A-a-angina, to je bolezen fina...
...in tudi glavni razlog, da se je moj delovni teden namesto v petek zaključil že v sredo zvečer.
Že prejšnji teden v četrtek, ko smo še bili v Bragi oziroma smo se počasi vračali v Amarante, sem v grlu čutila rahlo praskanje, a sem si rekla, da je to verjetno posledica mojega ne čisto ozdravljenega prehlada iz prejšnjega meseca in pa nočnega "potepa". Na zadnji večer v Bragi sem se ponoči med hojo od restavracije do hotela, v katerem smo bili nastanjeni, izgubila in celo uro sama tavala naokoli po mestu. K sreči sem naposled le našla pravo pot nazaj, a vseeno sem bila ob prihodu v hotel zelo prezebla.
Ker se je stanje mojega grla v petek malenkost poslabšalo, sem odšla v lekarno po pastile. Anne Marie mi je posodila celo limone za čaj in tako sem petek in soboto preživela v postelji upajoč, da bom do nedelje dovolj zdrava, da se bom lahko svojim kolegom pridružila pri praznovanju Velike noči. Žal so se moji plani porušili in tako sem namesto na zabavo odšla v trgovino po več limon in ingver, popoldne pa ponovno preživela v postelji, spet upajoč da se bom že naslednji dan počutila bolje in bom lahko sodelovala v najbolj "norem" in napornem tednu do sedaj. Konec koncev, Strepsils, ogromno čaja, malo počitka, pa bom kot nova, kajne?
Tako sem v ponedeljek na EVS sestanku skrbno načrtovala svoj teden. Ker smo v torek in sredo v CJ organizirali velikonočne delavnice za 100 otrok (50 prvi dan, 50 drugi dan), sem se seveda javila, da bom prevzela funkcijo maskerke in izvajala facepainting. V torek mi je to s pomočjo prostovoljke iz Portugalske še nekako uspelo, a vseeno sem bila zvečer čisto sesuta in sem komaj čakala, da grem spat.
V sredino jutro pa sem se prebudila z res hudimi bolečinami v grlu. Le en pogled v moje grlo (s pomočjo ogledala in lučke) je pokazal, da je zadeva podivjala in mi ušla iz vajeti. Ewa mi je zjutraj v kuhinji svetovala, da bi bilo najbolje, če obiščem zdravnika. Tako sem najprej odšla v CJ, da sem o tem obvestila Miguela in pa Adama, ki je bil glavni koordinator pri otroški velikonočni zadevi in mu povedala, da ne bom mogla sodelovati pri poslikavi obrazov, saj nisem vedela, kdaj točno se vračam nazaj.
Po kosilu sem se tako odpravila v meni že dobro poznan zdravstveni dom, kjer sem imela srečo, da je zdravnik, ki me je pregledoval, zelo dobro govoril angleško. Po izmeritvi vročine, pregledu ušes in grla mi je postavil diagnozo (angina) in mi zabičal, da moram počivati, da vsaj tri dni ne smem biti v stiku z ljudmi, saj je stvar nalezljiva, pa tudi, da moram paziti na jutranje in večerne temperature (brez zajebancije, zjutraj in zvečer se tukaj res močno shladi) in pa, da si vsaj nekaj dni ne smem umiti las. Ko mi je predpisal še recept, sem odšla v lekarno, kjer sem dobila tri vrste zdravil, nato pa nazaj v CJ, saj sem morala spremeniti svoje plane za preostanek tedna.
V četrtek bi bila zasedena dopoldne in popoldne, za petek pa smo zopet gostili dogodek za otroke, tokrat v mestnem parku, kjer bi kot animatorka morala sodelovati tudi sama. Ko sem Marcelli povedala, da sem bolna, mi je takoj dejala, da naj v petek počivam in da mi ni treba sodelovati, za kar sem ji bila zelo hvaležna.
Čeprav sem se v četrtek zjutraj počutila še slabše kot v sredo, sem vseeno stisnila zobe in odšla v CJ, saj me je čakal dolg dan. Dopoldne Santa Cerci, popoldne trgovina. Uf... V baru me je prestregel Miguel, ki me je takoj povprašal po počutju in ko sem mu s hripavim glasom komaj odgovorila, da nisem bolje, mi je dal dovoljenje, da popoldne ostanem doma, da pa naj poskusim najti zamenjavo za dopoldne. Žal pa nihče od ostalih prostovoljcev ni bil prost. Ponovno sem poiskala Miguela in ga vprašala, če bodo temu, da ne grem v institucijo, sledile kakšne posledice. Njegov odgovor, da ne in da naj grem raje nazaj v stanovanje in se do ponedeljka čimbolj pozdravim, sem sprejela z veliko hvaležnostjo.
Sem pa vseeno v teh dneh, ko sem počivala v stanovanju, zamudila marsikaj. Na primer nove sotrpine. Ravno v teh dneh so se nam pridružili novi prostovoljci. Eno prostovoljko sem spoznala že v sredo, ostale pa še bom. Se mi nikamor ne mudi, konec koncev imam še natanko 10 mesecev časa, da jih spoznam. :)
Tako je, danes minevata dva meseca, odkar sem prispela v Amarante. Če bi bila zdrava, bi ob tej mini obletnici nazdravila s kozarcem belega, tako pa se bom morala zadovoljiti kar s skodelico čaja. :P Čas res hitro beži, saj sploh nimam občutka, da sem del svojega EVS projekta že opravila. Vseeno pa je do konca še kar nekaj tednov in mesecev, ki jih bom poskusila izkoristiti do konca. Če mi bo zdravje to dopuščalo, seveda. :P
Že prejšnji teden v četrtek, ko smo še bili v Bragi oziroma smo se počasi vračali v Amarante, sem v grlu čutila rahlo praskanje, a sem si rekla, da je to verjetno posledica mojega ne čisto ozdravljenega prehlada iz prejšnjega meseca in pa nočnega "potepa". Na zadnji večer v Bragi sem se ponoči med hojo od restavracije do hotela, v katerem smo bili nastanjeni, izgubila in celo uro sama tavala naokoli po mestu. K sreči sem naposled le našla pravo pot nazaj, a vseeno sem bila ob prihodu v hotel zelo prezebla.
