Prava mala drama queen
"Resno te vprašam, bo moj EVS res izgledal tako? Da se bom konstantno
borila z boleznijo in bom na antibiotikih vse do februarja drugo leto?
Ker če bo res tako, rajši že zdaj spakiram kovčke in se vrnem domov.
K*rc pa še EVS na tak način, v postelji bolna lahko ležim tudi doma!"
Tako se je začel pogovor med menoj in Taru potem, ko sem prejšnji teden v ponedeljek ponovno pristala na antibiotikih in zopet obležala v postelji s popolnoma zabitimi sinusi, vročino in bolečinami v grlu. Taru je na to odvrnila, da je mogoče za mojo kronično bolezen kriva najina soba, v kateri se še vedno razmnožuje plesen (nimam pojma, kdaj nameravajo do konca sanirati najin strop). Sama pa pravim, da je mogoče res kriva plesen, a da je zadeva v kombinaciji z vsem stresom, ki se je kopičil od septembra dalje, izbruhnila ven na tak način. Seveda se je to spet zgodilo ob res nadvse "primernem" času.
K sreči so prejšnji teden v četrtek na Portugalskem spet imeli praznik, zato smo delali samo do srede (sama sem, kot že rečeno, ves teden spet preležala), v petek pa naj bi se tako ali tako odpravili na skrivnostni izlet do nedelje. Če nam je Miguel še v ponedeljek na sestanku dejal, da še vedno izbira med dvema opcijama in da nam bo končno destinacijo sporočil v torek ali sredo.
Sama sem se v ponedeljek odločala, ali naj se ostalim sploh pridružim na izletu, ali naj rajši ostanem v Amarantu. Kot rečeno, užasno vreme ni kompatibilno s kampiranjem. Najbolj me je skrbelo, da bom tako še bolj zbolela, saj se moja bolezen vleče že kar nekaj mesecev (več o tem pa tu, tu, tu in tu), česar pa zdaj res ne potrebujem.
V torek smo končno izvedeli, kako se je Miguel odločil. Zaradi slabega vremena kampiranje na jugu države nekje na obali odpade, celoten izlet pa je prestavljen za nedoločen čas. Smo pa vseeno v soboto popoldan imeli napovedano skupinsko aktivnost. Kot prvo smo obiskali Sao Leonardo da Galafula. Ko smo prispeli do tja je bilo najbolj zanimivo, da smo se morali vsi prostovoljci prijeti za roke, zapreti oči, Miguel, Marcella in Barbara pa so nas vodili do "končnega postajališča". Celoten čas, ko smo z zaprtimi očmi in držeč se za roke korakali v neznano sem se bala, da se bom spotaknila in padla na Taru pred menoj ter za seboj potegnila še Gusija in ostale, ki so hodili za njim. A Miguel nam je večkrat dejal, naj niti pod razno ne odpiramo oči in naj jih odpremo šele na njegov znak. Ko smo se končno ustavili in smo čakali na nadaljnja navodila, sem se resno spraševala, kaj za vraga so nam pripravili in zakaj so tako skrivnosti. Miguel nam je naposled na en, dva, tri le dovolil, da smo odprli oči. In...
