Domov hočem!
Prejšnjo nedeljo me je zadelo. Popolnoma nepričakovano in v hipu.
Še vedno trajajoče zdravstvene težave so mi dodobra načele psiho. Zabiti nos in sinusi, bolečine v glavi, vročina ter dejstvo, da sem ostala popolnoma brez glasu so bili zadosten razlog, da me je prvič zagrabilo. Najhujše. Domotožje. EVER! Pričela sem nenormalno pogrešati svoja starša, stara starša, mačka, psičko, svojo sobo, vsakodnevno sporazumevanje v slovenskem jeziku,... "Dovolj imam vsega, domov hočem!" sem pod vplivom vročine (37,6 °C) v skupinski pogovor na FBju napisala staršema. In se potem, ko sem bila v stanovanju sama, razjokala kot kakšen majhen otrok.
A vseeno, vem, da če bi bila zdrava, ne bi imela domotožja in tega niti pod razno ne bi izjavila. Ne lažem, ko ponavljam, da je EVS super izkušnja in da na Portugalskem uživam. A vendar me ob vsaki bolezni zagrabi hudo domotožje, pa ni važno, v kateri državi sem. Takrat si želim le eno: domov. V moje Trbovlje. Ker iskreno povedano, zboleti v tujini, ko zraven tebe ni tvojih, je bedno. Res bedno.
Nikoli ne bom pozabila, kako sem avgusta 2014 odšla s prijateljico in njeno družino na morje v Pulo. Tistih počitnic sem se res veselila, saj sem ravno v tistem času preživljala zelo raztreseno in zmedeno obdobje, ko so se nenadoma zopet odprle boleče stvari in se kljub vsem mojem trudu kar niso in niso želele zapreti. Zato sem z veseljem pričakovala tisti teden in nekaj dni odklopa. In res, prva dva dni sem zelo uživala pod borovci, se sončila na plaži in plavala v morju. A drugo noč se je vse spremenilo. Udarila je gospa trebušna viroza in celo noč sem preživela na stranišču, menjajoč pozicije. Da je bila celotna situacija še hujša, je bil naslednji dan praznik, kar je pomenilo, da so bile vse lekarne zaprte. Fogo!
Nekje okoli poldneva, ko sem ležala na ležalniku, postavljenim direktno na sonce in ko me je kljub spalni vreči, pižami in dekni še vedno zeblo, vročina pa je naraščala, sem se odločila o svojem stanju obvestiti mami. Ta je nato poklicala mojega atija (ki je ravno tisti dan v službi opravljal celodnevno izmeno), ta pa je nato poklical mene. Že čez nekaj ur sta moja zlata starša prišla pome v Pulo in me odpeljala domov. Ju pa še nikoli nisem bila tako vesela kakor takrat, ko sta z avtom zapeljala pred prikolico.
Vedno, kadar sem v tujini in zbolim, se počutim grozno, bedno, brezupno in nemočno. In hočem domov. A to stanje traja le, dokler nisem malo bolje oziroma se ne pozdravim. Ko se pozdravim in se vrnem nazaj v delovni ritem spoznam, da sem za brez veze delala paniko in dramo. In v primeru, da bi svoj EVS projekt zaključila že po dveh mesecih in pol, vem, da bi to bila največja napaka v mojem življenju.
Omenila sem že, da sem zelo trmasto bitje. In ravno zaradi te trme (skoraj) vedno dosežem cilje in speljem tisto, kar sem si zadala. Zaradi nje si februarja na letališču nisem premislila in sem se vkrcala na letalo za Porto. Pomagala mi je tudi, ko sem morala odstranjevati srebrni grafiti sprej iz Patio de Magnolia dvorišča. In v nedeljo sem si potem, ko sem se razjokala, rekla, da naj me hudič vzame, če bom projekt zaključila predčasno in prišla domov pred 1. 2. 2017! Trmasta punca, pač. Po atiju. ;)
A vseeno sem s strahom pričakovala ponedeljkovo jutro. Pa ne zato, ker naj bi bil ponedeljek najhujši dan v tednu (verjemite, če bi vsaka služba imela naše EVS ponedeljke, se nihče nad njimi ne bi več pritoževal), ampak zato, ker iz sebe nisem mogla spraviti ničesar. Še ko sem šepetala, me je na momente zmanjkovalo. Kako torej izraziti svoje mnenje na sestankih? A vseeno smo se nekako vse dogovorili, čeprav je bilo ob vsaki moji dvignjeni roki prisotnega veliko smeha, saj sem morala svoje mnenje napisati na telefon. Hej, v življenju se je pač treba znajti. :P
K sreči se je moj glas zeloooooooo počasi vračal in že v ponedeljek zvečer sem lahko s šepetanjem odgovarjala na preproste stvari. V torek se mi je glas še vedno malo lomil, a sem se vseeno že lahko normalno sporazumevala in proti večeru je bilo lomljenja vse manj. V sredo sem lahko že normalno govorila. Končno!
