Nazaj študirat? Ja, pajade!
Kot prvo bom danes blog spet začela z zahvalo. :)
Prejšnji teden je moja objava na blogu v ogledih strani v enem dnevu prvič presegla številko 1000 in s tem postala najbolj brana objava vseh časov! In ko sem zvečer pred spanjem videla to, zame zelo visoko številko, me je dobesedno vrglo na rit in mi polepšalo večer. Najlepše se zahvaljujem vsem, ki berete moje objave. Nimate pojma, koliko mi vaš klik dejansko pomeni. :)
Zdaj pa h glavni temi objave.
Zaradi dejstva, da sem celoten teden spet preležala (beri: SPET sem zbolela), se ta teden ni zgodilo nič posebnega in zato sem imela kar majhen problem, o čem sploh pisati. Potem pa sem nenadoma dobila idejo, da bi lahko pisala o temi, kateri sem se zelo dolgo izogibala. A enkrat je treba reči bobu bob in tako sem se usedla pred računalnik ter pričela z brskanjem in vrtanjem po svojem spominu.
V naslovu je že vidno, da bom pisala o svojih dveh letih, ki sem ju preživela kot študentka slovenistike in o razlogu, zakaj to več nisem. Zaradi današnje teme je v preteklih petih letih ogromno živcev odšlo v večna lovišča (ne samo meni, ampak tudi nekaterim ostalim vpletenim), bilo prelitih ogromno solza, pa tudi zapravljenega ogromno denarja. A vseeno je tudi ta tema dovolj velik, pravzaprav ogromen razlog, zakaj se že vse te tedne oglašam iz Portugalske. In zato si še posebej zasluži temeljito obrazložitev in lastno objavo.
Naj pa tudi povem, da s to objavo ne spodbujam mladostnikov k neizobraževanju. Kljub temu, da sem sama pustila faks, vseeno menim, da je izobrazba pomembna.
Ob učenju portugalščine in vsakodnevni uporabi angleščine sem se pričela zavedati, kako zelo pogrešam vsakodnevno komuniciranje v slovenščini in kako zelo imam rada svoj materni jezik. Rada imam vse naše šumnike in sičnike, zveneče in nezveneče nezvočnike ter zvočnike, vse načine izgovorjave črke "v" (čeprav bi lahko o vlaku in vladi razpravljali v nedogled), da o naših pisateljih in pesnikih sploh ne govorim. Ja, ponosna sem na svoj materni jezik. Ljudje, samo dva milijona ljudi na svetu govori slovensko! V primerjavi z nekaterimi ostalimi jeziki, kot na primer angleščino, španščino, kitajščino, nenazadnje tudi portugalščino, je to res malo, a vseeno. Pomembnosti maternega jezika se zaveš, ko pričneš živeti v tujini. Šele takrat se zaveš, kako lepa je v bistvu tvoja materinščina. Tisti, ki vsaj malo poznajo zgodovino slovenščine pa vedo, da smo lahko zelo srečni, da imamo lasten jezik. A pustimo zdaj to.
Skratka, kljub vsem svinjarijam in pizdarijam (po domače povedano), ki se dogajajo v naši ljubi deželici, imam zelo rada tudi Slovenijo. Na Portugalskem čisto vsakemu ponosno povem, iz katere države prihajam in sem v naši EVS skupini že označena za največjo patriotko med prostovoljci. :) Zato me je pri srčku kar malce špiknilo, ko mi je Gabi en teden po moji predstavitvi Slovenije v Sao Goncalo šoli pokazala sliko, kako naša zastava visi na tabli - obrnjena narobe!. :/
A niti ti dve ljubezni (do države in jezika) me ne bosta prepričali, da bi se vrnila nazaj na faks. Žal. Lahko sem še takšna patriotka in vse, a v nasprotno me ne more prepričati nič. Niti dejstvo, da bi z diplomo zaključila eno izmed svojih "nedokončanih zgodb", niti bivši fant, ki je zaradi moje (po njegovem) (ne)izobrazbe name izvajal hud psihični pritisk in mi večkrat postavljal pogoje v smislu, kaj se bo zgodilo z najino zvezo, če ne grem nazaj na faks in diplomiram,... Še mojima staršema z občasnimi opomniki ni uspelo in sta sčasoma dvignila roke nad to temo. Ne rečem, vsakdo kdaj pa kdaj občasno potrebuje kakšno "brco v rit", ampak s pretiranim teženjem glede določene stvari (v tem primeru študijem) ljudje največkrat dosežejo le nasprotni učinek. In v mojem primeru se je to tudi zgodilo. Žal, a tako pač je.
