"Sem zelo dolgočasna oseba."
Tako je vsaj moje mnenje. Sama sebe nikoli nisem dojemala kot neko ekstra zanimivo persono. Že v osnovni šoli sem se raje držala zase, a za to početje delno krivim osemletno zbadanje s strani sošolcev. V osmih letih sem vsak dan odšla k pouku v strahu in upanju, da me bodo vsaj tisti dan pustili pri miru. Mogoče sem za koga izmed njih še vedno tista čudna, nesamozavestna siva razredna miška brez prijateljev. Popoldne po šoli nikoli nisem šla ven, niti ob vikendih ne. Nisem pila, kadila, hodila v "Mesca" in počela "kul" stvari, tako kot moji vrstniki. To se je nadaljevalo tudi v srednji šoli.
Seveda se je od takrat par stvari le spremenilo. Včasih grem ob vikendih tudi/celo ven in uživam. A kljub vsemu sem še vedno prepričana, da nisem nič posebnega. Sem pač povprečna punca, saj sem najraje doma, pod kovtrom, z dobro knjigo v roki in poslušajoč dobro glasbo. Pa z Milko Noissete in kozarcem Multi Sole ob strani. :P
Nekaj časa nazaj sta mi Adam in Heidi dala misliti. Med nami je namreč potekala debata o tem, zakaj smo se sploh odločili, da pridemo v Amarante. O tem sem enkrat v blogu že pisala in na moje presenečenje odkrila, da nisem edina, ki se je za EVS odločila iz razloga, da se spet najde in premakne naprej. Vsi smo se držali istega načela: "When life gives you lemons...". :)
Med debato sem tako omenila zadevo glede dolgočasnosti, kar sta oba pograbila z obema rokama, pa najverjetneje tudi z nogama. Pričela sta z vrtanjem vame, zakaj tako mislim in z njima sem delila nekaj najbolj zoprnih in bolečih spominov. Prvi je nato spregovoril Adam, ki je dejal, da se njemu zaradi znanja večih jezikov, dejstva, da sem igrala violino in da se ukvarjam z igranjem, zdim zelo zanimiva. Heidi pa je temu dodala, da ne razume, zakaj tako mislim, saj sem se vendar odločila storiti "noro" stvar. "Zapustila si cono udobja, družino in stvari, ki si jih dobro poznala. Poleg tega se ukvarjaš tudi z ogromno zadevami in zase praviš, da si dolgočasna? Mislim, da je EVS dovolj dober razlog, da končno spremeniš svoje mišljenje.".
Ta izjava mi je dala misliti, da mogoče pa res na celotno zadevo gledam z drugega zornega kota. Kar čez noč oditi in začeti na novo... Za to moraš imeti jajca! Seveda pa so k temu pripomogli tudi vsi, ki so mi dolga leta grenili vsakdan in pa tudi nekateri posamezniki, ki so me na kakršenkoli način prizadeli. Naj ta trenutek izkoristim, da se vam vsem zahvalim za vse vaše besede in dejanja, saj sem zaradi njih postala močnejša in samozavestnejša ter odločna, da ne bom več siva miška. Zaradi vas imam danes motivacijo, da nekaj celo ustvarim in celo nekam "prilezem". :) EVS je neprecenljiva izkušnja, ki jo dobiš samo enkrat v življenju in zato poskušam vsak dan maksimalno izkoristiti.
In ja, včasih je kakšen dan tudi dolgočasen in si želim, da bi se zgodilo kaj zanimivega. Na mojo srečo takih dni ni veliko. Tako je bil tudi moj teden spet zanimiv. Končno zdrava in polna energije sem se v ponedeljek vrnila na delo. Hkrati sem spoznala tudi nove prostovoljce. Naši skupini se je v preteklih dneh pridružilo šest Italijanov: prostovoljci Chiara, Cristiana, Giorgia, Domenico, Guido ter Nicola, ki bo tri mesece opravljal Erasmus pripravništvo. Zelo zanimivo je bilo skozi celoten teden opazovati, kako se je druščina, ki je v Amarante prispela februarja, transformirala v "stare" prostovoljce, ki je novim razkazovala mesto, CJ in jim nasplošno pomagala pri razumevanju nove situacije. Mimogrede, če smo sedaj mi "stari" prostovoljci, mar to pomeni, da so sedaj Anne Marie, Madara in Ewa, ki so tu dlje od nas, "fosili"? :P
Ko že omenjam situacije, moram omeniti štorijo, ki sva jo skupaj z Ewo zakuhali v sredo. Poimenovala sem jo "srebrna situacija". Naj celotno štorijo tudi razložim. V četrtek sem imela v São Gonçalo šoli triurno predstavitev Slovenije. In kot eno izmed aktivnosti za eno izmed treh skupin sem se odločila, da bodo otroci morali sestaviti Slovensko zastavo in jo nalepiti na kartonasto podlago. Ker pa smo z vsem materialom malček na tesnem (vse smo namreč porabili pretekli teden za velikonočni dogodek), sva se z Ewo odločili reciklirati en karton in ker sva potrebovali enobarvno podlago, sva se odločili, da bova karton posprejali s srebrnim sprejem za risanje grafitov. Tako sva odšli ven na dvorišče, ki mu pravimo Patio de Magnolia in pričeli s sprejanjem. Na začetku je Ewa karton držala v rokah, nato pa ga je spustila na tla. Ewi sem nato rekla, naj ne hodi blizu, saj barve, če jo bo dobila na oblačila, ne bo spravila dol, nisem pa niti pomislila na tla. K sreči je, še preden sem nanesla drugo plast, Marcella opazila celotno situacijo in šele po njenem kriku z okna mi je vklopilo, kaj se je pravzaprav zgodilo.