Ker se je stanje mojega grla v petek malenkost poslabšalo, sem odšla v lekarno po pastile. Anne Marie mi je posodila celo limone za čaj in tako sem petek in soboto preživela v postelji upajoč, da bom do nedelje dovolj zdrava, da se bom lahko svojim kolegom pridružila pri praznovanju Velike noči. Žal so se moji plani porušili in tako sem namesto na zabavo odšla v trgovino po več limon in ingver, popoldne pa ponovno preživela v postelji, spet upajoč da se bom že naslednji dan počutila bolje in bom lahko sodelovala v najbolj "norem" in napornem tednu do sedaj. Konec koncev, Strepsils, ogromno čaja, malo počitka, pa bom kot nova, kajne?
 |
| Moja nova "najboljša" prijatelja. |
Tako sem v ponedeljek na EVS sestanku skrbno načrtovala svoj teden. Ker smo v torek in sredo v CJ organizirali velikonočne delavnice za 100 otrok (50 prvi dan, 50 drugi dan), sem se seveda javila, da bom prevzela funkcijo maskerke in izvajala facepainting. V torek mi je to s pomočjo prostovoljke iz Portugalske še nekako uspelo, a vseeno sem bila zvečer čisto sesuta in sem komaj čakala, da grem spat.
V sredino jutro pa sem se prebudila z res hudimi bolečinami v grlu. Le en pogled v moje grlo (s pomočjo ogledala in lučke) je pokazal, da je zadeva podivjala in mi ušla iz vajeti. Ewa mi je zjutraj v kuhinji svetovala, da bi bilo najbolje, če obiščem zdravnika. Tako sem najprej odšla v CJ, da sem o tem obvestila Miguela in pa Adama, ki je bil glavni koordinator pri otroški velikonočni zadevi in mu povedala, da ne bom mogla sodelovati pri poslikavi obrazov, saj nisem vedela, kdaj točno se vračam nazaj.
Po kosilu sem se tako odpravila v meni že dobro poznan zdravstveni dom, kjer sem imela srečo, da je zdravnik, ki me je pregledoval, zelo dobro govoril angleško. Po izmeritvi vročine, pregledu ušes in grla mi je postavil diagnozo (angina) in mi zabičal, da moram počivati, da vsaj tri dni ne smem biti v stiku z ljudmi, saj je stvar nalezljiva, pa tudi, da moram paziti na jutranje in večerne temperature (brez zajebancije, zjutraj in zvečer se tukaj res močno shladi) in pa, da si vsaj nekaj dni ne smem umiti las. Ko mi je predpisal še recept, sem odšla v lekarno, kjer sem dobila tri vrste zdravil, nato pa nazaj v CJ, saj sem morala spremeniti svoje plane za preostanek tedna.
V četrtek bi bila zasedena dopoldne in popoldne, za petek pa smo zopet gostili dogodek za otroke, tokrat v mestnem parku, kjer bi kot animatorka morala sodelovati tudi sama. Ko sem Marcelli povedala, da sem bolna, mi je takoj dejala, da naj v petek počivam in da mi ni treba sodelovati, za kar sem ji bila zelo hvaležna.
Čeprav sem se v četrtek zjutraj počutila še slabše kot v sredo, sem vseeno stisnila zobe in odšla v CJ, saj me je čakal dolg dan. Dopoldne Santa Cerci, popoldne trgovina. Uf... V baru me je prestregel Miguel, ki me je takoj povprašal po počutju in ko sem mu s hripavim glasom komaj odgovorila, da nisem bolje, mi je dal dovoljenje, da popoldne ostanem doma, da pa naj poskusim najti zamenjavo za dopoldne. Žal pa nihče od ostalih prostovoljcev ni bil prost. Ponovno sem poiskala Miguela in ga vprašala, če bodo temu, da ne grem v institucijo, sledile kakšne posledice. Njegov odgovor, da ne in da naj grem raje nazaj v stanovanje in se do ponedeljka čimbolj pozdravim, sem sprejela z veliko hvaležnostjo.
Sem pa vseeno v teh dneh, ko sem počivala v stanovanju, zamudila marsikaj. Na primer nove sotrpine. Ravno v teh dneh so se nam pridružili novi prostovoljci. Eno prostovoljko sem spoznala že v sredo, ostale pa še bom. Se mi nikamor ne mudi, konec koncev imam še natanko 10 mesecev časa, da jih spoznam. :)
 |
| 2 down, 10 more to go... |
Tako je, danes minevata dva meseca, odkar sem prispela v Amarante. Če bi bila zdrava, bi ob tej mini obletnici nazdravila s kozarcem belega, tako pa se bom morala zadovoljiti kar s skodelico čaja. :P Čas res hitro beži, saj sploh nimam občutka, da sem del svojega EVS projekta že opravila. Vseeno pa je do konca še kar nekaj tednov in mesecev, ki jih bom poskusila izkoristiti do konca. Če mi bo zdravje to dopuščalo, seveda. :P