Ljubim slovenščino. Ampak študirala je pa ne bom več! Na glavo mi bo moralo pasti res nekaj ogromnega, da najdem motivacijo za dokončanje študija. Možnosti, da me bo mogoče kdaj v prihodnosti še prijelo, da spet sedem v študijske klopi, tako ne izključujem popolnoma. Kaj bom storila s svojo izobrazbo, je popolnoma moja odločitev in, lepo ali grdo, res nimam časa poslušati naključnih ljudi, ki imajo pet minut časa in mi pametujejo o tem, zakaj je dobro imeti "papir" v rokah. Konec koncev sem že kar nekaj let polnoletna, sprejemam svoje lastne odločitve in se tudi zavedam posledic svojih dejanj. In od tega ne odstopam, pa si lahko mislite, kar si hočete.
Študija med drugim nisem dokončala zato, ker to sploh ni bila moja prva izbira. Ko smo se v četrtem letniku vpisovali na fakultete, sem pod prvo željo postavila študij babištva. Nisem vedela, kaj naj postavim pod drugo željo, zato sem pričela razmišljati, v čem sem dejansko dobra. Angleščina mi je vedno kar šla, ampak da bi jo študirala,... Na drugo mesto sem raje postavila slovenščino, ki mi je tudi kar šla in za katero sem bila zmotno prepričana, da je študij ultra lahek. Sploh pa sem imela dober vzor v svoji srednješolski profesorici slovenščine, saj sem predmet vzljubila ravno zaradi nje, omenjena profesorica pa si z mojo učiteljico angleščine iz osnovne šole tudi deli prvo mesto mojih najljubših učiteljev/profesorjev. Odločitev je tako padla in študij slovenistike je postal moja druga izbira. Ker je nekaj pač treba bilo napisati na tisto drugo mesto.
Dejstvo je, da kot osemnajstletna smrklja nisem imela niti najmanjšega pojma, kaj želim postati. Tudi zdaj se mi pri triindvajsetih še ne svita popolnoma, kaj želim biti. To pa zato, ker so mi zelo pri srcu tri možnosti in bom prihodnje leto vsekakor delala na njih in upala na najboljše. A takrat, pet let nazaj, resnično nisem vedela, kaj naj študiram. In tako sem vpisala nekaj samo zato, ker se je bilo potrebno nekam vpisati. Moja želja je itak bila, da bi postala poklicna igralka, a sem vedela, da nimam niti najmanjših šans, da me sprejmejo na AGRFT, študij drame v tujini pa stane. No money, no funny.
Vrnimo se nazaj v poletje 2011, ko sem izvedela, da sem sprejeta na ljubljansko Filozofsko fakulteto. Ob dejstvu, da sem nekam celo sprejeta (grozno sem se bala, da me nihče ne bo hotel in ne bom sprejeta nikamor), se mi je odvalil kamen od srca. A potem se mi je želodec nenadoma skrčil, saj mi je le nekaj točk zmanjkalo do tega, da bi bila sprejeta na študij babištva. S tem (grenkim) spoznanjem sem postala študentka slovenistike.
Jeseni je sledila selitev v Ljubljano in pet let nazaj za selitev, v nasprotju s sedaj, ko sem se preselila na Portugalsko, nikakor nisem bila zrela. Potem pa se je bilo potrebno prilagoditi tudi novemu, po splošnem prepričanju, "odraslemu" načinu življenja in pa novim okoliščinah na faksu. Predavanja, vaje, seminarji,... skupaj z zelo razgibanim urnikom, ki meni, človeku rutine, niti pod razno ni ustrezal. Močno sem pogrešala dobri stari urnik iz srednje šole, a vsega lepega je bilo z maturo konec. Šele na faksu sem spoznala, kaj so naši profesorji na Ekonomski srednji šoli v Trbovljah mislili s tem, ko so nam govorili, da nam na faksu ne bo tako lepo kot v srednji šoli. In da, imeli so prav.
Kljub moji veliki ljubezni do jezika samega mi je bilo mučno hoditi na faks. Pri študiju nisem bila 100% pri stvari in zato tudi nisem študirala "s srcem". Iz meseca v mesec sem ugotavljala, da ta študij res ni zame. Prvi letnik sem padla ter se odločila izkoristiti možnost ponavljanja. Mislila sem, da bom že nekako našla motivacijo in da bom končno pričela uživati v študiju, a sem se zmotila. In sem padla še drugič.
