Družim se s svojimi namišljenimi prijatelji
Zakaj sem se odločila za EVS na Portugalskem? Ker je Portugalska topla država in me tam ne bo zeblo, seveda! Tam je vsak dan sonce, snega pa sploh nimajo. Win-win situacija zame, ki sem bolj pri "ta zmrznjenih"!
Ja, pajade. Po vsem tem času v Amarantu ugotavljam, da temu ni povsem tako.
Da sem v prvih mesecih tukaj zelo zmrzovala, sem pisala že februarja. A nato se je vreme otoplilo in z veseljem smo vsi pozdravili to spremembo. Ker pa se poleg vremena menjajo tudi meseci, smo tako aprila doživeli pravo muhasto aprilsko vreme, ki se je več kot očitno prevesilo tudi v maj.
Prvi teden v maju smo sicer uživali na soncu, potem se je sredi drugega tedna vreme poslabšalo in dež je vztrajal vse do prejšnje nedelje. Ta teden smo ponovno imeli sonce, a naj bi se že v prihodnjem tednu vreme spet poslabšalo. Kot rečeno prejšnji teden, tudi tukajšnji prebivalci ne pomnijo tako muhastega maja. Bárbara je celo rekla, da bi moralo biti sedaj že zelo toplo in da ponavadi v tem obdobju vsi že nosijo kratke rokave. In vsak teden se mi vse bolj zdi, da se vremenu počasi meša. :P
Prav tako pa se počasi meša tudi vratom najine sobe. Z njimi sem sicer že imela velike probleme par mesecev nazaj in zgodba se je ta teden že n-tič ponovila. Bila sem sama v stanovanju in počasi se je približeval čas večerje, zato sem malo pred pol osmo zvečer želela oditi v CJ. A se ta prekleta vrata spet niso dala odpreti. Ko sem bila ujeta že skoraj uro, se je iz Terre le vrnila Taru in jih poskušala odpreti iz zunanje strani. Ko tudi to ni uspelo, nama ni preostalo nič drugega, kot da pokličeva Miguela. Ta je nato v stanovanje poslal Alfreda, ki je zadevo en, dva, tri, uredil. Resno, vrata so se ob njegovem poskusu takoj odprla. Sam je dejal, da je zadeva sedaj "urejena", a sama sem, podobno kot v kakšnih zaporniških filmih, z lepilnim trakom prelepila ključavnico. Zihr je zihr! Sem si pa prisegla, da ob naslednjem takšnem dogodku vrata snamem dol iz pantov. Bova pač s Taru namesto vrat imeli špansko steno. :P
Verjetno se sedaj sprašujete, kaj imajo namišljeni prijatelji skupnega z najimi vrati? V bistvu nič. A vseeno je bila to najzabavnejša tema tega tedna. Za odgovor se moram vrniti na sredino uro portugalščine, kjer smo se z Josejem celo uro učili dnevno rutino. Obdelali smo vse, od prebujanja, umivanja zob, pitja kave, kosila, večerje, branja knjige,... In ker v dnevno rutino spada tudi druženje s prijatelji, smo seveda dodali tudi to. Potem pa je naš najljubši Poljak (beri: Adam) vse presenetil z vprašanjem, kako se po portugalsko reče, da se družiš s svojimi namišljenimi prijatelji. Prvi odziv vseh prisotnih je bil "WTF?!", a nato smo se pričeli smejati in se še sedaj smejimo vsakič, ko kdo omeni njegovo vprašanje. Tako da, ja: "Eu saio com os meus amigos imaginarios." :D
V četrtek me je ob prihodu v CJ spet presenetil paket iz Slovenije. V njem pa sem poleg svoje preljube slovenske SIM kartice (ki mi bo v prihajajočih dveh mesecih prišla še kako prav ;) ) dobila še majsko številko Cosmopolitana, čokolade Gorenjka, par čokoladnih jajčk, ki so ostale od velike noči in pa Cedevito. Jap, moja starša sta mi dejansko poslala Cedevito. Tukaj namreč v vseh (skoraj) štirih mesecih nisem našla ničesar podobnega Cedeviti, zato sem omenjeno zadevščino tudi prejela. Naj tudi dodam, da me je tisti dan zelo presenetil tudi Lauri, ki je brez vsakršne napake izgovoril besedi "Pošta Slovenije". Hja, več kot očitno je ob vseh mojih prejetih paketih imel čas, da se na pamet nauči vsaj dve slovenski besedi. :P
Sem pa v petek doživela povsem novo/staro izkušnjo, odkar sem par mesecev nazaj odšla od doma. Eno noč sem preživela sama v sobi, brez cimre. Res je, da sem edinka in sem tako vseh 23 let koristila prednosti samostojne sobe, tako da me je na začetku EVSa res skrbelo, kako bom funkcionirala s še eno osebo v sobi. Hvalabogu je Taru najboljša cimra na svetu, tako da me je skrbelo za prazen nič. In ravno zato je bilo v petek še posebej čudno, ko je skupaj s še nekaterimi prostovoljci odšla za eno noč v gore na kampiranje in rally, saj se pred spanjem, iskreno povedano, nisem imela kam dati oziroma se nisem imela s kom pogovarjati.
