Popolna zmeda
Sedim na svoji postelji v Sloveniji z računalnikom pred seboj in gledam po sobi. Vse okoli mene se mi zdi tako čudno. Res, vse! Razmišljala sem, kaj naj sploh napišem, a že po prvih besedah so moji prsti sami stekli po tipkovnici. Uf, hvalabogu, nimam pisateljske blokade!
Če bi mi prejšnji teden kdo rekel, kakšen teden je pred menoj, mu ne bi verjela. Tako pa sem v vsega skupaj 24 urah doživela svoj najboljši in najhujši dan v življenju. Zanimivo, kako se v življenju nekatere stvari obrnejo.
V nedeljo sem še vsa brezskrbna in srečna razkazovala Amarante mamičini sestrični Mojci in njenemu možu Marku. Tam sta ostala le en dan, a mi je vseeno ogromno pomenilo, da sta se oglasila in me prišla pogledat (več o njunem obisku Amaranta pa si lahko preberete na Mojčinem blogu). Z njima sem poskusila tudi svoj prvi Portovec (zahvaljujoč Benicijenim Ate Jazzu, ker drugje ga sploh nismo mogli naročiti), Mojco pa sem tudi prepričala, da je z menoj prvič odšla na adrenalinsko napravo v zabaviščnem parku. Sicer sem sama to odločitev kasneje obžalovala, saj se mi je po sestopu na trdna tla vrtelo in mi je bilo grozno slabo.
Po neprespani noči sem v ponedeljek zjutraj stala sredi sobe z jabolkom v roki in si v zadnjem trenutku premislila ter odšla s Taru na zajtrk v CJ. Pojedla sem ga sama, saj so mojo cimro obiskali njeni starši in babica in je sedela zraven njih za svojo mizo. Vse je potekalo brez problemov in s pričakovanjem sem čakala na redni ponedeljkov sestanek z Miguelom. Potem... Pa se je začelo.
Ko sem v kavarni videla atijevo sporočilo na Facebooku, naj nujno pridem na Skype, sem vedela, da je nekaj narobe. Ko ga zaradi problemov z WiFi-jem nikakor nisem mogla priklicati, me je poklical na mojo portugalsko številko. Takrat sem vedela, da je nekaj res hudo, hudo narobe. Umaknila sem se na hodnik, kjer so pisarne in tam izvedela novico o svojem atu.
Najprej sem mislila, da je vse skupaj samo šala, potem pa me je zadelo. Najprej tiho, potem glasno, na koncu pa vpijoče ponavljanje besede "ne" je priklicalo iz pisarne Marcello, sama pa sem med jokom lahko samo izustila: "Marcella... Moj ata...". Od takrat se vsega spominjam po koščkih. Vem, da sem se nenadoma znašla v pisarni, da je Marcella govorila z mojim atijem po telefonu in da se je v pisarni v nekem trenutku pojavil tudi Miguel. Vem, da sem jokala kot dež, da Miguelu in Marcelli nisem bila zmožna odgovarjati v angleščini, prva stvar, ki pa sem jo končno le izrekla v angleščini, pa je bila: "In čez dva tedna grem domov!".
Ker sama nisem bila zmožna razumno razmišljati, je Miguel predlagal, da ta teden ne vzamem nobenega dela, izpustim vse ponedeljkove sestanke, se vrnem v stanovanje, se slišim s starši in dobro premislim, kaj želim storiti. Dejal je tudi, da mi bodo pomagali pri iskanju karte in prevozu na letališče, če se želim prej vrniti domov. Če sem se pred njima in v CJ še nekako zadrževala, pa sem se čisto zlomila, ko sem prišla v stanovanje. In čeprav je tisti dan odšla z družino v Porto, se je kmalu za menoj v stanovanju pojavila tudi Taru ter z menoj preživela nekaj časa. Ker vem, da bo tole tudi prebrala, se ji tukaj javno zahvaljujem za to. Res mi je ogromno pomenilo, da je bila tisti trenutek tam (kiitos, Taru <3 ).
Potem je sledilo mučno čakanje, da moja starša uredita vse stvari in se slišimo po Skypu. Vmes sta me parkrat klicala Miguel in Marcella, Facebook pa mi je skoraj pregorel od vseh sporočil in izrazov sožalja, ki sem jih prejela. V stanovanju sem bila sama in nisem vedela, kaj naj storim. Najprej sem želela počistiti celo stanovanje, pa sem to misel kmalu opustila. Ker pa sem nekaj mogla počistiti, sem tako umila svojo krtačo za lase, potem pa čakala. Proti večeru sem se končno slišala s svojima dvema in po le nekaj minutah sem že imela kupljeno letalsko karto do Benetk. Temu je sledilo hitro pakiranje in pa pranje oblačil v CJ.