Priznam, včasih sem res jezna, saj bi, če bi študijske obveznosti opravila sproti, lahko diplomirala pri enaindvajsetih. A nato se spomnim, kako mučno mi je bilo sedeti v predavalnici in da sem se večino časa spraševala: "Pa kaj jaz sploh počnem tu?". Sploh pa, če ne bi kot študentka pogrnila na celi črti, se stvari v treh letih ne bi odvile tako, kot so se. Verjetno nikoli ne bi pričela z igranjem, se pričela ukvarjati s prostovoljstvom, pa tudi na Portugalsko za eno leto najverjetneje nikoli ne bi šla.
Mi je žal, da nisem bila dovolj trmasta, da bi zadevo le pripeljala do konca? Včasih. Kajti moja odločitev, da ne bom več študirala, je za seboj potegnila marsikaj. Med drugim sem morala vrniti tudi celotno štipendijo, ki sem jo prvo leto vsak mesec prejemala. In še vedno imam slabo vest, da sta zaradi tega morala starša na banki vzeti kredit. Tega občutka se ne bom nikoli znebila in takrat sem si prisegla, da se kaj takega ne bo več ponovilo. Kot pijanec plota se tega držim še danes. Ja, mogoče sem res izbrala težjo pot, ampak vem, da se mi bo enkrat tudi ta odločitev obrestovala.
Ljubezen do jezika kljub vsemu še ostaja. Čeprav se nisem nikoli in se v prihodnosti še vedno ne vidim kot profesorica, globoko spoštujem slovenščino in se globoko klanjam vsem, ki jim je študij uspelo dokončati. Tu predvsem mislim na svoje kolege iz faksa. Res je, da sem s skoraj vsemi izgubila stike, a če kdo izmed njih povsem slučajno pritava na tole stran, jim želim sporočiti, da jih občudujem.
Kapo dol pred vami! Sama pa se bom raje še naprej ukvarjala z EVSom in bloganjem. Skratka s stvarmi, v katerih uživam in jih opravljam s srcem. :)
Prejšnji teden je moja objava na blogu v ogledih strani v enem dnevu prvič presegla številko 1000 in s tem postala najbolj brana objava vseh časov! In ko sem zvečer pred spanjem videla to, zame zelo visoko številko, me je dobesedno vrglo na rit in mi polepšalo večer. Najlepše se zahvaljujem vsem, ki berete moje objave. Nimate pojma, koliko mi vaš klik dejansko pomeni. :)
 |
| Nora številka!!! Hvala vsem! :D |
Zaradi dejstva, da sem celoten teden spet preležala (beri: SPET sem zbolela), se ta teden ni zgodilo nič posebnega in zato sem imela kar majhen problem, o čem sploh pisati. Potem pa sem nenadoma dobila idejo, da bi lahko pisala o temi, kateri sem se zelo dolgo izogibala. A enkrat je treba reči bobu bob in tako sem se usedla pred računalnik ter pričela z brskanjem in vrtanjem po svojem spominu.
V naslovu je že vidno, da bom pisala o svojih dveh letih, ki sem ju preživela kot študentka slovenistike in o razlogu, zakaj to več nisem. Zaradi današnje teme je v preteklih petih letih ogromno živcev odšlo v večna lovišča (ne samo meni, ampak tudi nekaterim ostalim vpletenim), bilo prelitih ogromno solza, pa tudi zapravljenega ogromno denarja. A vseeno je tudi ta tema dovolj velik, pravzaprav ogromen razlog, zakaj se že vse te tedne oglašam iz Portugalske. In zato si še posebej zasluži temeljito obrazložitev in lastno objavo.
Naj pa tudi povem, da s to objavo ne spodbujam mladostnikov k neizobraževanju. Kljub temu, da sem sama pustila faks, vseeno menim, da je izobrazba pomembna.
