Bom sploh še kdaj zdrava?
Ta teden mi je dokončno prekipelo. "Foder! Dosti imam! Ti boš mene zajebaval? O ne, ne boš!". S temi besedami sem svojemu nosu napovedala guerra! Vojno.
Prehlad, ki me je ulovil konec februarja/v začetku marca, me kar noče in noče zapustiti in me še vedno lovi. Moj nos se je z njim še posebej očitno zelo spoprijateljil in tako včasih nisem mogla dihati brez uporabe razpršila. Sem pa za razliko od pravega prehlada lahko sedaj vsaj normalno funkcionirala brez bolečin v glavi, kašljanja in vročine. V sredo sem tako skoraj "fasala živčnega", saj se mi je nos med celodnevnim letanjem po CJ iz pralnice na sestanke spet zabil in me spet prikrajšal za normalno dihanje.
Odpravila sem se v lekarno, kjer sem že takoj ob vstopu doživela presenečenje, ko me je farmacevtka prepoznala in povprašala, če sem kaj bolje in če je moja angina pozdravljena. Ja, seveda, poslušajte, imam eno težavo. Na hitro sem ji razložila, kaj je narobe z menoj in tako mi je najprej predlagala, naj poskusim jemati tablete za zdravljenje sinusov, dihalnih poti in lajšanje alergij. Ok, tudi prav, samo, da mi bo potem bolje. Potem pa mi je predlagala, naj si nos poskusim spirati z morsko vodo. Ok, pa dajte zraven še to. Na tisti točki sem bila pripravljena kupiti in narediti vse, da bi bil moj nos čimprej bolje.
Ko sem plačala za zdravila, sem se odpravila nazaj v CJ (zaradi pranja in izrednih sestankov sem tam preživela cel dan) in po podrobnem pregledu (guglanju) tablet sem se lotila še morske vode oz. Aqua marisa. Ob branju sem opazila, da je to izdelek naših južnih sosedov in da naj bi bilo morje notri Jadransko. Končno vsaj eno zdravilo, kjer brez težav razumem navodila. Jupi! :D
A virusi se očitno ne nameravajo zlahka predati. V četrtek je že kazalo, da bom do ponedeljka popolnoma zdrava, a sem se na žalost v petek zjutraj zopet prebudila z bolečinami v grlu. Fogo. Kaj pa zdaj? Pogled v moje grlo ni pokazal nič pretresljivega, zato sem se v lekarno odpravila po novo dozo Strepsilsov in prvič skozi celoten pogovor uporabila portugalščino. :D Sem pa lahko danes zjutraj definirala svojo bolezen: ponovno me je ujel (oziroma me sploh ni zapustil) prehlad. Jap, sedaj je uradno, moj imunski sistem zelo počasi odpoveduje... :/
Ta teden sem namenoma prešpricala večino institucij, le v četrtek sem z Gusijem obiskala Santa Cerci, v petek pa z Ewo popoldansko varstvo v São Gonçalo šoli. Odkloniti pa sem morala tudi sodelovanje pri mladinskih delavnicah, ki so potekale čez vikend, a ker bodo potekale tudi naslednji vikend, bom vseeno dobila priložnost, da z mladimi delim svojo EVS izkušnjo.
Skratka, razlog, zakaj sem prešpricala večino inštitucij je ta, da sem se skozi celoten teden, v soboto in v nedeljo ukvarjala s pisanjem in intervjuji za CJ časopis. Malenkost nas vse preganjajo roki, saj moramo v sredo ves material poslati oblikovalki, da gre celotna zadeva čimprej v tisk. Ampak res že komaj čakam, da svojega "prvega otročička" končno dobim v roke. :)
Ko pa sem že ravno pri stvareh, ki jih bom ali sem jih naredila prvič... Poskusite uganiti, kdo se je v torek prvič udeležil Gusijeve učne ure zumbe? Tako je. Jaz. Jaz, ki bi naredila vse na svetu, da se mi ne bi bilo treba ukvarjati z miganjem vsakršne vrste, jaz, ki sem doživljala napade panike pred vsako uro športne vzgoje, sem se zavestno odločila, da bom pričela obiskovati zumbo. Dvakrat tedensko po eno uro. In ne, nimam vročine, niti mi ni padel klavir na glavo, pa tudi vesoljci me niso ugrabili.
Do sedaj sem se z velikim odporom ukvarjala s športom. A zumba se mi je že od nekdaj zdela zanimiv pristop k miganju, zato sem se odločila, da če že imam priliko, zakaj ne bi poskusila. In veste kaj? Nisem vedela, da je lahko šport tudi zabaven! Že samo vzdušje ti da energijo, potem pa je tu še Gusi, ki je celotni zadevi zelo predan. Čeprav prej nikoli ni plesal zumbe in se na momente še vedno lovi s koraki, je zelo dober inštruktor, ki mu z lahkoto slediš. Zumbo bom vsekakor dodala na tedenski seznam aktivnosti.
