Kratki stiki
"Spremenila si se." mi je ta teden na kavi rekla prijateljica. "Kako spremenila?" sem jo začudeno vprašala in jo verjetno še bolj začudeno pogledala. "Ne vem, ampak nisi ista oseba kot pred odhodom. Drugačna si."
"Zelo si umirjena. Bolj zrelo razmišljaš in zdi se mi, da sedaj vse bolj previdno izbiraš besede, ko govoriš. Nimaš več glave med oblaki in vidi se, da vsako odločitev temeljito premisliš. Portugalska te je res spremenila, Kaja.".
Mogoče bo res nekaj na tem. Sploh glede umirjenosti. Portugalci so znani po tem, da si vzamejo čas za svoje prijatelje in svojo družino. Tudi če se jim blazno mudi in hitijo po ulici kot veter, bodo vseeno spregovorili par besed z znancem, ki ga srečajo na poti. In mislim, da sem se res nekako naučila/navadila tega.
A moja sprememba se kljub temu ni pričela s projektom. Pričela se je že davno pred tem, natančneje nekje jeseni 2014. Takrat sem se končno odločila, da bi bilo dobro, če ne visim non stop doma in grem "v svet".
Prva stvar, ki sem se je lotila takrat je bila ta, da sem popolnoma spremenila svoj krog prijateljev in se obdala z ljudmi, ki mi ne jemljejo energije. Potem sem spremenila prehrano. In pričela pozitivno razmišljati. Se podala v razmerje. Pa pričela delati v mladinskem centru, čeprav samo za tri mesece. Skratka, življenje mi je takrat (recimo, da) "štimalo". A vsaka lepa stvar se enkrat konča. Po stresni jeseni sem se decembra odločila, da se kot prostovoljka za eno leto preselim na Portugalsko. Preostanek štorije vsi poznamo.
Najbolj zanimivo pri vsem tem je, da sem sedaj, ko sem se vrnila domov, nenadoma postala zelo zanimiva oseba in dobivam povabila na kavice od mnogo ljudi. Tudi takšnih, s katerimi že nekaj let nimam nobenih stikov. Nenadoma bi vsi želeli postati moji prijatelji in se obnašajo, kot da se poznamo že leta.
Takšna povabila zavrnem. Zavračala sem jih tudi že v preteklosti. Prav živo se spominjam, kako me je nekdo lansko leto izbrisal in blokiral na Facebooku, ker se nisem udeležila pomembnega večera te osebe. Naj dodam, da s to osebo ne moja starša ne jaz nismo imeli pristnega kontakta že kako leto in pol pred samim dogodkom, zato povabila tudi nismo sprejeli. In očitno smo s tem poskrbeli za zelo hudo zamero na nasprotni strani. Osebno se mi ni zdelo prav preživeti nekaj ur s prisiljenim nasmeškom ob ljudeh, s katerimi bi morali imeti ves čas pristne stike, ne samo takrat, ko nas potrebujejo.
Kljub vsemu me dejstvo, da bi vsi radi izvedeli, kako je v tujini, preveč ne preseneča. Sem na nek način zapustila "varno zavetje" Zasavja in odšla v tujino. S tistimi, ki so me želeli videti, smo se že prej dogovarjali, da si vzamemo čas in ga preživimo kakovostno. Tiste, s katerimi bom sama želela oditi na pijačo, bom kontaktirala sama. Seveda pa sprejmem tudi kakšno povabilo od tistih, ki si res želijo izvedeti kaj novega o EVSu in Portugalski. A kot rečeno, ne od vseh. :)
Ta teden sem se tako dobila s kar nekaj kolegicami in prijateljicami. In z njimi preživela nekaj super uric ob klepetu. Super jih je bilo spet videti in izvedeti, kaj se jim je kaj novega v življenju zgodilo. Poleg tega pa je lepo tudi to, da lahko sedaj preživim več časa s svojo družino. Moja stara mama, na primer, me je tako vesela, da mi ob vsakem mojem obisku skuha kavo. Pa sploh ne pijem kave, ampak... Njena je pa najboljša na svetu. :)
Kljub temu, da sem tukaj z družino, da sem obnovila stike s starimi prijatelji in se srečala s prijateljicami, pogrešam Amarante. Prav zares.