Zaradi celotne situacije je zumba ta teden zame odpadla, kar me je zelo žalostilo, sem pa lahko brez problema v petek zaradi bolezni zamenjala Taru v trgovini, čez vikend pa sodelovala pri aktivnostih, ki so potekale za mlade (večinoma študente). V dveh dneh (soboto in nedeljo) smo jim morali predstaviti in razložiti, zakaj je biti prostovoljec in EVSovec kul ter kaj kot prostovoljci sploh počnemo.
Seveda sem dan pred prvo aktivnostjo/delavnico izvedela, da bom fotograf. Uf... Jaz, fotograf? No ja, bom pač zelo pazila, da ne bom nikomur odrezala ali glave ali nog. :P Nalogo mi je uspelo izpeljati tako, kot je treba in kot se je od mene tudi pričakovalo. Sem se pa na trenutke počutila kot ptič, saj sem "letala" po celem CJ hostlu in bila "tista zoprna fotografinja". :P Po končanih aktivnostih pa je napočil čas za kosilo. Ker kakšni gostitelji bi pa bili, če bi mlade pustili lačne? :P In ker nam je bilo vreme zelo naklonjeno, je naš žar mojster Alfredo poskrbel, da smo bili v CJ priča zelo redkemu prizoru: na žaru se je namreč peklo več vrst mesa! :D
Tako smo se vsi prostovoljci med vikendom tudi do sitega in čez najedli mesnih dobrot. Prilagam tudi dokazni material, hkrati pa delam še lušte :P
Popoln konec tedna, torej. Jutri pa že novim zmagam naproti! :)
Še vedno trajajoče zdravstvene težave so mi dodobra načele psiho. Zabiti nos in sinusi, bolečine v glavi, vročina ter dejstvo, da sem ostala popolnoma brez glasu so bili zadosten razlog, da me je prvič zagrabilo. Najhujše. Domotožje. EVER! Pričela sem nenormalno pogrešati svoja starša, stara starša, mačka, psičko, svojo sobo, vsakodnevno sporazumevanje v slovenskem jeziku,... "Dovolj imam vsega, domov hočem!" sem pod vplivom vročine (37,6 °C) v skupinski pogovor na FBju napisala staršema. In se potem, ko sem bila v stanovanju sama, razjokala kot kakšen majhen otrok.
A vseeno, vem, da če bi bila zdrava, ne bi imela domotožja in tega niti pod razno ne bi izjavila. Ne lažem, ko ponavljam, da je EVS super izkušnja in da na Portugalskem uživam. A vendar me ob vsaki bolezni zagrabi hudo domotožje, pa ni važno, v kateri državi sem. Takrat si želim le eno: domov. V moje Trbovlje. Ker iskreno povedano, zboleti v tujini, ko zraven tebe ni tvojih, je bedno. Res bedno.
 |
| Zame najlepši razgled na svetu. |
Nikoli ne bom pozabila, kako sem avgusta 2014 odšla s prijateljico in njeno družino na morje v Pulo. Tistih počitnic sem se res veselila, saj sem ravno v tistem času preživljala zelo raztreseno in zmedeno obdobje, ko so se nenadoma zopet odprle boleče stvari in se kljub vsem mojem trudu kar niso in niso želele zapreti. Zato sem z veseljem pričakovala tisti teden in nekaj dni odklopa. In res, prva dva dni sem zelo uživala pod borovci, se sončila na plaži in plavala v morju. A drugo noč se je vse spremenilo. Udarila je gospa trebušna viroza in celo noč sem preživela na stranišču, menjajoč pozicije. Da je bila celotna situacija še hujša, je bil naslednji dan praznik, kar je pomenilo, da so bile vse lekarne zaprte. Fogo!
