Moj ata
Moj stari ata je bil ena izmed mojih najljubših oseb v življenju. Ime mu je bilo Bogdan.
Ko sem bila mlajša, sem večino svojega časa preživljala pri njem in stari mami v "ta spodnjem Gasilskem". Čeprav je bil skoraj vedno zelo zaposlen, si je vedno vzel čas zame. Velikokrat mi je pustil, da sem zganjala res trapaste norčije, mnogokrat je z menoj na dvorišču brcal žogo, večkrat pa me je tudi vzel s seboj v delavnico, kjer sem ga opazovala pri raznoraznem delu in se med tistim časom tudi marsikaj koristnega naučila.
Na njegovo mnenje sem vedno veliko dala. Ko sem v prvem letniku srednje šole fasala prvega popravca, me je bilo najbolj strah, kako bo on sprejel to novico. Isto se je zgodilo čez dve leti z drugim popravcem. Pa ko sem padla na faksu. In leto kasneje, ko sem prenehala s študijem. Pa je ob vseh priložnostih samo zamahnil z roko in rekel "eh!". A v sebi vem, da je malenkost le bil razočaran. In z njim, ker sem razočarala njega, tudi jaz.
Še zdaj se spomnim, kako veliko tremo sem imela, ko sem ga prvič po tistem, ko sem uspešno opravila izpit za avto (z njegovim avtom) peljala v trgovino. Pričakovala sem, da mi bo vmes dajal kakšne pripombe ali kaj podobnega. Pa je samo tiho sedel na sovoznikovem sedežu, obe dlani sta mu počivali na njegovih berglah in gledal skozi okno. Njegov edini komentar med celotno vožnjo je bil: "Ne oziraj se name, ti samo vozi.". In ko sem parkirala, je samo pokimal z glavo in rekel: "Lepo.".
Moj ata je v svojem življenju vedno pomagal drugim. Vedno je bil zraven, če je kdorkoli potreboval pomoč pri delu ali čem podobnem. Če se samo spomnim, koliko korakov je naredil v povprečnem dnevu z letanjem gor in dol po stopnicah...
Vedno je rad tudi dobro jedel. In tudi bil pripravljen poskusiti nove stvari, čeprav mu marsikatera "novodobna" hrana ni bila ravno všeč. Je pa imel vsakič, ko sem kot majhna punčka prišla k starim staršem na obisk, zame pripravljene različne čokolade. Ni je bilo stvari, ki je ne bi naredil zame in zanj sem bila vedno njegova mala "lubica".
Ko so se pred leti pričele njegove zdravstvene težave, smo bili vsi, vključno z menoj, zelo zaskrbljeni. Pa se je nekako le izmazal in počasi rinil naprej. Sicer je res, da je s tem izgubil ogromno samostojnosti in so mu bile odvzete nekatere sposobnosti (predvsem gibalne), a vseeno je bil tu. Veliki borec in kljub vsem zdravstvenim težavam je še vedno ostal isti. Tih človek, ki raje kot govori, posluša. In potem na trenutke preseneti z zelo duhovitimi in pametnimi izjavami.
6. 6. 2016 je moj dragi ata za vedno zaprl svoje oči. Čeprav me ob misli nanj in dejstvu, da ga nikoli več ne bom videla, stiska v želodcu in se mi trga srce, vem, da je sedaj rešen in mu je bolje.
Ponosna sem, da sem njegova vnukinja. Ponosna sem, da sem ga poznala. In močno upam, da se še kdaj kje srečava.
Ko sem bila mlajša, sem večino svojega časa preživljala pri njem in stari mami v "ta spodnjem Gasilskem". Čeprav je bil skoraj vedno zelo zaposlen, si je vedno vzel čas zame. Velikokrat mi je pustil, da sem zganjala res trapaste norčije, mnogokrat je z menoj na dvorišču brcal žogo, večkrat pa me je tudi vzel s seboj v delavnico, kjer sem ga opazovala pri raznoraznem delu in se med tistim časom tudi marsikaj koristnega naučila.
Na njegovo mnenje sem vedno veliko dala. Ko sem v prvem letniku srednje šole fasala prvega popravca, me je bilo najbolj strah, kako bo on sprejel to novico. Isto se je zgodilo čez dve leti z drugim popravcem. Pa ko sem padla na faksu. In leto kasneje, ko sem prenehala s študijem. Pa je ob vseh priložnostih samo zamahnil z roko in rekel "eh!". A v sebi vem, da je malenkost le bil razočaran. In z njim, ker sem razočarala njega, tudi jaz.
Še zdaj se spomnim, kako veliko tremo sem imela, ko sem ga prvič po tistem, ko sem uspešno opravila izpit za avto (z njegovim avtom) peljala v trgovino. Pričakovala sem, da mi bo vmes dajal kakšne pripombe ali kaj podobnega. Pa je samo tiho sedel na sovoznikovem sedežu, obe dlani sta mu počivali na njegovih berglah in gledal skozi okno. Njegov edini komentar med celotno vožnjo je bil: "Ne oziraj se name, ti samo vozi.". In ko sem parkirala, je samo pokimal z glavo in rekel: "Lepo.".
Moj ata je v svojem življenju vedno pomagal drugim. Vedno je bil zraven, če je kdorkoli potreboval pomoč pri delu ali čem podobnem. Če se samo spomnim, koliko korakov je naredil v povprečnem dnevu z letanjem gor in dol po stopnicah...
Vedno je rad tudi dobro jedel. In tudi bil pripravljen poskusiti nove stvari, čeprav mu marsikatera "novodobna" hrana ni bila ravno všeč. Je pa imel vsakič, ko sem kot majhna punčka prišla k starim staršem na obisk, zame pripravljene različne čokolade. Ni je bilo stvari, ki je ne bi naredil zame in zanj sem bila vedno njegova mala "lubica".
Ko so se pred leti pričele njegove zdravstvene težave, smo bili vsi, vključno z menoj, zelo zaskrbljeni. Pa se je nekako le izmazal in počasi rinil naprej. Sicer je res, da je s tem izgubil ogromno samostojnosti in so mu bile odvzete nekatere sposobnosti (predvsem gibalne), a vseeno je bil tu. Veliki borec in kljub vsem zdravstvenim težavam je še vedno ostal isti. Tih človek, ki raje kot govori, posluša. In potem na trenutke preseneti z zelo duhovitimi in pametnimi izjavami.
6. 6. 2016 je moj dragi ata za vedno zaprl svoje oči. Čeprav me ob misli nanj in dejstvu, da ga nikoli več ne bom videla, stiska v želodcu in se mi trga srce, vem, da je sedaj rešen in mu je bolje.
Ponosna sem, da sem njegova vnukinja. Ponosna sem, da sem ga poznala. In močno upam, da se še kdaj kje srečava.