Bili nad videnim naravnost presunjeni! Pred nami se je odprl najlepši razgled, kar sem ga na Portugalskem do sedaj videla (verjetno bi bil v sončnem vremenu še lepši). Medtem ko so ostali uživali v razgledu, pa sem sama sebe preklinjala, ker sem telefon z vsemi svojimi stvarmi pustila v avtobusu. K sreči sem potem nekako uspela dobiti vsaj eno sliko in jo sedaj tudi delim v blogu. :)
Potem nas je voznik avtobusa odpeljal do Santa Cruz do Douro, kjer so se prostovoljci skupaj z Miguelom pomerili v nogometu. Sama sem derbi izpustila, saj sem še vedno kašljala. A verjemite mi, če bi igrala, bi bila definitivno v golu (o moji kratki karieri golmanke pa kdaj drugič)! :D Se je pa med samo tekmo zgodil tudi malenkost nesrečen pripetljaj, ko je Domenico s komolcem po nesreči udaril Gusija v nos, da je ta pričel krvaveti. Potem, ko se je krvavitev končno ustavila in ko je Gusi ugotovil, da nos k sreči ni zlomljen, se je tekma nadaljevala. Mislim, da je v vseh devetdesetih minutah še najbolj uživala Marcella, ki je imela vlogo glavnega sodnika. :P
Po tekmi pa je bil čas za večerjo v Casa do Lavrado, restavraciji, ki v celoti pooseblja portugalsko kmetijo izpred 100 let. V celoti dobesedno pomeni v celoti, kajti vse, od osebja do opreme in celo menija, sledi rdeči niti "izpred 100 let". Bili pa smo postreženi s pravo pojedino! Koruzni kruh, olive, suho meso, bacalhau, piščanec, krompir, za sladico mlečna krema,... Ni da ni! Po dolgem času sem se spet preveč najedla. :P
Izlet se mi je res prilegel, saj sem za trenutek pozabila na stresne zadeve in se prepustila uživanju. Pretekli teden sem bila seznanjena z novico, ki je močno vplivala name. Bila sem čisto izgubljena, raztresena in ves čas na robu joka. Nisem se imela kam dati, med čakanjem na več informacij iz Slovenije pa sem samo nervozno hodila po stanovanju in dobesedno z žlico jedla Čokolino. Brez mleka. In ja, govora je o isti zadevi, o kateri sem že pisala.
V istem momentu, ko sem izvedela, kaj vse se dogaja v Trbovljah, sem hotela iti v CJ, vsem sporočiti, da se nepreklicno vračam domov, rezervirati letalsko karto, spakirati in se vrniti domov. Vse skupaj sem res želela poslati k vragu! A sem namesto tega le nemo zrla v ekran in čakala. In bila notranji boj sama s seboj. Saj sem že prej imela kak napad domotožja, ampak to, kar sem doživljala pretekli teden, se z ničemer ne more primerjati.
"Ostati? Se vrniti?" "EVS se zgodi samo enkrat v življenju." "Ampak tudi družina je samo ena." "Pa saj grem kmalu nazaj domov na dopust in bom tam cel mesec." "Nočem čakati, jaz hočem domov takoj!" "Pomiri se, Kaja, vse bo v redu." "Pa bo res?".
Večino svojega časa sem se tako pregovarjala in prepirala sama s seboj v svojih mislih. Znašla sem se v zelo zoprni in težki situaciji, ko res nisem vedela, kaj naj storim. Bolj kot kdajkoli prej sem se želela vrniti domov, a sem vedela, da se bom na Portugalsko v najslabšem primeru vrnila le še po ostalo prtljago. Tudi dejstvo, da sem spet zbolela in me je zopet ujelo hudo domotožje, mi v tej situaciji res ni pomagalo. Prvič, odkar sem tu, sem bila jezna, da moja slovenska telefonska številka ni bila vklopljena. Res je, da imam tu portugalsko SIM kartico, a z njo lahko kličem in pošiljam SMS sporočila le znotraj Portugalske. Moja edina želja je bila, da pokličem domov in slišim glasova svojih staršev.
Potrebovala sem nasvet in ponj sem se obrnila k prijatelju, ki je na tem svetu ena izmed redkih oseb, ki me dobro poznajo in jim popolnoma zaupam. Vedela sem, da mi bo znal dobro svetovati, kajti v treh letih najinega poznanstva mi je že večkrat podal dobre nasvete. In tudi tokrat se je zgodilo isto, saj sam osebno ni na nikakršen način vpleten v situacijo. Ni član moje družine, niti ni EVS prostovoljec na Portugalskem. Lahko bi rekla, da je v tem primeru "zunanji opazovalec".
