Daleč od oči, daleč od želodca

A ni hrana ena fajna stvar? Ja? Verjamem, da se marsikdo zdajle strinja z menoj.

Sama s seboj imam en majhen problem. Brez problemov lahko zmanjšam porcije in jem več sadja in zelenjave. Tudi pitje vode mi v veliki meri ne predstavlja ogromnih težav. Odpovedati se sladkarijam... STOP!!! Čaki mal! Tu pa nastane velik problem in to je tudi področje, kjer se največ borim sama s seboj. Če pojem preveč sladkarij, potem se tudi moj preostali način prehranjevanja popolnoma poruši.

Kdor me pozna ve, da rada jem in da sem zelo sladkosnedna. Čokolada, piškoti, sladoled, peciva, v zadnjem času po Elinini zaslugi tudi torte, potem pa še Braga in ogromna količina hrane v vseh šestih dneh,... Ni čudno, da sem se dva meseca nazaj zredila za štiri kile. Pa sem se kar hitro spet vzela v roke in vse kile tudi izgubila.

Kar se prehrane tiče, ta teden zame ni bil dober. Ma kaj dober, bil je slab. Popolnoma sem se odpovedala zdravemu zajtrku (grškemu jogurtu s sadjem) in se prepustila starim navadam (čokoladnemu namazu s pecivom). Čemur je sledil domino efekt. Porcije so se pri kosilu in večerji spet povečale, količina popite vode pa se je v tem tednu zmanjšala. Če sem prejšnji teden popila tudi po tri litre vode na dan, sem v tem tednu številko zmanjšala na povprečno en liter dnevno. Mogoče celo manj.

"Fruit hoarders" :P

K sreči sem se še pravi čas "ornk" oklofutala ("Pa kaj je s tabo??? Nisi se toliko časa matrala, da boš zdaj vse nazaj gor dobila!") in čeprav se mi je upiralo, sem se vrnila v rutino: še pred zajtrkom sem popila pol litra vode, nato ponovno zdravo zajtrkovala, pri kosilu in večerji spet zmanjšala porcije in povprečno popila dva litra vode dnevno. In se načrta z občasnimi kiksi tudi držala. Tako da ne trdim za brez veze, da je to moja nenehna borba. :P

Sobota je sicer minila v bolj nezdravem duhu (spet), saj sva s Taru, ko sva odšli v Porto, imeli kosilo v McDonaldsu. Obema se je tisti dan luštalo nekaj poznanega in "domačega". :P Tako sva si rekli, da vsaj enkrat v Portu ne bova odkrivali lokalnih jedi, ampak se bova prepustili dobri stari "gurmanski" ameriški kulinariki. :P

S to verigo hitre prehrane imam bolj hate kot love relationship, saj od svojega šestega pa vse do dvajsetega leta (z redkimi rojstnodnevnimi izjemami, kjer pa sem bila večinoma lačna, saj mi njihova hrana ni ustrezala) nisem prestopila njegovega praga. Približno tri leta nazaj pa me je kolegica po celodnevnem špoingu v Ljubljani le prepričala, da naj zopet poskusim in me tako v Cityparku zvlekla v McDonalds. Tisti dan sem celo našla nekaj, kar mi ustreza in bila zadovoljna. Po toliko letih končno najti nekaj, kar sem brez problemov pojedla, je bil zame velik dosežek. Od tistega dneva naprej me ni več groza, če nekdo po, na primer, gokartu reče "Pejmo v Meka!". :P

Vrnimo se k Portu. Tja sva se odpravili samo zaradi nakupovanja. Sama sem mogla namreč kupiti še zadnje malenkosti za julijsko poroko, Taru pa so najbolj zanimali čevlji in obleke. Tokrat naju za razliko od prejšnjič ni nihče prepoznal. In iskreno, day off se nama je obema prilegel, saj sva skupaj z ostalimi prostovoljci že takoj naslednji dan sodelovali pri "Feiras dos Burros" (sejmu oslov), kjer smo predstavili cirkuško delavnico, ki se enkrat tedensko izvaja v CJ.

Končni izdelek.

V povezavi s "Feiras dos Burros" pa je v tem tednu začela nastajati tudi zanimiva stvaritev. Zsolt je namreč dobil nalogo, da v enem tednu poslika 25 metrski zid. Celotnega zidu sicer ni uspel poslikati, mu je pa do nedelje vseeno uspelo nekaj ustvariti. V torek sem mu še celo sama šla pomagat in se, ko sem v roke spet dobila barvo in pleskarski valjček, počutila zelo domače. A nama jo je kmalu zagodel dež, ki je pričel močno padati in tako se je podoba kmeta, ki jezdi osla, malenkost uničila. K sreči je bilo Zsoltu vreme preostale dni bolj naklonjeno in mu je sliko uspelo dokončati.

Je bil pa pretekli teden zame do sedaj najbolj stresen in zoprn. Bila sem zelo slabe volje, vse mi je šlo na živce, zato sem se raje držala zase. Poleg vsega pa je bilo tudi vreme obupno. Še domačini tukaj pravijo, da ves ta dež za ta letni čas ni normalen pojav. In več kot očitno slabo vreme vpliva tudi name. To sem ugotovila v četrtek zjutraj, ko smo dopoldne imeli celo sonce! Zaradi teh nekaj sončnih žarkov sem bila cel dan dobre volje, tako da ja, vreme zelo vpliva na moje počutje.

Ti šment :/

Lepo vreme in dobra glasba sta nasplošno glavna dejavnika za moje dobro razpoloženje. Zato sem tekom tedna, ko sem po nesreči uničila že druge slušalke, odkar sem na Portugalskem, postala malenkost slabe volje. In ker je zame dan brez glasbe izgubljen dan, sem se takoj po kosilu odpravila v trgovino po nove.

Slušalke sem potrebovala tudi zato, ker sem imela namen spremljati letošnjo Evrovizijo. A nato se mi je pri vseh treh dneh pred računalnikom pridružila tudi Taru in slušalke tako niso bile potrebne. :)

Smo pa ta teden v ponedeljek prvič spoznali našega novega učitelja portugalščine. Ime mu je Jose in je naš vrstnik. Poleg portugalščine pa seveda govori tudi angleško. Že od prve ure sem nekaj novega odnesla in sedaj mi je končno jasna razlika med "minha" in "meu". :)

Čeprav mogoče junija, ko bom prišla domov, še ne bom tekoče govorila portugalsko, se bom lahko vseeno pohvalila z znanjem novega jezika, ki se ga, roko na srce, ne bi pričela učiti, če mi decembra v glavi ne bi naredilo "klik". Vedno sem namreč mislila, da se bom prej naučila kake švedščine, španščine ali utrdila znanje nemščine. Portugalščina je bila na mojem "seznamu" jezikov, ki se jih želim naučiti, bolj na dnu.

Zato se mi zdi res zanimivo, kako se nekatere stvari v življenju odvijejo. A več o tem kdaj drugič. :)