Ob učenju portugalščine in vsakodnevni uporabi angleščine sem se pričela zavedati, kako zelo pogrešam vsakodnevno komuniciranje v slovenščini in kako zelo imam rada svoj materni jezik. Rada imam vse naše šumnike in sičnike, zveneče in nezveneče nezvočnike ter zvočnike, vse načine izgovorjave črke "v" (čeprav bi lahko o vlaku in vladi razpravljali v nedogled), da o naših pisateljih in pesnikih sploh ne govorim. Ja, ponosna sem na svoj materni jezik. Ljudje, samo dva milijona ljudi na svetu govori slovensko! V primerjavi z nekaterimi ostalimi jeziki, kot na primer angleščino, španščino, kitajščino, nenazadnje tudi portugalščino, je to res malo, a vseeno. Pomembnosti maternega jezika se zaveš, ko pričneš živeti v tujini. Šele takrat se zaveš, kako lepa je v bistvu tvoja materinščina. Tisti, ki vsaj malo poznajo zgodovino slovenščine pa vedo, da smo lahko zelo srečni, da imamo lasten jezik. A pustimo zdaj to.
Skratka, kljub vsem svinjarijam in pizdarijam (po domače povedano), ki se dogajajo v naši ljubi deželici, imam zelo rada tudi Slovenijo. Na Portugalskem čisto vsakemu ponosno povem, iz katere države prihajam in sem v naši EVS skupini že označena za največjo patriotko med prostovoljci. :) Zato me je pri srčku kar malce špiknilo, ko mi je Gabi en teden po moji predstavitvi Slovenije v Sao Goncalo šoli pokazala sliko, kako naša zastava visi na tabli - obrnjena narobe!. :/
 |
| Se zgodi, ali kaj. |
A niti ti dve ljubezni (do države in jezika) me ne bosta prepričali, da bi se vrnila nazaj na faks. Žal. Lahko sem še takšna patriotka in vse, a v nasprotno me ne more prepričati nič. Niti dejstvo, da bi z diplomo zaključila eno izmed svojih "nedokončanih zgodb", niti bivši fant, ki je zaradi moje (po njegovem) (ne)izobrazbe name izvajal hud psihični pritisk in mi večkrat postavljal pogoje v smislu, kaj se bo zgodilo z najino zvezo, če ne grem nazaj na faks in diplomiram,... Še mojima staršema z občasnimi opomniki ni uspelo in sta sčasoma dvignila roke nad to temo. Ne rečem, vsakdo kdaj pa kdaj občasno potrebuje kakšno "brco v rit", ampak s pretiranim teženjem glede določene stvari (v tem primeru študijem) ljudje največkrat dosežejo le nasprotni učinek. In v mojem primeru se je to tudi zgodilo. Žal, a tako pač je.
Ljubim slovenščino. Ampak študirala je pa ne bom več! Na glavo mi bo moralo pasti res nekaj ogromnega, da najdem motivacijo za dokončanje študija. Možnosti, da me bo mogoče kdaj v prihodnosti še prijelo, da spet sedem v študijske klopi, tako ne izključujem popolnoma. Kaj bom storila s svojo izobrazbo, je popolnoma moja odločitev in, lepo ali grdo, res nimam časa poslušati naključnih ljudi, ki imajo pet minut časa in mi pametujejo o tem, zakaj je dobro imeti "papir" v rokah. Konec koncev sem že kar nekaj let polnoletna, sprejemam svoje lastne odločitve in se tudi zavedam posledic svojih dejanj. In od tega ne odstopam, pa si lahko mislite, kar si hočete.
Študija med drugim nisem dokončala zato, ker to sploh ni bila moja prva izbira. Ko smo se v četrtem letniku vpisovali na fakultete, sem pod prvo željo postavila študij babištva. Nisem vedela, kaj naj postavim pod drugo željo, zato sem pričela razmišljati, v čem sem dejansko dobra. Angleščina mi je vedno kar šla, ampak da bi jo študirala,... Na drugo mesto sem raje postavila slovenščino, ki mi je tudi kar šla in za katero sem bila zmotno prepričana, da je študij ultra lahek. Sploh pa sem imela dober vzor v svoji srednješolski profesorici slovenščine, saj sem predmet vzljubila ravno zaradi nje, omenjena profesorica pa si z mojo učiteljico angleščine iz osnovne šole tudi deli prvo mesto mojih najljubših učiteljev/profesorjev. Odločitev je tako padla in študij slovenistike je postal moja druga izbira. Ker je nekaj pač treba bilo napisati na tisto drugo mesto.