Po njegovem nasvetu, pogovoru s starši in po tistem, ko mi je nekaj nasvetov dala tudi Ewa sem se naposled le odločila, da ostanem na Portugalskem in zadevo speljem do konca. In si na čelo zapišem besede, ki jih je med skupinskim Skype pogovorom izrekel moj Padre ("Zmogla boš, ker si borka. Oddelaj še te mesece in ne skrbi. Vse bo v redu, zdaj pa nehaj že jokati, pomiri se in pojdi spat!"). No, mogoče ne na čelo, ampak na vidno mesto zagotovo. Mutti je med drugim izjavila, da se lahko komurkoli kaj zgodi in da ve, da ne bom prišla predčasno domov, ker "si trmasta kot konj. Hvalabogu imaš to po atiju.". :D Na koncu sem ta teden izvedela, da se je k sreči vse uredilo. Hvalabogu. Sem pa potem od staršev dobila komentar, da sem včasih res prava mala drama queen. In ja, priznam, da imata prav. :P
Tako da ne, ne bom se predčasno vrnila. Rajši bom še malo "strašila" po Portugalski. :P Ta teden sem se torej po enotedenski "bolniški" odsotnosti vrnila na delo. In da, po treh mesecih bolezni sem se ta teden KONČNO pozdravila! Ouje, party for everybody! :D Trkam na vso leseno pohištvo, ki ga najina soba premore in celo na svojo glavo, da bom ostala čim dlje zdrava oziroma ne bom več zbolela. Trije meseci antibiotikov, razpršil za nos ter ležanja so bili dovolj.
Ležanje v postelji sem tako nadomestila z mnogo sestanki, učenjem portugalščine, obiskom Terre in Sao Goncalo šole ter Fair Trade trgovine. Se je pa v petek pričela vsesplošna veselica, imenovana Festa do Junhos. Kratek opis veselice: žur do jutranjih ur. Dobesedno. Vse skupaj poteka na ulici, kjer se nahajata CJ in pa hiša, v kateri prebiva večina prostovoljcev. In če sem se še nekaj dni nazaj bila malenkost zavistna ostalim, ki živijo čisto zraven CJ, sem zaradi svoje odločitve, da bom živela v stanovanju, danes najsrečnejši človek na svetu. Prihranjeno mi bo ogromno hrupa, čeprav vsemu seveda ne bom mogla ubežati, a k sreči na tem svetu obstaja zelo dober izum, ki sliši na ime "čepki za ušesa". :P
Sem pa z začetkom junija uradno pričela z odštevanjem! :D Moram priznati, da se vrnitve domov in enomesečnega dopusta res že zelooooooooooooo veselim (po informacijah iz zanesljivih virov pa vem, da me tudi nekateri posamezniki že nestrpno pričakujejo)! Imam že tudi okviren plan, kako bo moj mesec potekal, kajti nadoknaditi moram ogromno. :P Prvi teden je rezerviran za prijatelje in znance, drugi teden je rezerviran za družino in pa dogodek, ki se ga že kar nekaj časa zelo veselim (beri: poroka! :) ), potem pa mi ostaneta še dva tedna, preden se vrnem nazaj na Portugalsko in dokončam svoj EVS, za katera pa še ne vem, kako bosta potekala in za koga bosta rezervirana. :P
Tako se je začel pogovor med menoj in Taru potem, ko sem prejšnji teden v ponedeljek ponovno pristala na antibiotikih in zopet obležala v postelji s popolnoma zabitimi sinusi, vročino in bolečinami v grlu. Taru je na to odvrnila, da je mogoče za mojo kronično bolezen kriva najina soba, v kateri se še vedno razmnožuje plesen (nimam pojma, kdaj nameravajo do konca sanirati najin strop). Sama pa pravim, da je mogoče res kriva plesen, a da je zadeva v kombinaciji z vsem stresom, ki se je kopičil od septembra dalje, izbruhnila ven na tak način. Seveda se je to spet zgodilo ob res nadvse "primernem" času.
K sreči so prejšnji teden v četrtek na Portugalskem spet imeli praznik, zato smo delali samo do srede (sama sem, kot že rečeno, ves teden spet preležala), v petek pa naj bi se tako ali tako odpravili na skrivnostni izlet do nedelje. Če nam je Miguel še v ponedeljek na sestanku dejal, da še vedno izbira med dvema opcijama in da nam bo končno destinacijo sporočil v torek ali sredo.