"Kaj narediti? Alfredo in Miguel naju bosta ubila, z Ewo bova ostali brez glave...". V glavi mi je brnelo in hitro sem morala ukrepati. Tako sem v obupu pograbila prvo plastenko vode, ki mi je prišla pod roke in poskušala zadevo počistiti. Ja, pajade, z vodo bo pa reeeeeeeeeeees šlo dol. Nato sem poskusila z alkoholom, kar tudi ni učinkovalo. Ko sva se z Ewo že pripravili, da jih bova naslednji dan fejst slišali, pa se je Giorgia spomnila, da če imamo razredčilo, lahko poskusimo še s tistim. In res smo ga v temnem kotu art sobe našle in, hvalabogu, je v kombinaciji z alkoholom večina srebrne barve v petnajstih minutah izginila. Še k sreči, saj mi je moja glava zelo všeč in se na mojem vratu tudi zelo dobro počuti. :P
Pa tudi predstavitev naslednji dan je bila uspešna. Po predstavitvi zastave, predvajanju Modrijanov, branju Pikija Jakoba, Ole majole pesmice, nekaj slovenskih besed in pa Ewino potrpežljivostjo ter uslugo razlaganja enih in istih stvari v portugalščini sem bila okoli šestih zvečer vsa srečna, da mi take predstavitve ni potrebno pripravljati vsak teden.
Vem, da se že ponavljam, ampak čas tukaj res hitro beži. Kot bi mignil bom čez nekaj tednov prišla domov na dopust in kot bi mignil bo tu že konec leta, pa februar 2017... Trenutno sploh nočem razmišljati o tem, da bom enkrat morala res domov, kajti življenje na Portugalskem mi je zelo všeč in verjamem, da mi bo zelo težko, ko bom čisto zares morala zapustiti to državo in svoje sotrpine.
Čeprav pa, kdo ve... :)
Seveda se je od takrat par stvari le spremenilo. Včasih grem ob vikendih tudi/celo ven in uživam. A kljub vsemu sem še vedno prepričana, da nisem nič posebnega. Sem pač povprečna punca, saj sem najraje doma, pod kovtrom, z dobro knjigo v roki in poslušajoč dobro glasbo. Pa z Milko Noissete in kozarcem Multi Sole ob strani. :P
Nekaj časa nazaj sta mi Adam in Heidi dala misliti. Med nami je namreč potekala debata o tem, zakaj smo se sploh odločili, da pridemo v Amarante. O tem sem enkrat v blogu že pisala in na moje presenečenje odkrila, da nisem edina, ki se je za EVS odločila iz razloga, da se spet najde in premakne naprej. Vsi smo se držali istega načela: "When life gives you lemons...". :)
 |
| Mati vseh limon! |
Ta izjava mi je dala misliti, da mogoče pa res na celotno zadevo gledam z drugega zornega kota. Kar čez noč oditi in začeti na novo... Za to moraš imeti jajca! Seveda pa so k temu pripomogli tudi vsi, ki so mi dolga leta grenili vsakdan in pa tudi nekateri posamezniki, ki so me na kakršenkoli način prizadeli. Naj ta trenutek izkoristim, da se vam vsem zahvalim za vse vaše besede in dejanja, saj sem zaradi njih postala močnejša in samozavestnejša ter odločna, da ne bom več siva miška. Zaradi vas imam danes motivacijo, da nekaj celo ustvarim in celo nekam "prilezem". :) EVS je neprecenljiva izkušnja, ki jo dobiš samo enkrat v življenju in zato poskušam vsak dan maksimalno izkoristiti.
