neizmerno ponosna. Nisem pričakovala takšnega uspeha. Mislim, da smo vsi vpleteni pričakovali le eno, mogoče največ dve predvajanji filma. Nihče pa si niti v sanjah ni mislil, da bo v Trbovljah to postal eden izmed najbolj gledanih filmov leta, poleg tega pa se je v zadnjih dneh leta predvajal tudi na lokalni televiziji. Še enkrat hvala vsem, ki ste nas pri nastajanju filma in njegovem predvajanju podprli. Sicer sem upala, da bom glede filma lahko že delila tudi novo, čisto frišno novičko, a bo, kot kaže, ta morala še malenkost počakati. ;)
Hvala tudi vsem posameznikom, ki ste mi v iztekajočem se letu na takšne in drugačne načine polepšali vsakdane. Preveč vas je, da bi vas omenjala poimensko, a vseeno sem za vse po vrsti neskončno hvaležna.
2018 je res bilo moje leto. Vem pa, da me tudi v letu 2019 čakajo nove priložnosti in lepi dogodki.
Hvala za vse, 2018. 2019, jaz sem pripravljena!
Leto 2019 se nezadržno približuje in čas je, da pod leto 2018 potegnem črto (rečeno z glasom Slavka Ivančića). Če je bilo leto 2015 turbulentno, leto 2016 polno izzivov in zelo izčrpajoče, leto 2017 sploh najslabše v mojem življenju, sem se v letu 2018 ponovno postavila na noge. Dobesedno.
Za vsa prejšnja leta sem prvega januarja novega leta vedno rekla, da bo to leto moje. A to nikoli ni bilo. Iz leta v leto so bila ta "moja" leta vse slabša. Ob vstopu v leto 2018 pa sem modro molčala. In to je bila res ena izmed najboljših odločitev tega leta.
 |
| Na poti do Helsinkov |
Le nekaj mesecev kasneje sem prvič na Finskem obiskala Taru in se imela res super. Spoznala sem njeno družino, prijatelje, prvič v življenju poskusila losa in si zaželela, da bi na Finskem ostala dlje kot samo dva tedna. Država me je popolnoma navdušila in komaj čakam, da jo ponovno obiščem. Še vedno pa sem prepričana, da bova nekega dne s Taru živeli dovolj blizu, da se bova obiskovali kar v copatah.
Nekje od aprila naprej sem pričela premikati lastne meje ter pričela sama sebi dokazovati stvari, za katere sem še nekaj let nazaj bila prepričana, da "jaz pa že nikoli ne bom dobra v tem". Pa sem se zmotila in si v drugačni obliki s čistimi peticami dokazala, da mogoče pa le ne bi bila tako "švoh" pri tej stvari. Kar je sicer tudi največja ironija mojega življenja...
 |
| Lučka |
Naj vas njen angelski mačji obrazek ne zavede, kajti Lučka je pravi mali navihani hudiček, ki s svojim neumornim skakanjem sem ter tja poskrbi, da ima moj Padre zelo aktivne večere. Lučka prav tako vsako jutro z lovljenjem svojega repa in skakanjem po moji glavi poskrbi, da vstanem že med šesto in sedmo uro. Mi pa ponoči še dodatno greje noge in mi prede na uho, tako da res ne morem biti dolgo jezna nanjo. :)
Seveda moram obvezno omeniti tudi največjo stvar tega leta - Pozdrav iz krvavih revirjev. Projekt, na katerega sem res neizmerno ponosna. Nisem pričakovala takšnega uspeha. Mislim, da smo vsi vpleteni pričakovali le eno, mogoče največ dve predvajanji filma. Nihče pa si niti v sanjah ni mislil, da bo v Trbovljah to postal eden izmed najbolj gledanih filmov leta, poleg tega pa se je v zadnjih dneh leta predvajal tudi na lokalni televiziji. Še enkrat hvala vsem, ki ste nas pri nastajanju filma in njegovem predvajanju podprli. Sicer sem upala, da bom glede filma lahko že delila tudi novo, čisto frišno novičko, a bo, kot kaže, ta morala še malenkost počakati. ;)
Hvala tudi vsem posameznikom, ki ste mi v iztekajočem se letu na takšne in drugačne načine polepšali vsakdane. Preveč vas je, da bi vas omenjala poimensko, a vseeno sem za vse po vrsti neskončno hvaležna.
2018 je res bilo moje leto. Vem pa, da me tudi v letu 2019 čakajo nove priložnosti in lepi dogodki.
Hvala za vse, 2018. 2019, jaz sem pripravljena!