Sama sem se v ponedeljek odločala, ali naj se ostalim sploh pridružim na izletu, ali naj rajši ostanem v Amarantu. Kot rečeno, užasno vreme ni kompatibilno s kampiranjem. Najbolj me je skrbelo, da bom tako še bolj zbolela, saj se moja bolezen vleče že kar nekaj mesecev (več o tem pa tu, tu, tu in tu), česar pa zdaj res ne potrebujem.
V torek smo končno izvedeli, kako se je Miguel odločil. Zaradi slabega vremena kampiranje na jugu države nekje na obali odpade, celoten izlet pa je prestavljen za nedoločen čas. Smo pa vseeno v soboto popoldan imeli napovedano skupinsko aktivnost. Kot prvo smo obiskali Sao Leonardo da Galafula. Ko smo prispeli do tja je bilo najbolj zanimivo, da smo se morali vsi prostovoljci prijeti za roke, zapreti oči, Miguel, Marcella in Barbara pa so nas vodili do "končnega postajališča". Celoten čas, ko smo z zaprtimi očmi in držeč se za roke korakali v neznano sem se bala, da se bom spotaknila in padla na Taru pred menoj ter za seboj potegnila še Gusija in ostale, ki so hodili za njim. A Miguel nam je večkrat dejal, naj niti pod razno ne odpiramo oči in naj jih odpremo šele na njegov znak. Ko smo se končno ustavili in smo čakali na nadaljnja navodila, sem se resno spraševala, kaj za vraga so nam pripravili in zakaj so tako skrivnosti. Miguel nam je naposled na en, dva, tri le dovolil, da smo odprli oči. In...
Bili nad videnim naravnost presunjeni! Pred nami se je odprl najlepši razgled, kar sem ga na Portugalskem do sedaj videla (verjetno bi bil v sončnem vremenu še lepši). Medtem ko so ostali uživali v razgledu, pa sem sama sebe preklinjala, ker sem telefon z vsemi svojimi stvarmi pustila v avtobusu. K sreči sem potem nekako uspela dobiti vsaj eno sliko in jo sedaj tudi delim v blogu. :)
 |
| Akcija! |
 |
| Marcella s svojo novo igračo :) |
Izlet se mi je res prilegel, saj sem za trenutek pozabila na stresne zadeve in se prepustila uživanju. Pretekli teden sem bila seznanjena z novico, ki je močno vplivala name. Bila sem čisto izgubljena, raztresena in ves čas na robu joka. Nisem se imela kam dati, med čakanjem na več informacij iz Slovenije pa sem samo nervozno hodila po stanovanju in dobesedno z žlico jedla Čokolino. Brez mleka. In ja, govora je o isti zadevi, o kateri sem že pisala.
V istem momentu, ko sem izvedela, kaj vse se dogaja v Trbovljah, sem hotela iti v CJ, vsem sporočiti, da se nepreklicno vračam domov, rezervirati letalsko karto, spakirati in se vrniti domov. Vse skupaj sem res želela poslati k vragu! A sem namesto tega le nemo zrla v ekran in čakala. In bila notranji boj sama s seboj. Saj sem že prej imela kak napad domotožja, ampak to, kar sem doživljala pretekli teden, se z ničemer ne more primerjati.
"Ostati? Se vrniti?" "EVS se zgodi samo enkrat v življenju." "Ampak tudi družina je samo ena." "Pa saj grem kmalu nazaj domov na dopust in bom tam cel mesec." "Nočem čakati, jaz hočem domov takoj!" "Pomiri se, Kaja, vse bo v redu." "Pa bo res?".
Večino svojega časa sem se tako pregovarjala in prepirala sama s seboj v svojih mislih. Znašla sem se v zelo zoprni in težki situaciji, ko res nisem vedela, kaj naj storim. Bolj kot kdajkoli prej sem se želela vrniti domov, a sem vedela, da se bom na Portugalsko v najslabšem primeru vrnila le še po ostalo prtljago. Tudi dejstvo, da sem spet zbolela in me je zopet ujelo hudo domotožje, mi v tej situaciji res ni pomagalo. Prvič, odkar sem tu, sem bila jezna, da moja slovenska telefonska številka ni bila vklopljena. Res je, da imam tu portugalsko SIM kartico, a z njo lahko kličem in pošiljam SMS sporočila le znotraj Portugalske. Moja edina želja je bila, da pokličem domov in slišim glasova svojih staršev.
