Kaya? Kaža? Morda celo Gabriela?
Legenda pravi, da se vsako leto, ko v Amarante prispejo novi EVS prostovoljci, med celotno skupino znajde nekdo, ki postane "Jadwiga".
Sedaj se verjetno sprašujete, kaj je "Jadwiga". Bolj primerno vprašanje pa je, kdo je Jadwiga. Jadwiga je ena izmed prejšnjih prostovoljcev, prihaja pa iz Poljske. Ima zelo zanimivo ime, ker pa ga mnogi domačini med njenim bivanjem na Portugalskem nikakor niso mogli izgovoriti, je to tako dobilo ogromno variacij.
Zelo očitno je, da sem v tej skupini "Jadwiga" jaz. Že ko sem konec decembra imela Skype razgovor z Marcello, me je najprej vprašala, kako se moje ime pravilno izgovori. Odkar pa sem prišla na Portugalsko, pa sem slišala veliko novih in različnih variant in načinov izgovorjave mojega imena.
Kađa, Kaža, Kaya, Katia, Gabriela,... Vse to naj bi bila jaz. In če sem še do pred kratkim mislila, da sem tekom svojih triindvajsetih let slišala vse možne variante svojega imena, sem v Amarantu spoznala, da sem se glede tega pošteno zmotila. Ko sem bila majhna, so me namreč večkrat želeli preimenovati v Majo, Gajo, Najo, Tajo, Katjo in Saro. Največkrat sem bila ravno Katja ali pa Maja.
Naj povem, da mi je moje ime zelo všeč, za izbiro pa se lahko zahvalim svoji stari mami. Nanj sem ponosna in rada ga imam. Je kratko, pa še deklet s tem imenom ni veliko. Moja stara mama je torej izbrala dobro ime, saj sem v tem smislu zelo redka. :P Vedno sem bila užaljena, če me je kdo napačno poklical. Na Portugalskem se to zgodi skoraj vsak dan. Še večkrat pa se zgodi, da me umestijo v napačno državo.
Ne bom pozabila igre spoznavanja v prvem tednu. Miguel nas je razdelil v pare in svojemu paru smo se morali opisati, ta pa nas je moral nato opisati preostalim prostovoljcem. V paru sem bila z Gusijem in če sem sama njega (recimo/upajmo, da) solidno opisala, je Gusi storil napako že v štartu. "Sem Kađa in prihajam iz Slovaške.". Da ne omenjam, kolikokrat so me na začetku v institucijah predstavili kot Slovakinjo. Za še večjo zmedo pa je poskrbel trening v Bragi, kajti tam sva se med celotno skupino 30 EVSovcev res znašli dekleti iz Slovenije IN Slovaške. Res komična situacija za vse prisotne. :D Poleg Slovaške sem bila večkrat tudi Poljakinja, Rusinja, enkrat pa je ena učiteljica v šoli dejala, da izgledam kot nekdo, ki prihaja iz Skandinavije.
In čeprav me je kaka dva tedna nazaj svojima staršema zopet predstavil kot Slovakinjo, si je Gusi sedaj končno zapomnil, da prihajam iz Slovenije. Je pa zanimivo, kako hitro so si, na primer, otroci v São Gonçalo šoli zapomnili, iz katere države prihajam in pa, kako mi je ime.
Vrnimo se k imenom. Ugotovila sem, da če ljudje naših imen ne razumejo povsem, takoj najdejo lažjo opcijo. Anne Marie je tako postala Ana Maria, Jadwiga je bila med drugim tudi Evelina, sama pa sem največkrat kar Kaža. Kar me je na začetku blazno motilo, a mi je vzdevek sčasoma prirasel k srcu in se, če me kdo tako pokliče, nanj tudi odzovem.
A dovolj o mojih imenih (in ne, pri uporabi množine se nisem zmotila). :P Recimo raje kakšno o mojem tednu, ki je bil (kot ponavadi) zopet zelo naporen. Med drugim je bil v ponedeljek, ko smo se odločali, kje bomo ta teden delali, moj prvotni plan, da ta teden kar dvakrat obiščem Cerci. In ja, prav ste prebrali. V bistvu sem se najprej želela udeležiti le gledališke delavnice v sredo popoldne. A ker nam ta teden primanjkuje prostovoljcev, saj je vseh pet Italijanov skupaj z Eugenom odšlo v Brago na "on arrival" trening, sem nameravala tja oditi tudi v četrtek zjutraj na plesno delavnico, ki bi jo vodil Gusi.