Sama sem kampiranje spustila, ker to ni ravno stvar po mojem okusu, pa še občutek imam, da bomo prihodnji teden, ko gremo na skrivnostni izlet, šli za tri dni kampirat. In če sem iskrena, dva zaporedna tedna kampiranja bi bila zame preveč. Kljub temu še vedno upam, da se bo vreme prihodnji teden res močno poslabšalo in bo Miguel moral najti drugo, recimo temu destinacijo, za naš skrivnostni izlet. Te "rešilne bilke" se trenutno oprijemam z vsemi svojimi okončinami. :P
Pustimo zdaj vse zgoranj naštete in opisane stvari ob strani. Danes bom z vami delila nekaj, kar sem več kot uspešno zadržala zase več kot teden dni, kar je zame velik uspeh. Sem namreč, po domače povedano, velika goflja, kar se dobrih novic tiče. In ker ne morem več čakati na prihodnji teden, sem že včeraj zvečer na svojem Facebook in Instagram profilu malenkost namignila, o čem bodo tekle naslednje vrstice. :)
Najbrž se še spominjate, kako žalostno je dva meseca nazaj končal moj planer. Da bo zgodba bolj jasna moram dodati, da sem ta planer dobila v slovenskem Cosmopolitanu. Skratka, planer je bil zaradi vode popolnoma uničen in tako sem ga morala vreči v smeti. In ko sem to slučajno omenila mojima staršema, je moj dragi Padre (brez moje vednosti, seveda) poklical na uredništvo Cosma. Nedolgo zatem sem na Portugalsko od staršev dobila paket, v njem pa med drugim tudi popolnoma nov planer. Še enkrat, hvala! ;)
In kaj je tukaj tako zanimivega? To, da sem po tem dogodku poslala zahvalno pismo v uredništvo Cosmopolitana in prejela njihov odgovor. Potem pa, na svoje veliko presenečenje, čez kak teden ponovno prejela njihovo sporočilo. Da želijo moje pismo objaviti v reviji in mi hkrati podarjajo knjigo.
A se vi sploh zavedate, kakšen šok je bil to zame? Niti ne vem, nad čim sem bila bolj presenečena. Nad dejstvom, da so me iz njihovega uredništva še enkrat kontaktirali, nad tem, da bom dobila novo knjigo ali nad tem, da bom "objavljena" v reviji. Od samega veselja sem začela skakati do stropa in ob vsem cviljenju dodobra prestrašila in zmedla Taru, ki se je po moji obrazložitvi veselila z menoj. :D Torej, knjiga je že prispela na moj domači naslov v Trbovlje, na revijo pa še čakam in se že nestrpno veselim, da se v njej tudi "vidim". :P
In s to novico tudi zaključujem današnji blog. Zaradi skrivnostnega izleta prihodnji teden nisem čisto prepričana, kdaj bom objavila naslednjo objavo. Mogoče v nedeljo, mogoče celo v ponedeljek. Tako da pozorno spremljajte blog, kajti se zna zgoditi, da vas mogoče celo presenetim. ;)
Ja, pajade. Po vsem tem času v Amarantu ugotavljam, da temu ni povsem tako.
Da sem v prvih mesecih tukaj zelo zmrzovala, sem pisala že februarja. A nato se je vreme otoplilo in z veseljem smo vsi pozdravili to spremembo. Ker pa se poleg vremena menjajo tudi meseci, smo tako aprila doživeli pravo muhasto aprilsko vreme, ki se je več kot očitno prevesilo tudi v maj.
