"Sem lahko tvoj Facebook prijatelj?"
Konec januarja, ko sem objavila svojo prvo objavo na blogu, sem dejansko bila ne samo 100, ampak 1000000% prepričana, da ga nihče ne bo bral.
Pa sem se uštela. Berejo ga moja družina, razširjena družina in "družina" (prijatelji), znanci, znanci mojih staršev, popolni neznanci, pa tudi prostovoljci na Portugalskem. Stavim, da se je uporaba Google Translata iz Portugalskih IP-jev zelo povečala. :P Zato hvala vsem, ki si vzamete minutko ali dve, da preberete moje objave. Hvala, thank you, dankeschön, merci, muito obrigada! :D
Zavedam se, da sem se z blogom na nek način javno izpostavila. Mogoče je tudi to pripomoglo k temu, da na Facebooku dobivam prošnje za prijateljstvo od ljudi, ki jih ne poznam in jih nikoli v življenju nisem srečala. Moja prva misel ob takšnih prošnjah je: "Od kje te že poznam in kako si me sploh našel?". Na eni strani imam torej prošnje zaradi bloga, na drugi pa prošnje zaradi prostovoljstva.
Že prejšnji mesec sem v eni izmed objav pisala o tem, kako prostovoljci v Amarantu uživamo nekakšen status "zvezd". Vsi nas poznajo. V zadnjem mesecu se je stanje sicer umirilo, a se je s prihodom novih šestih Italijanov vse skupaj ponovilo. Ker pa vsi ogromno sodelujemo tudi pri različnih aktivnostih, do nas včasih pristopijo popolni neznanci in se do nas obnašajo, kot bi se poznali že vrsto let. Kar za seboj potegne veliko stvari. Večinoma me po končanih aktivnostih na FB-ju (spet) pričaka nekaj novih prošenj za prijateljstvo. Čemur ponavadi sledi iskanje informacij v mojih možganih, od kje namreč jaz vse te ljudi poznam?
In ne potrdim vsakogar. Držim se namreč pravila, da osebo potrdim le, če jo osebno poznam. Vsaj v 98% je tako, včasih seveda napravim tudi kakšno izjemo. In ravno zaradi vseh teh prošenj sem na svoji FB strani (beri: profilu) uvedla gumb "sledi". Tako lahko tudi tisti, katerim prošnje za prijateljstvo nisem potrdila, spremljajo moje FB objave. Evo, volk je sit, koza pa cela. Prav tako pa, odkar sem na Portugalskem, moje Instagram objave dobivajo več lajkov, tudi od ljudi, ki mi ne sledijo in jaz ne sledim njim. Na svoj Instagram profil pač poskušam objavljati zanimive izseke iz mojega življenja (in selfije :P ) in eden takšnih se je dogodil ravno prejšni teden.
Bila je nedelja in ura je bila okoli pol desetih zvečer, ko sva se s Taru vrnili v stanovanje. Po hitrem tušu sem bila presrečna, da bom lahko končno šla spat, saj je bil dan zelo naporen. Nato pa se je nenadoma preostali del uničenega stropa odločil, da bo zapustil svoje domovanje in puf! Že je bil na tleh. Že četrtič, odkar sva se v začetku februarja vselili v to stanovanje.
Že nekaj časa sva sicer zbijali šale na račun stropa in stavili, kdaj bo preostanek padel dol. Prvi del je padel na tla konec februarja, zelo večji drugi del pa se je odločil zapustiti svoje domovanje devetega marca (sliko sem objavila celo v eni izmed objav na blogu). Potem je v začetku aprila na tla odletel le majhen košček, prejšnji teden pa še preostanek stran visečega uničenega stropa. Sva pa obe pričakovali, da se bo to zgodilo že prej in sva, še preden smo marca odšli na pripravljalni trening v Brago, stavili, da bo strop že na tleh, ko se vrnemo v Amarante.
Ni pa to edina nova stvar, ki se je zgodila v tem tednu. Po Christianinem pompoznem govoru o neobiskovanju nekaterih institucij sem se odločila napraviti potezo, ki je do konca projekta niti po razno nisem nameravala več ponoviti. Še enkrat sem obiskala Cerci.
Najbrž se še spominjate, kakšno izkušnjo sem tam doživela, ko sem ustanovo obiskala prvič. Brez nadzora odgovorne osebe sem v sobi ostala sama, nakar sta se začela dva uporabnika med seboj s pestmi udarjati po glavi. Ta dogodek mi je nagnal ogromen strah v kosti in bil zadosten razlog, da sem Cerci črtala iz seznama institucij, ki jih bom tekom leta obiskovala. Sori, no go!