Tako sem v sredo skupaj z Gabi in Laurijem odšla v Cerci. In bila tisti dan tam zadnjič. Konec debate, zadeva s Cercijem je zame dokončno zaključena. Nimam namena javno razgljabljati o tem, zakaj je temu tako, a lahko povem, da se nikakor ne strinjam z nekaterimi stvarmi, ki se tam dogajajo. Poleg tega pa imam na razpolago ogromno drugih opcij in institucij, zato sem se odločila, da bom delo v Cerciju prepustila tistim, ki to ustanovo radi obiskujejo.
Za četrtek me je v Cerciju nadomestila Taru, za kar sem ji neskončno hvaležna in ji dolgujem veliko uslugo. Sem bila pa v četrtek vseeno zelo zaposlena. Najprej naj bi skozi celoten dan skupaj z Marcello izbirala novega učitelja portugalščine. Novega zato, ker je Benicia, ki nas je učila do sedaj, dobila redno službo in ji primanjkuje časa, sami pa smo mnenja, da je ena ura portugalščine na teden premalo za nas in potrebujemo vsaj dve uri na teden. A sem morala plane spremeniti, saj so delavci v našem stanovanju končno pričeli s sanacijo uničenega stropa. In brez skrbi, Marcella nam je vseeno izbrala novega učitelja, tako da se bomo lahko brez problemov še naprej učili portugalsko. :)
Čeprav sem v eni izmed objav napisala, da sem večino stvari v stanovanju popravila sama, sem popravilo stropa raje prepustila profesionalcem. Ti so v četrtek najprej odstranili uničeni del, ko pa se vreme spet poboljša (do naslednjega tedna bo namreč spet deževalo), pa se bodo lotili še plesni v najini sobi in strop tudi prepleskali. Upam samo, da sem moškega pravilno razumela, ko mi je vse to razlagal v portugalščini. :P Ampak yaaaaaaaay, končno! Še nad čiščenjem stanovanja se nisem (preveč) pritoževala, saj sem se med samim "pucanjem" dodobra razmigala. :)
Ugotovila sem, da se iz tedna v teden več gibam oziroma po domače migam. :P Kar se pozna tudi na tehtnici in nižji teži iz tedna v teden. Bojim se, da mi, če bo šlo tako naprej, moja obleka za julijsko poroko ne bo prav in jo bom morala nesti k šivilji, da mi jo popravi. :P A to je še najmanjši problem. Problem bi bil, če bi se med svojim bivanjem tu zredila. Kar mi je za kratek čas tudi uspelo, a sem vse pridobljene kilograme tudi že zbrcala stran. :P Za kar se lahko zahvalim ogromni količini solate, ki jo tu pojem in pa zumbi, ki je zame bolj ples kot pa telovadba. Verjamem, da če mi pred davnimi leti ne bi bilo potrebno izbirati med urami plesa in violine, bi naredila nekaj v plesni smeri. Pri standardnih in latinsko ameriških plesih nimam ravno potrpljenja in sem pri njih zelo lesena, se pa bolje znajdem pri skupinskih koreografijah. Vsaj mislim tako. :P
Vikenda pa nisem preživela v plesnih vodah, ampak sem se odločila, da potrebujem malo relaksacije. Tako sem ostala v stanovanju in si napolnila baterije za super natrpan ponedeljek in pa prihajajoči teden. Ki bo, upajmo, spet sončen in nič več deževen. :)
Sedaj se verjetno sprašujete, kaj je "Jadwiga". Bolj primerno vprašanje pa je, kdo je Jadwiga. Jadwiga je ena izmed prejšnjih prostovoljcev, prihaja pa iz Poljske. Ima zelo zanimivo ime, ker pa ga mnogi domačini med njenim bivanjem na Portugalskem nikakor niso mogli izgovoriti, je to tako dobilo ogromno variacij.
Zelo očitno je, da sem v tej skupini "Jadwiga" jaz. Že ko sem konec decembra imela Skype razgovor z Marcello, me je najprej vprašala, kako se moje ime pravilno izgovori. Odkar pa sem prišla na Portugalsko, pa sem slišala veliko novih in različnih variant in načinov izgovorjave mojega imena.
 |
| Kako mi je v resnici sploh ime? |
Naj povem, da mi je moje ime zelo všeč, za izbiro pa se lahko zahvalim svoji stari mami. Nanj sem ponosna in rada ga imam. Je kratko, pa še deklet s tem imenom ni veliko. Moja stara mama je torej izbrala dobro ime, saj sem v tem smislu zelo redka. :P Vedno sem bila užaljena, če me je kdo napačno poklical. Na Portugalskem se to zgodi skoraj vsak dan. Še večkrat pa se zgodi, da me umestijo v napačno državo.