Nekje okoli poldneva, ko sem ležala na ležalniku, postavljenim direktno na sonce in ko me je kljub spalni vreči, pižami in dekni še vedno zeblo, vročina pa je naraščala, sem se odločila o svojem stanju obvestiti mami. Ta je nato poklicala mojega atija (ki je ravno tisti dan v službi opravljal celodnevno izmeno), ta pa je nato poklical mene. Že čez nekaj ur sta moja zlata starša prišla pome v Pulo in me odpeljala domov. Ju pa še nikoli nisem bila tako vesela kakor takrat, ko sta z avtom zapeljala pred prikolico.
Vedno, kadar sem v tujini in zbolim, se počutim grozno, bedno, brezupno in nemočno. In hočem domov. A to stanje traja le, dokler nisem malo bolje oziroma se ne pozdravim. Ko se pozdravim in se vrnem nazaj v delovni ritem spoznam, da sem za brez veze delala paniko in dramo. In v primeru, da bi svoj EVS projekt zaključila že po dveh mesecih in pol, vem, da bi to bila največja napaka v mojem življenju.
Omenila sem že, da sem zelo trmasto bitje. In ravno zaradi te trme (skoraj) vedno dosežem cilje in speljem tisto, kar sem si zadala. Zaradi nje si februarja na letališču nisem premislila in sem se vkrcala na letalo za Porto. Pomagala mi je tudi, ko sem morala odstranjevati srebrni grafiti sprej iz Patio de Magnolia dvorišča. In v nedeljo sem si potem, ko sem se razjokala, rekla, da naj me hudič vzame, če bom projekt zaključila predčasno in prišla domov pred 1. 2. 2017! Trmasta punca, pač. Po atiju. ;)
A vseeno sem s strahom pričakovala ponedeljkovo jutro. Pa ne zato, ker naj bi bil ponedeljek najhujši dan v tednu (verjemite, če bi vsaka služba imela naše EVS ponedeljke, se nihče nad njimi ne bi več pritoževal), ampak zato, ker iz sebe nisem mogla spraviti ničesar. Še ko sem šepetala, me je na momente zmanjkovalo. Kako torej izraziti svoje mnenje na sestankih? A vseeno smo se nekako vse dogovorili, čeprav je bilo ob vsaki moji dvignjeni roki prisotnega veliko smeha, saj sem morala svoje mnenje napisati na telefon. Hej, v življenju se je pač treba znajti. :P
K sreči se je moj glas zeloooooooo počasi vračal in že v ponedeljek zvečer sem lahko s šepetanjem odgovarjala na preproste stvari. V torek se mi je glas še vedno malo lomil, a sem se vseeno že lahko normalno sporazumevala in proti večeru je bilo lomljenja vse manj. V sredo sem lahko že normalno govorila. Končno!
Zaradi celotne situacije je zumba ta teden zame odpadla, kar me je zelo žalostilo, sem pa lahko brez problema v petek zaradi bolezni zamenjala Taru v trgovini, čez vikend pa sodelovala pri aktivnostih, ki so potekale za mlade (večinoma študente). V dveh dneh (soboto in nedeljo) smo jim morali predstaviti in razložiti, zakaj je biti prostovoljec in EVSovec kul ter kaj kot prostovoljci sploh počnemo.
Seveda sem dan pred prvo aktivnostjo/delavnico izvedela, da bom fotograf. Uf... Jaz, fotograf? No ja, bom pač zelo pazila, da ne bom nikomur odrezala ali glave ali nog. :P Nalogo mi je uspelo izpeljati tako, kot je treba in kot se je od mene tudi pričakovalo. Sem se pa na trenutke počutila kot ptič, saj sem "letala" po celem CJ hostlu in bila "tista zoprna fotografinja". :P Po končanih aktivnostih pa je napočil čas za kosilo. Ker kakšni gostitelji bi pa bili, če bi mlade pustili lačne? :P In ker nam je bilo vreme zelo naklonjeno, je naš žar mojster Alfredo poskrbel, da smo bili v CJ priča zelo redkemu prizoru: na žaru se je namreč peklo več vrst mesa! :D
 |
| Dokazni material št. 1 |
 |
| Dokazni material št. 2 |
Tako smo se vsi prostovoljci med vikendom tudi do sitega in čez najedli mesnih dobrot. Prilagam tudi dokazni material, hkrati pa delam še lušte :P
Popoln konec tedna, torej. Jutri pa že novim zmagam naproti! :)