Ampak najprej moram dobiti bitko s prehladom, seveda. :P
Prehlad, ki me je ulovil konec februarja/v začetku marca, me kar noče in noče zapustiti in me še vedno lovi. Moj nos se je z njim še posebej očitno zelo spoprijateljil in tako včasih nisem mogla dihati brez uporabe razpršila. Sem pa za razliko od pravega prehlada lahko sedaj vsaj normalno funkcionirala brez bolečin v glavi, kašljanja in vročine. V sredo sem tako skoraj "fasala živčnega", saj se mi je nos med celodnevnim letanjem po CJ iz pralnice na sestanke spet zabil in me spet prikrajšal za normalno dihanje.
Odpravila sem se v lekarno, kjer sem že takoj ob vstopu doživela presenečenje, ko me je farmacevtka prepoznala in povprašala, če sem kaj bolje in če je moja angina pozdravljena. Ja, seveda, poslušajte, imam eno težavo. Na hitro sem ji razložila, kaj je narobe z menoj in tako mi je najprej predlagala, naj poskusim jemati tablete za zdravljenje sinusov, dihalnih poti in lajšanje alergij. Ok, tudi prav, samo, da mi bo potem bolje. Potem pa mi je predlagala, naj si nos poskusim spirati z morsko vodo. Ok, pa dajte zraven še to. Na tisti točki sem bila pripravljena kupiti in narediti vse, da bi bil moj nos čimprej bolje.
 |
| Neumesna, pa vendar: moja skrita želja :) |
A virusi se očitno ne nameravajo zlahka predati. V četrtek je že kazalo, da bom do ponedeljka popolnoma zdrava, a sem se na žalost v petek zjutraj zopet prebudila z bolečinami v grlu. Fogo. Kaj pa zdaj? Pogled v moje grlo ni pokazal nič pretresljivega, zato sem se v lekarno odpravila po novo dozo Strepsilsov in prvič skozi celoten pogovor uporabila portugalščino. :D Sem pa lahko danes zjutraj definirala svojo bolezen: ponovno me je ujel (oziroma me sploh ni zapustil) prehlad. Jap, sedaj je uradno, moj imunski sistem zelo počasi odpoveduje... :/
Ta teden sem namenoma prešpricala večino institucij, le v četrtek sem z Gusijem obiskala Santa Cerci, v petek pa z Ewo popoldansko varstvo v São Gonçalo šoli. Odkloniti pa sem morala tudi sodelovanje pri mladinskih delavnicah, ki so potekale čez vikend, a ker bodo potekale tudi naslednji vikend, bom vseeno dobila priložnost, da z mladimi delim svojo EVS izkušnjo.
Skratka, razlog, zakaj sem prešpricala večino inštitucij je ta, da sem se skozi celoten teden, v soboto in v nedeljo ukvarjala s pisanjem in intervjuji za CJ časopis. Malenkost nas vse preganjajo roki, saj moramo v sredo ves material poslati oblikovalki, da gre celotna zadeva čimprej v tisk. Ampak res že komaj čakam, da svojega "prvega otročička" končno dobim v roke. :)
 |
| Večerno nebo v Amarantu. |
Ko pa sem že ravno pri stvareh, ki jih bom ali sem jih naredila prvič... Poskusite uganiti, kdo se je v torek prvič udeležil Gusijeve učne ure zumbe? Tako je. Jaz. Jaz, ki bi naredila vse na svetu, da se mi ne bi bilo treba ukvarjati z miganjem vsakršne vrste, jaz, ki sem doživljala napade panike pred vsako uro športne vzgoje, sem se zavestno odločila, da bom pričela obiskovati zumbo. Dvakrat tedensko po eno uro. In ne, nimam vročine, niti mi ni padel klavir na glavo, pa tudi vesoljci me niso ugrabili.
Do sedaj sem se z velikim odporom ukvarjala s športom. A zumba se mi je že od nekdaj zdela zanimiv pristop k miganju, zato sem se odločila, da če že imam priliko, zakaj ne bi poskusila. In veste kaj? Nisem vedela, da je lahko šport tudi zabaven! Že samo vzdušje ti da energijo, potem pa je tu še Gusi, ki je celotni zadevi zelo predan. Čeprav prej nikoli ni plesal zumbe in se na momente še vedno lovi s koraki, je zelo dober inštruktor, ki mu z lahkoto slediš. Zumbo bom vsekakor dodala na tedenski seznam aktivnosti.
Ampak najprej moram dobiti bitko s prehladom, seveda. :P