Prvi teden v maju smo sicer uživali na soncu, potem se je sredi drugega tedna vreme poslabšalo in dež je vztrajal vse do prejšnje nedelje. Ta teden smo ponovno imeli sonce, a naj bi se že v prihodnjem tednu vreme spet poslabšalo. Kot rečeno prejšnji teden, tudi tukajšnji prebivalci ne pomnijo tako muhastega maja. Bárbara je celo rekla, da bi moralo biti sedaj že zelo toplo in da ponavadi v tem obdobju vsi že nosijo kratke rokave. In vsak teden se mi vse bolj zdi, da se vremenu počasi meša. :P
 |
| Rešitev za najino "težavico". |
Verjetno se sedaj sprašujete, kaj imajo namišljeni prijatelji skupnega z najimi vrati? V bistvu nič. A vseeno je bila to najzabavnejša tema tega tedna. Za odgovor se moram vrniti na sredino uro portugalščine, kjer smo se z Josejem celo uro učili dnevno rutino. Obdelali smo vse, od prebujanja, umivanja zob, pitja kave, kosila, večerje, branja knjige,... In ker v dnevno rutino spada tudi druženje s prijatelji, smo seveda dodali tudi to. Potem pa je naš najljubši Poljak (beri: Adam) vse presenetil z vprašanjem, kako se po portugalsko reče, da se družiš s svojimi namišljenimi prijatelji. Prvi odziv vseh prisotnih je bil "WTF?!", a nato smo se pričeli smejati in se še sedaj smejimo vsakič, ko kdo omeni njegovo vprašanje. Tako da, ja: "Eu saio com os meus amigos imaginarios." :D
 |
| Dobrote od doma. |
Sem pa v petek doživela povsem novo/staro izkušnjo, odkar sem par mesecev nazaj odšla od doma. Eno noč sem preživela sama v sobi, brez cimre. Res je, da sem edinka in sem tako vseh 23 let koristila prednosti samostojne sobe, tako da me je na začetku EVSa res skrbelo, kako bom funkcionirala s še eno osebo v sobi. Hvalabogu je Taru najboljša cimra na svetu, tako da me je skrbelo za prazen nič. In ravno zato je bilo v petek še posebej čudno, ko je skupaj s še nekaterimi prostovoljci odšla za eno noč v gore na kampiranje in rally, saj se pred spanjem, iskreno povedano, nisem imela kam dati oziroma se nisem imela s kom pogovarjati.
Sama sem kampiranje spustila, ker to ni ravno stvar po mojem okusu, pa še občutek imam, da bomo prihodnji teden, ko gremo na skrivnostni izlet, šli za tri dni kampirat. In če sem iskrena, dva zaporedna tedna kampiranja bi bila zame preveč. Kljub temu še vedno upam, da se bo vreme prihodnji teden res močno poslabšalo in bo Miguel moral najti drugo, recimo temu destinacijo, za naš skrivnostni izlet. Te "rešilne bilke" se trenutno oprijemam z vsemi svojimi okončinami. :P
Pustimo zdaj vse zgoranj naštete in opisane stvari ob strani. Danes bom z vami delila nekaj, kar sem več kot uspešno zadržala zase več kot teden dni, kar je zame velik uspeh. Sem namreč, po domače povedano, velika goflja, kar se dobrih novic tiče. In ker ne morem več čakati na prihodnji teden, sem že včeraj zvečer na svojem Facebook in Instagram profilu malenkost namignila, o čem bodo tekle naslednje vrstice. :)Najbrž se še spominjate, kako žalostno je dva meseca nazaj končal moj planer. Da bo zgodba bolj jasna moram dodati, da sem ta planer dobila v slovenskem Cosmopolitanu. Skratka, planer je bil zaradi vode popolnoma uničen in tako sem ga morala vreči v smeti. In ko sem to slučajno omenila mojima staršema, je moj dragi Padre (brez moje vednosti, seveda) poklical na uredništvo Cosma. Nedolgo zatem sem na Portugalsko od staršev dobila paket, v njem pa med drugim tudi popolnoma nov planer. Še enkrat, hvala! ;)
 |
| Hvala, Cosmo :) |
A se vi sploh zavedate, kakšen šok je bil to zame? Niti ne vem, nad čim sem bila bolj presenečena. Nad dejstvom, da so me iz njihovega uredništva še enkrat kontaktirali, nad tem, da bom dobila novo knjigo ali nad tem, da bom "objavljena" v reviji. Od samega veselja sem začela skakati do stropa in ob vsem cviljenju dodobra prestrašila in zmedla Taru, ki se je po moji obrazložitvi veselila z menoj. :D Torej, knjiga je že prispela na moj domači naslov v Trbovlje, na revijo pa še čakam in se že nestrpno veselim, da se v njej tudi "vidim". :P
In s to novico tudi zaključujem današnji blog. Zaradi skrivnostnega izleta prihodnji teden nisem čisto prepričana, kdaj bom objavila naslednjo objavo. Mogoče v nedeljo, mogoče celo v ponedeljek. Tako da pozorno spremljajte blog, kajti se zna zgoditi, da vas mogoče celo presenetim. ;)