V torek sem se poslovila od prostovoljcev, okoli dveh pa sta me Marcella in Miguel peljala na letališče v Porto. Obema bom do konca življenja hvaležna za to, sploh Miguelu, ki mi je dovolil, da sem lahko zaradi okoliščin zapustila Amarante (Obrigada/grazie <3 ). Potem sem iz Porta letela v Lizbono, iz Lizbone pa do Benetk, kjer sta me čakala moja starša. V Trbovlje smo prišli ob dveh zjutraj.
Ko smo se zjutraj končno zbudili, pa sem morala najprej v trgovino po nove hlače. Doma sem sicer imela dva para črnih hlač, a sta mi oba para zaradi velike izgube teže prevelika. Potrebovala pa sem tudi črne čevlje. Na kratko sem se tudi oglasila k mentorici v Mladinski center. Po vsem tem pa smo se odpravili k stari mami. Ko sem videla, kako me moja mama čaka pri odprtih vratah svojega stanovanja, sem do nje dobesedno stekla in jo močno objela. Šele v njeni kuhinji pa sem se res zavedla, da smo iz petperesne deteljice ostali samo še štirje. Pri stari mami smo preživeli kar nekaj ur, potem pa smo se odpravili domov, saj smo bili vsi še vedno zelo utrujeni od dolge poti.
Naslednji dan nas je čakal najtežji dogodek tedna. Pogreb. K sreči so se moji odločili za res hiter pokop in ker je bil moj ata gasilec, gasilski pogreb. Sama sem se kar dobro držala, malenkost me je le stisnilo, ko sem stopila v vežico in zagledala žaro, a sem se trudila ostati močna vpričo moje mami in stare mame ter atovih sester. Sem pa nato dvakrat izgubila kontrolo nad seboj. Med pogrebnim govorom, ko je bilo omenjeno moje ime, kajti tega, da bom omenjena, res nisem pričakovala. Še pred tem pa sem se čisto zlomila in pričela jokati kot dež, ko sem pred seboj nenadoma zagledala svojega prijatelja.
Moram priznati, da sem se prvič udeležila pogreba s posipom, zato nisem vedela, kaj sploh pričakovati. In mogoče se bo res čudno slišalo, a ko je bilo vsega konec, sem samo rekla: "A to je to?". Po končanem kosilu z družino, razširjeno družino in sorodniki iz Celja smo se potem spet odpravili k stari mami. Ponavadi sem vedno, kadar smo šli k njej, po kakšni urci želela domov, a zdaj je zgodba čisto drugačna. Mame zdaj sploh nočem pustiti same.
Iskreno povedano, trenutno v mojem življenju vlada popolna zmeda. V enem tednu se mi je življenje postavilo na glavo. Trenutno bi morala v Amarantu izdelovati ogrlice in medalje za julijske PAJ (mladinske) aktivnosti, tako pa žalujem v Sloveniji. Občutek imam, kot da me je posrkalo v vrtinec raznih čustev in dogodkov, iz katerega bom res težko splezala ven. Vsekakor bo trajalo, da se spet postavim na noge in da se zadeve uredijo.
Včeraj me je sorodnica vprašala, ali bom sedaj, ko sem prišla domov, za en mesec in pol prenehala objavljati na blogu. Odgovorila sem ji, da čeprav sem "na podaljšanem dopustu", to še ne pomeni, da ima tudi moj blog dopust. Seveda bom tudi zdaj pisala, kajti iskreno povedano, pisanje mi je v teh mesecih zelo zlezlo pod kožo in si dneva več ne predstavljam brez tipkanja po tipkovnici. Sploh pa sem sedaj končno pričela uresničevati svojo največjo željo in delati na osebnem projektu, a več informacij o tem izdam bolj proti koncu EVSa.
Kaj pa moj EVS?
Baje, da sem februarja na letališču v Italiji, ko sem bila tik pred tem, da se obrnemo in grem nazaj domov, izjavila, da sem si to juho sama skuhala in da jo bom zdaj tudi pojedla. Če sem iskrena, se tega ne spomnim, kajti takrat sem bila res zelo nervozna in neprespana. Tako ali tako bi se, po prvotnem predvidenem planu, po enomesečnem dopustu devetnajstega julija vrnila nazaj v Amarante. Ne glede na trenutne okoliščine pa vem, da bi tudi ata želel, da projekt speljem do konca. In točno to bom tudi storila. Poleg tega pa sem tik pred odhodom domov izvedela še novičko, ki mi je dala dober razlog, da se vrnem (zaenkrat je še ne bom javno delila, saj ji bom v kratkem namenila celotno objavo) in ostanem tam do februarja.