Ne bom pozabila igre spoznavanja v prvem tednu. Miguel nas je razdelil v pare in svojemu paru smo se morali opisati, ta pa nas je moral nato opisati preostalim prostovoljcem. V paru sem bila z Gusijem in če sem sama njega (recimo/upajmo, da) solidno opisala, je Gusi storil napako že v štartu. "Sem Kađa in prihajam iz Slovaške.". Da ne omenjam, kolikokrat so me na začetku v institucijah predstavili kot Slovakinjo. Za še večjo zmedo pa je poskrbel trening v Bragi, kajti tam sva se med celotno skupino 30 EVSovcev res znašli dekleti iz Slovenije IN Slovaške. Res komična situacija za vse prisotne. :D Poleg Slovaške sem bila večkrat tudi Poljakinja, Rusinja, enkrat pa je ena učiteljica v šoli dejala, da izgledam kot nekdo, ki prihaja iz Skandinavije.
In čeprav me je kaka dva tedna nazaj svojima staršema zopet predstavil kot Slovakinjo, si je Gusi sedaj končno zapomnil, da prihajam iz Slovenije. Je pa zanimivo, kako hitro so si, na primer, otroci v São Gonçalo šoli zapomnili, iz katere države prihajam in pa, kako mi je ime.
Vrnimo se k imenom. Ugotovila sem, da če ljudje naših imen ne razumejo povsem, takoj najdejo lažjo opcijo. Anne Marie je tako postala Ana Maria, Jadwiga je bila med drugim tudi Evelina, sama pa sem največkrat kar Kaža. Kar me je na začetku blazno motilo, a mi je vzdevek sčasoma prirasel k srcu in se, če me kdo tako pokliče, nanj tudi odzovem.
 |
| Naša EVS tabla po preobrazbi. |
Tako sem v sredo skupaj z Gabi in Laurijem odšla v Cerci. In bila tisti dan tam zadnjič. Konec debate, zadeva s Cercijem je zame dokončno zaključena. Nimam namena javno razgljabljati o tem, zakaj je temu tako, a lahko povem, da se nikakor ne strinjam z nekaterimi stvarmi, ki se tam dogajajo. Poleg tega pa imam na razpolago ogromno drugih opcij in institucij, zato sem se odločila, da bom delo v Cerciju prepustila tistim, ki to ustanovo radi obiskujejo.
Za četrtek me je v Cerciju nadomestila Taru, za kar sem ji neskončno hvaležna in ji dolgujem veliko uslugo. Sem bila pa v četrtek vseeno zelo zaposlena. Najprej naj bi skozi celoten dan skupaj z Marcello izbirala novega učitelja portugalščine. Novega zato, ker je Benicia, ki nas je učila do sedaj, dobila redno službo in ji primanjkuje časa, sami pa smo mnenja, da je ena ura portugalščine na teden premalo za nas in potrebujemo vsaj dve uri na teden. A sem morala plane spremeniti, saj so delavci v našem stanovanju končno pričeli s sanacijo uničenega stropa. In brez skrbi, Marcella nam je vseeno izbrala novega učitelja, tako da se bomo lahko brez problemov še naprej učili portugalsko. :)
 |
| Začasna "soba". |
Ugotovila sem, da se iz tedna v teden več gibam oziroma po domače migam. :P Kar se pozna tudi na tehtnici in nižji teži iz tedna v teden. Bojim se, da mi, če bo šlo tako naprej, moja obleka za julijsko poroko ne bo prav in jo bom morala nesti k šivilji, da mi jo popravi. :P A to je še najmanjši problem. Problem bi bil, če bi se med svojim bivanjem tu zredila. Kar mi je za kratek čas tudi uspelo, a sem vse pridobljene kilograme tudi že zbrcala stran. :P Za kar se lahko zahvalim ogromni količini solate, ki jo tu pojem in pa zumbi, ki je zame bolj ples kot pa telovadba. Verjamem, da če mi pred davnimi leti ne bi bilo potrebno izbirati med urami plesa in violine, bi naredila nekaj v plesni smeri. Pri standardnih in latinsko ameriških plesih nimam ravno potrpljenja in sem pri njih zelo lesena, se pa bolje znajdem pri skupinskih koreografijah. Vsaj mislim tako. :P
Vikenda pa nisem preživela v plesnih vodah, ampak sem se odločila, da potrebujem malo relaksacije. Tako sem ostala v stanovanju in si napolnila baterije za super natrpan ponedeljek in pa prihajajoči teden. Ki bo, upajmo, spet sončen in nič več deževen. :)