Prejšnjo nedeljo sem po Skypu govorila s Taru in med drugim izjavila, da komaj čakam, da se vrnem nazaj. Nekako imam vseeno občutek, da trenutno spadam na Portugalsko. Pogrešam Amarante. Pogrešam tudi ostale prostovoljce, pa zaposlene v CJ, delo,... Prav nič sicer ne pogrešam sobe in sem prav srečna, da ob pogledu na strop v moji sobi ni videti znakov zamakanja in plesni. :P
Mislim, da če bi se domov vrnila po prvotnem planu (20. junija), bi bilo vse drugače. Teden prej bi se že v miru pripravljala na prihod domov, se poslovila od ostalih, lepo počasi in v miru spakirala vse, kar bi v Sloveniji potrebovala,... Tako pa sem tisti ponedeljek letala po sobi kot kura brez glave, v kovček metala obleke, igrače, tudi nekaj malega hrane in kovček tehtala na tehtnici, da teža ne bi presegla 10 kilogramov. Naslednji dan sem že letela v Benetke. Vse se je praktično zgodilo iz danes na jutri.
Pogrešam folk, ja. A ko se spomnim, kako nabit julij imamo, me malenkost prične boleti glava. Pet projektov v enem mesecu, od tega trije potekajo istočasno! Takrat nam bo vsaka pomoč prišla prav. Tudi ko se bom sama 19. julija vrnila v Amarante, ne bom imela časa, da se zopet privadim na drugačen način življenja, saj bom 20. že v polnem pogonu sodelovala na mladinskih aktivnostih. Uf, pestro bo, pestro. Kako pestro lahko pove tudi podatek, da tudi iz Slovenije po svojih najboljših močeh pomagam pri pripravah na te aktivnosti. S čim drugim kot s pisanjem, seveda. :)
A do moje vrnitve nazaj bo preteklo še kar nekaj dni, natančneje en mesec. Trenutno bom poskusila čim bolj uživati in se čim bolj prepustiti toku dogajanja ter si ne (preveč) zakomplicirati življenja. Konec koncev me po dopustu čaka še pol leta EVSa. In ne glede na to, kaj se bo med mojim dopustom zgodilo, ga bom speljala do konca.
Vse ostalo lahko (močno upam) počaka do drugega leta.
"Zelo si umirjena. Bolj zrelo razmišljaš in zdi se mi, da sedaj vse bolj previdno izbiraš besede, ko govoriš. Nimaš več glave med oblaki in vidi se, da vsako odločitev temeljito premisliš. Portugalska te je res spremenila, Kaja.".
 |
| Pogled iznad oblakov - Lizbona. |
Mogoče bo res nekaj na tem. Sploh glede umirjenosti. Portugalci so znani po tem, da si vzamejo čas za svoje prijatelje in svojo družino. Tudi če se jim blazno mudi in hitijo po ulici kot veter, bodo vseeno spregovorili par besed z znancem, ki ga srečajo na poti. In mislim, da sem se res nekako naučila/navadila tega.
A moja sprememba se kljub temu ni pričela s projektom. Pričela se je že davno pred tem, natančneje nekje jeseni 2014. Takrat sem se končno odločila, da bi bilo dobro, če ne visim non stop doma in grem "v svet".
Prva stvar, ki sem se je lotila takrat je bila ta, da sem popolnoma spremenila svoj krog prijateljev in se obdala z ljudmi, ki mi ne jemljejo energije. Potem sem spremenila prehrano. In pričela pozitivno razmišljati. Se podala v razmerje. Pa pričela delati v mladinskem centru, čeprav samo za tri mesece. Skratka, življenje mi je takrat (recimo, da) "štimalo". A vsaka lepa stvar se enkrat konča. Po stresni jeseni sem se decembra odločila, da se kot prostovoljka za eno leto preselim na Portugalsko. Preostanek štorije vsi poznamo.
Najbolj zanimivo pri vsem tem je, da sem sedaj, ko sem se vrnila domov, nenadoma postala zelo zanimiva oseba in dobivam povabila na kavice od mnogo ljudi. Tudi takšnih, s katerimi že nekaj let nimam nobenih stikov. Nenadoma bi vsi želeli postati moji prijatelji in se obnašajo, kot da se poznamo že leta.