In ja, včasih je kakšen dan tudi dolgočasen in si želim, da bi se zgodilo kaj zanimivega. Na mojo srečo takih dni ni veliko. Tako je bil tudi moj teden spet zanimiv. Končno zdrava in polna energije sem se v ponedeljek vrnila na delo. Hkrati sem spoznala tudi nove prostovoljce. Naši skupini se je v preteklih dneh pridružilo šest Italijanov: prostovoljci Chiara, Cristiana, Giorgia, Domenico, Guido ter Nicola, ki bo tri mesece opravljal Erasmus pripravništvo. Zelo zanimivo je bilo skozi celoten teden opazovati, kako se je druščina, ki je v Amarante prispela februarja, transformirala v "stare" prostovoljce, ki je novim razkazovala mesto, CJ in jim nasplošno pomagala pri razumevanju nove situacije. Mimogrede, če smo sedaj mi "stari" prostovoljci, mar to pomeni, da so sedaj Anne Marie, Madara in Ewa, ki so tu dlje od nas, "fosili"? :P
Ko že omenjam situacije, moram omeniti štorijo, ki sva jo skupaj z Ewo zakuhali v sredo. Poimenovala sem jo "srebrna situacija". Naj celotno štorijo tudi razložim. V četrtek sem imela v São Gonçalo šoli triurno predstavitev Slovenije. In kot eno izmed aktivnosti za eno izmed treh skupin sem se odločila, da bodo otroci morali sestaviti Slovensko zastavo in jo nalepiti na kartonasto podlago. Ker pa smo z vsem materialom malček na tesnem (vse smo namreč porabili pretekli teden za velikonočni dogodek), sva se z Ewo odločili reciklirati en karton in ker sva potrebovali enobarvno podlago, sva se odločili, da bova karton posprejali s srebrnim sprejem za risanje grafitov. Tako sva odšli ven na dvorišče, ki mu pravimo Patio de Magnolia in pričeli s sprejanjem. Na začetku je Ewa karton držala v rokah, nato pa ga je spustila na tla. Ewi sem nato rekla, naj ne hodi blizu, saj barve, če jo bo dobila na oblačila, ne bo spravila dol, nisem pa niti pomislila na tla. K sreči je, še preden sem nanesla drugo plast, Marcella opazila celotno situacijo in šele po njenem kriku z okna mi je vklopilo, kaj se je pravzaprav zgodilo.
 |
| Ups... |
TOTALNA PANIKA!!!!!!!!!!!!!
"Kaj narediti? Alfredo in Miguel naju bosta ubila, z Ewo bova ostali brez glave...". V glavi mi je brnelo in hitro sem morala ukrepati. Tako sem v obupu pograbila prvo plastenko vode, ki mi je prišla pod roke in poskušala zadevo počistiti. Ja, pajade, z vodo bo pa reeeeeeeeeeees šlo dol. Nato sem poskusila z alkoholom, kar tudi ni učinkovalo. Ko sva se z Ewo že pripravili, da jih bova naslednji dan fejst slišali, pa se je Giorgia spomnila, da če imamo razredčilo, lahko poskusimo še s tistim. In res smo ga v temnem kotu art sobe našle in, hvalabogu, je v kombinaciji z alkoholom večina srebrne barve v petnajstih minutah izginila. Še k sreči, saj mi je moja glava zelo všeč in se na mojem vratu tudi zelo dobro počuti. :P
 |
| Rezultat čiščenja. |
Pa tudi predstavitev naslednji dan je bila uspešna. Po predstavitvi zastave, predvajanju Modrijanov, branju Pikija Jakoba, Ole majole pesmice, nekaj slovenskih besed in pa Ewino potrpežljivostjo ter uslugo razlaganja enih in istih stvari v portugalščini sem bila okoli šestih zvečer vsa srečna, da mi take predstavitve ni potrebno pripravljati vsak teden.
Vem, da se že ponavljam, ampak čas tukaj res hitro beži. Kot bi mignil bom čez nekaj tednov prišla domov na dopust in kot bi mignil bo tu že konec leta, pa februar 2017... Trenutno sploh nočem razmišljati o tem, da bom enkrat morala res domov, kajti življenje na Portugalskem mi je zelo všeč in verjamem, da mi bo zelo težko, ko bom čisto zares morala zapustiti to državo in svoje sotrpine.
Čeprav pa, kdo ve... :)
