EVS zavzetje Brage

Kakšen teden je za mano! Teden spoznavanja novih prostovoljcev, boljše spoznavanje prostovoljcev iz moje skupine, smeha, norčij in zabave.

Urnik.

Prejšnjo soboto smo se za šest dni odpravili v Brago, saj smo morali sodelovati v "on arrival" treningu. Že sama pot do mesta je bila zanimiva. Tja smo se odpravili v dveh skupinah, prva skupina je iz Amaranta odpotovala dopoldne z direktnim avtobusom, druga skupina (med njimi sem bila tudi sama) pa se je odločila, da bomo tja odpotovali takoj po kosilu. Zapletlo se je že pri nakupu vozovnic, saj so morali posebej za nas naročiti dodatni avtobus do Porta, saj opcije direktnega avtobusa popoldne ni bilo. Po hitrem izračunu smo ugotovili, da četudi zamujamo 30 minut, imamo vseeno dovolj časa, da ujamemo vlak do Brage, ki je iz Porta odpeljal petnajst do štirih. A naš plan se je porušil v trenutku, ko je na avtocesti v avtobus trčil osebni avto. Voznik je zapeljal na počivališče, tam pa smo čakali 45 minut. K sreči škoda ni bila velika, zato smo lahko brez problemov nadaljevali pot.

"Poljub smrti"

Predstavitev naše organizacije.

Ko smo z zamudo prispeli v Porto, smo hitro odšli na železniško postajo in kupili vozovnice. Vsi srečni in malenkost utrujeni smo okoli šestih končno prispeli v Brago, s tem pa tudi skoraj v hotel, ki se nahaja le par korakov stran od železniške postaje. Ker pa smo bili pozni in so se aktivnosti pričele brez nas, smo prtljago hitro odnesli v hotelske sobe (moja cimra je bila tokrat za spremembo Elina) in se pridružili ostalim.

Celoten teden se je tako 30 prostovoljcev (naša skupina je bila z dvanajstimi člani najštevilčnejša) iz vse Evrope skozi različne aktivnosti počasi spoznavalo med seboj. Sama sem bila presenečena, da svoje skupine kljub temu, da z njimi v Amarantu preživim ogromno časa, še ne poznam, saj sem med celotnim tednom o marsikomu odkrila zanimive stvari. Sem se pa dobro ujela tudi z nekaterimi prostovoljci, ki prihajajo iz različnih mest in organizacij. Z marsikom sem našla tudi skupne točke in komaj čakam poletje, da nekaj ljudi tudi obiščem. :)

Pred samim treningom smo upali, da bomo imeli vsaj en dan prosti čas, da bomo odšli v kino. Kina na žalost nismo obiskali, smo pa zato eno popoldne zaradi naloge, ki nam je bila dodeljena, dobro spoznali mesto in se pri tem zelo zabavali. Nasploh smo se kljub natrpanem urniku veliko presmejali, včasih celo do solz. Za obilico smeha so poskrbeli tudi naši trije "trenerji" Dulio, Rita in Sara, ki so program popestrili z različnimi igrami, pa tudi z napačnimi izgovorjavami naših imen. Mene so tako skozi celoten teden klicali Kaža (kar mi je celo postalo všeč in sedaj to uporabljam kot vzdevek), Zsolta pa so preimenovali v Žlota. V šali smo dejali, da si mora sedaj spremeniti priimek v "Machine". :P

Omeniti moram še eno stvar, za katero smo bili vsi mesojedci iz CJ zelo hvaležni. Trikrat na dan smo namreč za obrok dobili nekaj mesnega. Nikoli prej v življenju v enem tednu nisem pojedla toliko mesa. Vseeno pa sem po enem tednu že močno pogrešala zelenjavo, sadje in solato. Jap, v dveh mesecih se človek hitro navadi na drugačno prehrano.

Osebni cilji.

Lahko rečem, da je bil teden v Bragi najboljši teden v mojem življenju in kar nekaj solz se je pretočilo, ko smo se v četrtek morali posloviti drug od drugega. A preden smo se vsi razkropili po celi Portugalski, so nas trenerji prosili, če lahko skupaj zaplešemo "Break the Chain" ples. Za vse, ki ne veste, o čem govorim; ta ples vsako leto na valentinovo plešejo ženske, ki so izpostavljene tveganju za posilstvo. Dan prej smo se naučili korake, nato pa smo pred hotelom uprizorili mali flash mob, vse skupaj pa posneli. Močno upam, da bom lahko dobila posnetek, saj je bil tisti trenutek zame in za vse vpletene res nekaj posebnega.

Če potegnem črto skozi celoten trening, lahko rečem, da čeprav na začetku nisem želela biti del tega, bi močno obžalovala, če bi ostala v Amarantu. Komaj čakam, da spet vidim vse prostovoljce in upam, da bo to zelo kmalu. :)

Svet je moj. :)