Konec koncev, življenje hočeš nočeš teče naprej.
Če bi mi prejšnji teden kdo rekel, kakšen teden je pred menoj, mu ne bi verjela. Tako pa sem v vsega skupaj 24 urah doživela svoj najboljši in najhujši dan v življenju. Zanimivo, kako se v življenju nekatere stvari obrnejo.
V nedeljo sem še vsa brezskrbna in srečna razkazovala Amarante mamičini sestrični Mojci in njenemu možu Marku. Tam sta ostala le en dan, a mi je vseeno ogromno pomenilo, da sta se oglasila in me prišla pogledat (več o njunem obisku Amaranta pa si lahko preberete na Mojčinem blogu). Z njima sem poskusila tudi svoj prvi Portovec (zahvaljujoč Benicijenim Ate Jazzu, ker drugje ga sploh nismo mogli naročiti), Mojco pa sem tudi prepričala, da je z menoj prvič odšla na adrenalinsko napravo v zabaviščnem parku. Sicer sem sama to odločitev kasneje obžalovala, saj se mi je po sestopu na trdna tla vrtelo in mi je bilo grozno slabo.
Po neprespani noči sem v ponedeljek zjutraj stala sredi sobe z jabolkom v roki in si v zadnjem trenutku premislila ter odšla s Taru na zajtrk v CJ. Pojedla sem ga sama, saj so mojo cimro obiskali njeni starši in babica in je sedela zraven njih za svojo mizo. Vse je potekalo brez problemov in s pričakovanjem sem čakala na redni ponedeljkov sestanek z Miguelom. Potem... Pa se je začelo.
Ko sem v kavarni videla atijevo sporočilo na Facebooku, naj nujno pridem na Skype, sem vedela, da je nekaj narobe. Ko ga zaradi problemov z WiFi-jem nikakor nisem mogla priklicati, me je poklical na mojo portugalsko številko. Takrat sem vedela, da je nekaj res hudo, hudo narobe. Umaknila sem se na hodnik, kjer so pisarne in tam izvedela novico o svojem atu.
Najprej sem mislila, da je vse skupaj samo šala, potem pa me je zadelo. Najprej tiho, potem glasno, na koncu pa vpijoče ponavljanje besede "ne" je priklicalo iz pisarne Marcello, sama pa sem med jokom lahko samo izustila: "Marcella... Moj ata...". Od takrat se vsega spominjam po koščkih. Vem, da sem se nenadoma znašla v pisarni, da je Marcella govorila z mojim atijem po telefonu in da se je v pisarni v nekem trenutku pojavil tudi Miguel. Vem, da sem jokala kot dež, da Miguelu in Marcelli nisem bila zmožna odgovarjati v angleščini, prva stvar, ki pa sem jo končno le izrekla v angleščini, pa je bila: "In čez dva tedna grem domov!".
Ker sama nisem bila zmožna razumno razmišljati, je Miguel predlagal, da ta teden ne vzamem nobenega dela, izpustim vse ponedeljkove sestanke, se vrnem v stanovanje, se slišim s starši in dobro premislim, kaj želim storiti. Dejal je tudi, da mi bodo pomagali pri iskanju karte in prevozu na letališče, če se želim prej vrniti domov. Če sem se pred njima in v CJ še nekako zadrževala, pa sem se čisto zlomila, ko sem prišla v stanovanje. In čeprav je tisti dan odšla z družino v Porto, se je kmalu za menoj v stanovanju pojavila tudi Taru ter z menoj preživela nekaj časa. Ker vem, da bo tole tudi prebrala, se ji tukaj javno zahvaljujem za to. Res mi je ogromno pomenilo, da je bila tisti trenutek tam (kiitos, Taru <3 ).
Potem je sledilo mučno čakanje, da moja starša uredita vse stvari in se slišimo po Skypu. Vmes sta me parkrat klicala Miguel in Marcella, Facebook pa mi je skoraj pregorel od vseh sporočil in izrazov sožalja, ki sem jih prejela. V stanovanju sem bila sama in nisem vedela, kaj naj storim. Najprej sem želela počistiti celo stanovanje, pa sem to misel kmalu opustila. Ker pa sem nekaj mogla počistiti, sem tako umila svojo krtačo za lase, potem pa čakala. Proti večeru sem se končno slišala s svojima dvema in po le nekaj minutah sem že imela kupljeno letalsko karto do Benetk. Temu je sledilo hitro pakiranje in pa pranje oblačil v CJ.
