Št. 365 - 365 dni bloganja
Pred točno enim letom sem na današnji dan objavila zapis z naslovom "Poniknila sem". V njem sem napovedala, da bom v naslednjem letu vsak dan na svojem blogu objavila objavo.
365 dni, 367 objav in več kot 215.000 ogledov kasneje se je ta projekt zaključil.
Lansko leto sem bloganje začela, ko sem bila psihično v zelo slabem stanju. Leto 2017 je bilo zame nasploh najslabše leto v mojem življenju. Vem, da je to zelo oguljena fraza, ampak leto 2018 je bilo moje leto. Tekom njega se je zgodilo ogromno lepih stvari in vse so zabeležene tukaj. Ironično pa se mi zdi, da je bilo ravno leto, od katerega nisem pričakovala nič, najbolj posebno.
Celo leto sem sama sebe brcala v rit in vsak dan nekaj objavila. Objave so bile zanimive, poučne, smešne, nekatere brez pomena, vsaka pa je tisti trenutek, ko sem pritisnila gumb objavi, pomenila veliko. "Še ena kljukica na koledarju, se vidimo spet jutri". Nekatere objave so bile zelo brane, spet druge manj, a številke mi tokrat sploh niso bile pomembne. Kot sem enkrat tekom projekta napisala, to je bila moja terapija.
Sem kdajkoli vmes želela predčasno prenehati objavljati? Ne. Nista me ustavili niti moja operacija, niti izlet na Finsko ali kaj drugega. V vsaki situaciji sem našla način, da sem objavila nekaj, kar je tisti trenutek opisalo mene. Občasno sem imela povsem prazno glavo in nisem imela pojma, kaj objaviti. Zadnjih 14 dni se je sicer vleklo kot žvečilni gumi, ampak zdaj smo tu. Na koncu.
Kaj me sedaj čaka? Veliko stvari. V glavi imam že ideje za nove projekte in načrte, kako jih uresničiti. Vsi so izredno pomembni, vsaj v moji glavi veliki, nekateri so celo življenjski. A najprej si bom ponovno vzela odmor, tako kot sem to storila po koncu mojega EVS projekta in nekje na sredini leta 2017.
Hvala vsem, ki ste si vzeli čas in me brali. Ko bo spet čas, se ponovno oglasim. Morda celo na kakšen drugačen način. ;)
365 dni, 367 objav in več kot 215.000 ogledov kasneje se je ta projekt zaključil.
Lansko leto sem bloganje začela, ko sem bila psihično v zelo slabem stanju. Leto 2017 je bilo zame nasploh najslabše leto v mojem življenju. Vem, da je to zelo oguljena fraza, ampak leto 2018 je bilo moje leto. Tekom njega se je zgodilo ogromno lepih stvari in vse so zabeležene tukaj. Ironično pa se mi zdi, da je bilo ravno leto, od katerega nisem pričakovala nič, najbolj posebno.
Celo leto sem sama sebe brcala v rit in vsak dan nekaj objavila. Objave so bile zanimive, poučne, smešne, nekatere brez pomena, vsaka pa je tisti trenutek, ko sem pritisnila gumb objavi, pomenila veliko. "Še ena kljukica na koledarju, se vidimo spet jutri". Nekatere objave so bile zelo brane, spet druge manj, a številke mi tokrat sploh niso bile pomembne. Kot sem enkrat tekom projekta napisala, to je bila moja terapija.
Sem kdajkoli vmes želela predčasno prenehati objavljati? Ne. Nista me ustavili niti moja operacija, niti izlet na Finsko ali kaj drugega. V vsaki situaciji sem našla način, da sem objavila nekaj, kar je tisti trenutek opisalo mene. Občasno sem imela povsem prazno glavo in nisem imela pojma, kaj objaviti. Zadnjih 14 dni se je sicer vleklo kot žvečilni gumi, ampak zdaj smo tu. Na koncu.
Kaj me sedaj čaka? Veliko stvari. V glavi imam že ideje za nove projekte in načrte, kako jih uresničiti. Vsi so izredno pomembni, vsaj v moji glavi veliki, nekateri so celo življenjski. A najprej si bom ponovno vzela odmor, tako kot sem to storila po koncu mojega EVS projekta in nekje na sredini leta 2017.
Hvala vsem, ki ste si vzeli čas in me brali. Ko bo spet čas, se ponovno oglasim. Morda celo na kakšen drugačen način. ;)