Potem pa me je Lauri le nekako prepričal, da Cerciju dam še eno priložnost in se v sredo udeležim gledališke delavnice. Povabil pa me je tudi na nedeljski nastop njihovih uporabnikov, ki so na trgu pred muzjem pripravili dve plesni točki. In ker se držim načela, da si (skoraj) vsi zaslužijo drugo priložnost, sem si rekla zakaj pa ne. Sva pa tudi z Gusijem sklenila pakt. On je v četrtek še enkrat obiskal Santa Caso, sama pa sem v sredo ponovno obiskala Cerci. In bila pred samim obiskom zelo nervozna. Laurija sem tudi večkrat vprašala, zakaj se je toliko trudil in me prepričeval, njegov odgovor pa je bil vsakič isti. "Saj si rekla, da si igralka, kajne? To ti je torej pisano na kožo.".
Ne vem, če se ljudje zavedajo, ampak igranje pred kamero in v gledališču sta dve popolnoma različni stvari, čeprav imata kot skupno točko igranje. Če se ti pri igranju pred kamero zalomi, lahko stvari ponavljaš v nedogled. Pri gledališču te možnosti nimaš. Če zafrkneš, zafrkneš. Sama imam več izkušenj z igranjem pred kamero, si pa seveda želim dobiti tudi nekaj izkušenj z igranjem v gledališču.
Tako sem sprejela izziv. Navsezadnje sem v Amarante prišla tudi po več igralskega znanja. A nikoli si nisem predstavljala, da bom na koncu jaz tista, ki bo igro poučevala. Bila sem sigurna, da bo ravno obratno. Sama delavnica je bolj kot ne temeljila na gibanju telesa in plesanju. Vse kar lahko rečem je, da je bila izkušnja ponovnega obiska Cercija boljša kot prvič. In da se bom naslednjo sredo zopet pridružila Lauriju in Eugenu pri izvajanju delavnice. Če bom začutila, da je to zame, bom z obiski seveda nadaljevala, v nasprotnem primeru pa pač ne.
Sem pa pri izvajanju delavnice imela kar nekaj težav. Predvsem z bolečinami v roki. In ne, to ni še ena dodatna zdravstvena težava, saj točno vem, kje sem jo pridelala. V torek zvečer smo namreč zopet imeli večer, kjer smo se prostovoljci družili s člani CJ osebja. Odpravili smo se na bowling! Sicer sem bila pri podiranju kegljev super slaba, a sem zelo uživala in se skupaj z vsemi EVS sotrpini zelo zabavala.
Kar se dogaja večino časa, saj smo po skoraj treh mesecih ugotovili, da nekaterih stvari ne smemo jemati preveč resno in da je EVS poleg trdega dela hkrati tudi zabavno obdobje. Če pa imaš poleg sebe še 21 isto mislečih ljudi, je pa žurka tako ali tako zagotovljena. :)
Pa sem se uštela. Berejo ga moja družina, razširjena družina in "družina" (prijatelji), znanci, znanci mojih staršev, popolni neznanci, pa tudi prostovoljci na Portugalskem. Stavim, da se je uporaba Google Translata iz Portugalskih IP-jev zelo povečala. :P Zato hvala vsem, ki si vzamete minutko ali dve, da preberete moje objave. Hvala, thank you, dankeschön, merci, muito obrigada! :D
Zavedam se, da sem se z blogom na nek način javno izpostavila. Mogoče je tudi to pripomoglo k temu, da na Facebooku dobivam prošnje za prijateljstvo od ljudi, ki jih ne poznam in jih nikoli v življenju nisem srečala. Moja prva misel ob takšnih prošnjah je: "Od kje te že poznam in kako si me sploh našel?". Na eni strani imam torej prošnje zaradi bloga, na drugi pa prošnje zaradi prostovoljstva.