Potrebovala sem nasvet in ponj sem se obrnila k prijatelju, ki je na tem svetu ena izmed redkih oseb, ki me dobro poznajo in jim popolnoma zaupam. Vedela sem, da mi bo znal dobro svetovati, kajti v treh letih najinega poznanstva mi je že večkrat podal dobre nasvete. In tudi tokrat se je zgodilo isto, saj sam osebno ni na nikakršen način vpleten v situacijo. Ni član moje družine, niti ni EVS prostovoljec na Portugalskem. Lahko bi rekla, da je v tem primeru "zunanji opazovalec".
Po njegovem nasvetu, pogovoru s starši in po tistem, ko mi je nekaj nasvetov dala tudi Ewa sem se naposled le odločila, da ostanem na Portugalskem in zadevo speljem do konca. In si na čelo zapišem besede, ki jih je med skupinskim Skype pogovorom izrekel moj Padre ("Zmogla boš, ker si borka. Oddelaj še te mesece in ne skrbi. Vse bo v redu, zdaj pa nehaj že jokati, pomiri se in pojdi spat!"). No, mogoče ne na čelo, ampak na vidno mesto zagotovo. Mutti je med drugim izjavila, da se lahko komurkoli kaj zgodi in da ve, da ne bom prišla predčasno domov, ker "si trmasta kot konj. Hvalabogu imaš to po atiju.". :D Na koncu sem ta teden izvedela, da se je k sreči vse uredilo. Hvalabogu. Sem pa potem od staršev dobila komentar, da sem včasih res prava mala drama queen. In ja, priznam, da imata prav. :P
Tako da ne, ne bom se predčasno vrnila. Rajši bom še malo "strašila" po Portugalski. :P Ta teden sem se torej po enotedenski "bolniški" odsotnosti vrnila na delo. In da, po treh mesecih bolezni sem se ta teden KONČNO pozdravila! Ouje, party for everybody! :D Trkam na vso leseno pohištvo, ki ga najina soba premore in celo na svojo glavo, da bom ostala čim dlje zdrava oziroma ne bom več zbolela. Trije meseci antibiotikov, razpršil za nos ter ležanja so bili dovolj.
Ležanje v postelji sem tako nadomestila z mnogo sestanki, učenjem portugalščine, obiskom Terre in Sao Goncalo šole ter Fair Trade trgovine. Se je pa v petek pričela vsesplošna veselica, imenovana Festa do Junhos. Kratek opis veselice: žur do jutranjih ur. Dobesedno. Vse skupaj poteka na ulici, kjer se nahajata CJ in pa hiša, v kateri prebiva večina prostovoljcev. In če sem se še nekaj dni nazaj bila malenkost zavistna ostalim, ki živijo čisto zraven CJ, sem zaradi svoje odločitve, da bom živela v stanovanju, danes najsrečnejši človek na svetu. Prihranjeno mi bo ogromno hrupa, čeprav vsemu seveda ne bom mogla ubežati, a k sreči na tem svetu obstaja zelo dober izum, ki sliši na ime "čepki za ušesa". :P
Sem pa z začetkom junija uradno pričela z odštevanjem! :D Moram priznati, da se vrnitve domov in enomesečnega dopusta res že zelooooooooooooo veselim (po informacijah iz zanesljivih virov pa vem, da me tudi nekateri posamezniki že nestrpno pričakujejo)! Imam že tudi okviren plan, kako bo moj mesec potekal, kajti nadoknaditi moram ogromno. :P Prvi teden je rezerviran za prijatelje in znance, drugi teden je rezerviran za družino in pa dogodek, ki se ga že kar nekaj časa zelo veselim (beri: poroka! :) ), potem pa mi ostaneta še dva tedna, preden se vrnem nazaj na Portugalsko in dokončam svoj EVS, za katera pa še ne vem, kako bosta potekala in za koga bosta rezervirana. :P
 |
| See you soon, Slovenija! :) |