V torek sem se poslovila od prostovoljcev, okoli dveh pa sta me Marcella in Miguel peljala na letališče v Porto. Obema bom do konca življenja hvaležna za to, sploh Miguelu, ki mi je dovolil, da sem lahko zaradi okoliščin zapustila Amarante (Obrigada/grazie <3 ). Potem sem iz Porta letela v Lizbono, iz Lizbone pa do Benetk, kjer sta me čakala moja starša. V Trbovlje smo prišli ob dveh zjutraj.
Ko smo se zjutraj končno zbudili, pa sem morala najprej v trgovino po nove hlače. Doma sem sicer imela dva para črnih hlač, a sta mi oba para zaradi velike izgube teže prevelika. Potrebovala pa sem tudi črne čevlje. Na kratko sem se tudi oglasila k mentorici v Mladinski center. Po vsem tem pa smo se odpravili k stari mami. Ko sem videla, kako me moja mama čaka pri odprtih vratah svojega stanovanja, sem do nje dobesedno stekla in jo močno objela. Šele v njeni kuhinji pa sem se res zavedla, da smo iz petperesne deteljice ostali samo še štirje. Pri stari mami smo preživeli kar nekaj ur, potem pa smo se odpravili domov, saj smo bili vsi še vedno zelo utrujeni od dolge poti.
Naslednji dan nas je čakal najtežji dogodek tedna. Pogreb. K sreči so se moji odločili za res hiter pokop in ker je bil moj ata gasilec, gasilski pogreb. Sama sem se kar dobro držala, malenkost me je le stisnilo, ko sem stopila v vežico in zagledala žaro, a sem se trudila ostati močna vpričo moje mami in stare mame ter atovih sester. Sem pa nato dvakrat izgubila kontrolo nad seboj. Med pogrebnim govorom, ko je bilo omenjeno moje ime, kajti tega, da bom omenjena, res nisem pričakovala. Še pred tem pa sem se čisto zlomila in pričela jokati kot dež, ko sem pred seboj nenadoma zagledala svojega prijatelja.
Moram priznati, da sem se prvič udeležila pogreba s posipom, zato nisem vedela, kaj sploh pričakovati. In mogoče se bo res čudno slišalo, a ko je bilo vsega konec, sem samo rekla: "A to je to?". Po končanem kosilu z družino, razširjeno družino in sorodniki iz Celja smo se potem spet odpravili k stari mami. Ponavadi sem vedno, kadar smo šli k njej, po kakšni urci želela domov, a zdaj je zgodba čisto drugačna. Mame zdaj sploh nočem pustiti same.
Iskreno povedano, trenutno v mojem življenju vlada popolna zmeda. V enem tednu se mi je življenje postavilo na glavo. Trenutno bi morala v Amarantu izdelovati ogrlice in medalje za julijske PAJ (mladinske) aktivnosti, tako pa žalujem v Sloveniji. Občutek imam, kot da me je posrkalo v vrtinec raznih čustev in dogodkov, iz katerega bom res težko splezala ven. Vsekakor bo trajalo, da se spet postavim na noge in da se zadeve uredijo.
Včeraj me je sorodnica vprašala, ali bom sedaj, ko sem prišla domov, za en mesec in pol prenehala objavljati na blogu. Odgovorila sem ji, da čeprav sem "na podaljšanem dopustu", to še ne pomeni, da ima tudi moj blog dopust. Seveda bom tudi zdaj pisala, kajti iskreno povedano, pisanje mi je v teh mesecih zelo zlezlo pod kožo in si dneva več ne predstavljam brez tipkanja po tipkovnici. Sploh pa sem sedaj končno pričela uresničevati svojo največjo željo in delati na osebnem projektu, a več informacij o tem izdam bolj proti koncu EVSa.
Kaj pa moj EVS?
Baje, da sem februarja na letališču v Italiji, ko sem bila tik pred tem, da se obrnemo in grem nazaj domov, izjavila, da sem si to juho sama skuhala in da jo bom zdaj tudi pojedla. Če sem iskrena, se tega ne spomnim, kajti takrat sem bila res zelo nervozna in neprespana. Tako ali tako bi se, po prvotnem predvidenem planu, po enomesečnem dopustu devetnajstega julija vrnila nazaj v Amarante. Ne glede na trenutne okoliščine pa vem, da bi tudi ata želel, da projekt speljem do konca. In točno to bom tudi storila. Poleg tega pa sem tik pred odhodom domov izvedela še novičko, ki mi je dala dober razlog, da se vrnem (zaenkrat je še ne bom javno delila, saj ji bom v kratkem namenila celotno objavo) in ostanem tam do februarja.
Konec koncev, življenje hočeš nočeš teče naprej.