Dejstvo je, da kot osemnajstletna smrklja nisem imela niti najmanjšega pojma, kaj želim postati. Tudi zdaj se mi pri triindvajsetih še ne svita popolnoma, kaj želim biti. To pa zato, ker so mi zelo pri srcu tri možnosti in bom prihodnje leto vsekakor delala na njih in upala na najboljše. A takrat, pet let nazaj, resnično nisem vedela, kaj naj študiram. In tako sem vpisala nekaj samo zato, ker se je bilo potrebno nekam vpisati. Moja želja je itak bila, da bi postala poklicna igralka, a sem vedela, da nimam niti najmanjših šans, da me sprejmejo na AGRFT, študij drame v tujini pa stane. No money, no funny.
Vrnimo se nazaj v poletje 2011, ko sem izvedela, da sem sprejeta na ljubljansko Filozofsko fakulteto. Ob dejstvu, da sem nekam celo sprejeta (grozno sem se bala, da me nihče ne bo hotel in ne bom sprejeta nikamor), se mi je odvalil kamen od srca. A potem se mi je želodec nenadoma skrčil, saj mi je le nekaj točk zmanjkalo do tega, da bi bila sprejeta na študij babištva. S tem (grenkim) spoznanjem sem postala študentka slovenistike.
Jeseni je sledila selitev v Ljubljano in pet let nazaj za selitev, v nasprotju s sedaj, ko sem se preselila na Portugalsko, nikakor nisem bila zrela. Potem pa se je bilo potrebno prilagoditi tudi novemu, po splošnem prepričanju, "odraslemu" načinu življenja in pa novim okoliščinah na faksu. Predavanja, vaje, seminarji,... skupaj z zelo razgibanim urnikom, ki meni, človeku rutine, niti pod razno ni ustrezal. Močno sem pogrešala dobri stari urnik iz srednje šole, a vsega lepega je bilo z maturo konec. Šele na faksu sem spoznala, kaj so naši profesorji na Ekonomski srednji šoli v Trbovljah mislili s tem, ko so nam govorili, da nam na faksu ne bo tako lepo kot v srednji šoli. In da, imeli so prav.
Kljub moji veliki ljubezni do jezika samega mi je bilo mučno hoditi na faks. Pri študiju nisem bila 100% pri stvari in zato tudi nisem študirala "s srcem". Iz meseca v mesec sem ugotavljala, da ta študij res ni zame. Prvi letnik sem padla ter se odločila izkoristiti možnost ponavljanja. Mislila sem, da bom že nekako našla motivacijo in da bom končno pričela uživati v študiju, a sem se zmotila. In sem padla še drugič.
Priznam, včasih sem res jezna, saj bi, če bi študijske obveznosti opravila sproti, lahko diplomirala pri enaindvajsetih. A nato se spomnim, kako mučno mi je bilo sedeti v predavalnici in da sem se večino časa spraševala: "Pa kaj jaz sploh počnem tu?". Sploh pa, če ne bi kot študentka pogrnila na celi črti, se stvari v treh letih ne bi odvile tako, kot so se. Verjetno nikoli ne bi pričela z igranjem, se pričela ukvarjati s prostovoljstvom, pa tudi na Portugalsko za eno leto najverjetneje nikoli ne bi šla.
Mi je žal, da nisem bila dovolj trmasta, da bi zadevo le pripeljala do konca? Včasih. Kajti moja odločitev, da ne bom več študirala, je za seboj potegnila marsikaj. Med drugim sem morala vrniti tudi celotno štipendijo, ki sem jo prvo leto vsak mesec prejemala. In še vedno imam slabo vest, da sta zaradi tega morala starša na banki vzeti kredit. Tega občutka se ne bom nikoli znebila in takrat sem si prisegla, da se kaj takega ne bo več ponovilo. Kot pijanec plota se tega držim še danes. Ja, mogoče sem res izbrala težjo pot, ampak vem, da se mi bo enkrat tudi ta odločitev obrestovala.
Ljubezen do jezika kljub vsemu še ostaja. Čeprav se nisem nikoli in se v prihodnosti še vedno ne vidim kot profesorica, globoko spoštujem slovenščino in se globoko klanjam vsem, ki jim je študij uspelo dokončati. Tu predvsem mislim na svoje kolege iz faksa. Res je, da sem s skoraj vsemi izgubila stike, a če kdo izmed njih povsem slučajno pritava na tole stran, jim želim sporočiti, da jih občudujem.
Kapo dol pred vami! Sama pa se bom raje še naprej ukvarjala z EVSom in bloganjem. Skratka s stvarmi, v katerih uživam in jih opravljam s srcem. :)