Takšna povabila zavrnem. Zavračala sem jih tudi že v preteklosti. Prav živo se spominjam, kako me je nekdo lansko leto izbrisal in blokiral na Facebooku, ker se nisem udeležila pomembnega večera te osebe. Naj dodam, da s to osebo ne moja starša ne jaz nismo imeli pristnega kontakta že kako leto in pol pred samim dogodkom, zato povabila tudi nismo sprejeli. In očitno smo s tem poskrbeli za zelo hudo zamero na nasprotni strani. Osebno se mi ni zdelo prav preživeti nekaj ur s prisiljenim nasmeškom ob ljudeh, s katerimi bi morali imeti ves čas pristne stike, ne samo takrat, ko nas potrebujejo.
Kljub vsemu me dejstvo, da bi vsi radi izvedeli, kako je v tujini, preveč ne preseneča. Sem na nek način zapustila "varno zavetje" Zasavja in odšla v tujino. S tistimi, ki so me želeli videti, smo se že prej dogovarjali, da si vzamemo čas in ga preživimo kakovostno. Tiste, s katerimi bom sama želela oditi na pijačo, bom kontaktirala sama. Seveda pa sprejmem tudi kakšno povabilo od tistih, ki si res želijo izvedeti kaj novega o EVSu in Portugalski. A kot rečeno, ne od vseh. :)
Ta teden sem se tako dobila s kar nekaj kolegicami in prijateljicami. In z njimi preživela nekaj super uric ob klepetu. Super jih je bilo spet videti in izvedeti, kaj se jim je kaj novega v življenju zgodilo. Poleg tega pa je lepo tudi to, da lahko sedaj preživim več časa s svojo družino. Moja stara mama, na primer, me je tako vesela, da mi ob vsakem mojem obisku skuha kavo. Pa sploh ne pijem kave, ampak... Njena je pa najboljša na svetu. :)Kljub temu, da sem tukaj z družino, da sem obnovila stike s starimi prijatelji in se srečala s prijateljicami, pogrešam Amarante. Prav zares.
Prejšnjo nedeljo sem po Skypu govorila s Taru in med drugim izjavila, da komaj čakam, da se vrnem nazaj. Nekako imam vseeno občutek, da trenutno spadam na Portugalsko. Pogrešam Amarante. Pogrešam tudi ostale prostovoljce, pa zaposlene v CJ, delo,... Prav nič sicer ne pogrešam sobe in sem prav srečna, da ob pogledu na strop v moji sobi ni videti znakov zamakanja in plesni. :P
Mislim, da če bi se domov vrnila po prvotnem planu (20. junija), bi bilo vse drugače. Teden prej bi se že v miru pripravljala na prihod domov, se poslovila od ostalih, lepo počasi in v miru spakirala vse, kar bi v Sloveniji potrebovala,... Tako pa sem tisti ponedeljek letala po sobi kot kura brez glave, v kovček metala obleke, igrače, tudi nekaj malega hrane in kovček tehtala na tehtnici, da teža ne bi presegla 10 kilogramov. Naslednji dan sem že letela v Benetke. Vse se je praktično zgodilo iz danes na jutri.
Pogrešam folk, ja. A ko se spomnim, kako nabit julij imamo, me malenkost prične boleti glava. Pet projektov v enem mesecu, od tega trije potekajo istočasno! Takrat nam bo vsaka pomoč prišla prav. Tudi ko se bom sama 19. julija vrnila v Amarante, ne bom imela časa, da se zopet privadim na drugačen način življenja, saj bom 20. že v polnem pogonu sodelovala na mladinskih aktivnostih. Uf, pestro bo, pestro. Kako pestro lahko pove tudi podatek, da tudi iz Slovenije po svojih najboljših močeh pomagam pri pripravah na te aktivnosti. S čim drugim kot s pisanjem, seveda. :)
A do moje vrnitve nazaj bo preteklo še kar nekaj dni, natančneje en mesec. Trenutno bom poskusila čim bolj uživati in se čim bolj prepustiti toku dogajanja ter si ne (preveč) zakomplicirati življenja. Konec koncev me po dopustu čaka še pol leta EVSa. In ne glede na to, kaj se bo med mojim dopustom zgodilo, ga bom speljala do konca.
Vse ostalo lahko (močno upam) počaka do drugega leta.