Že prejšnji mesec sem v eni izmed objav pisala o tem, kako prostovoljci v Amarantu uživamo nekakšen status "zvezd". Vsi nas poznajo. V zadnjem mesecu se je stanje sicer umirilo, a se je s prihodom novih šestih Italijanov vse skupaj ponovilo. Ker pa vsi ogromno sodelujemo tudi pri različnih aktivnostih, do nas včasih pristopijo popolni neznanci in se do nas obnašajo, kot bi se poznali že vrsto let. Kar za seboj potegne veliko stvari. Večinoma me po končanih aktivnostih na FB-ju (spet) pričaka nekaj novih prošenj za prijateljstvo. Čemur ponavadi sledi iskanje informacij v mojih možganih, od kje namreč jaz vse te ljudi poznam?
 |
| Lokalne "zvezde" :) |
In ne potrdim vsakogar. Držim se namreč pravila, da osebo potrdim le, če jo osebno poznam. Vsaj v 98% je tako, včasih seveda napravim tudi kakšno izjemo. In ravno zaradi vseh teh prošenj sem na svoji FB strani (beri: profilu) uvedla gumb "sledi". Tako lahko tudi tisti, katerim prošnje za prijateljstvo nisem potrdila, spremljajo moje FB objave. Evo, volk je sit, koza pa cela. Prav tako pa, odkar sem na Portugalskem, moje Instagram objave dobivajo več lajkov, tudi od ljudi, ki mi ne sledijo in jaz ne sledim njim. Na svoj Instagram profil pač poskušam objavljati zanimive izseke iz mojega življenja (in selfije :P ) in eden takšnih se je dogodil ravno prejšni teden.
Bila je nedelja in ura je bila okoli pol desetih zvečer, ko sva se s Taru vrnili v stanovanje. Po hitrem tušu sem bila presrečna, da bom lahko končno šla spat, saj je bil dan zelo naporen. Nato pa se je nenadoma preostali del uničenega stropa odločil, da bo zapustil svoje domovanje in puf! Že je bil na tleh. Že četrtič, odkar sva se v začetku februarja vselili v to stanovanje.
 |
| No, ja... |
Ni pa to edina nova stvar, ki se je zgodila v tem tednu. Po Christianinem pompoznem govoru o neobiskovanju nekaterih institucij sem se odločila napraviti potezo, ki je do konca projekta niti po razno nisem nameravala več ponoviti. Še enkrat sem obiskala Cerci.
Najbrž se še spominjate, kakšno izkušnjo sem tam doživela, ko sem ustanovo obiskala prvič. Brez nadzora odgovorne osebe sem v sobi ostala sama, nakar sta se začela dva uporabnika med seboj s pestmi udarjati po glavi. Ta dogodek mi je nagnal ogromen strah v kosti in bil zadosten razlog, da sem Cerci črtala iz seznama institucij, ki jih bom tekom leta obiskovala. Sori, no go!
 |
| Del nedeljskega nastopa. |
Ne vem, če se ljudje zavedajo, ampak igranje pred kamero in v gledališču sta dve popolnoma različni stvari, čeprav imata kot skupno točko igranje. Če se ti pri igranju pred kamero zalomi, lahko stvari ponavljaš v nedogled. Pri gledališču te možnosti nimaš. Če zafrkneš, zafrkneš. Sama imam več izkušenj z igranjem pred kamero, si pa seveda želim dobiti tudi nekaj izkušenj z igranjem v gledališču.
Tako sem sprejela izziv. Navsezadnje sem v Amarante prišla tudi po več igralskega znanja. A nikoli si nisem predstavljala, da bom na koncu jaz tista, ki bo igro poučevala. Bila sem sigurna, da bo ravno obratno. Sama delavnica je bolj kot ne temeljila na gibanju telesa in plesanju. Vse kar lahko rečem je, da je bila izkušnja ponovnega obiska Cercija boljša kot prvič. In da se bom naslednjo sredo zopet pridružila Lauriju in Eugenu pri izvajanju delavnice. Če bom začutila, da je to zame, bom z obiski seveda nadaljevala, v nasprotnem primeru pa pač ne.
Sem pa pri izvajanju delavnice imela kar nekaj težav. Predvsem z bolečinami v roki. In ne, to ni še ena dodatna zdravstvena težava, saj točno vem, kje sem jo pridelala. V torek zvečer smo namreč zopet imeli večer, kjer smo se prostovoljci družili s člani CJ osebja. Odpravili smo se na bowling! Sicer sem bila pri podiranju kegljev super slaba, a sem zelo uživala in se skupaj z vsemi EVS sotrpini zelo zabavala.Kar se dogaja večino časa, saj smo po skoraj treh mesecih ugotovili, da nekaterih stvari ne smemo jemati preveč resno in da je EVS poleg trdega dela hkrati tudi zabavno obdobje. Če pa imaš poleg sebe še 21 isto mislečih ljudi, je pa žurka tako ali tako zagotovljena. :)
 |
| EVS 2016 |
