"Celebrity status"
Verjetno se sprašujete, zakaj objavljam blog v petek, če sem pa nekaj objav nazaj rekla, da ga bom objavljala ob sobotah ali nedeljah. Razlog za to je preprost, v soboto popoldne s prostovoljci odhajamo v Brago na spoznavni trening, kjer se nam bodo pridružili vsi prostovoljci, ki trenutno opravljajo EVS na Portugalskem. Ker vem, da pet dni ne bom imela časa niti zase, blog iz tega razloga objavljam prej. :)
Zdaj pa nazaj k naslovu bloga.
Ni skrivnost, da smo prostovoljci trenutno v Amarantu "vroča roba". Ko hodimo po ulici, ljudje strmijo v nas ali pa za nami obračajo glave. Sama vsemu temu nisem posvečala prevelike pozornosti. A moj pogled na naš prihod se je spremenil prejšnji teden, ko sva s Taru ravno zapuščali trgovino z oblačili v Portu. Do naju je pristopilo neko dekle in naju z navdušenjem pozdravilo z besedami: "Vidve sta pa iz Amaranta, novi prostovoljki, kajne?". Ko sva se s Taru presenečeno in zmedeno spogledali, nama je povedala, da živi v Amarantu in naju tako pozna. Na žalost midve nisva poznali nje, sem ji pa rekla, naj naju naslednjič, ko naju vidi v CJ, pocuka za rokav. Tako da ja, trenutno na nek način uživamo status zvezdnikov. :P
Prav tako ni skrivnost, da imamo vsak teden ogromno obveznosti. K vsem institucijam, katere obiskujemo že kak mesec, bomo v aprilu dodali še tri nove. Terra (sirotišnica), Santa Cerci (dom za ostarele s posebnimi potrebami) in pa zavetišče za živali. Tisti, ki me poznajo, dobro vedo, da sem pravi živalski frik, zato sem v ponedeljek na sestanku dobro našpičila ušesa, ko je Miguel dejal, da nas lokalno zavetišče za živali vabi, da delamo pri njih. Močno upam, da bo to uresničljivo. Fingers crossed! :)
Po ponedeljkovi razdelitvi nalog za ta teden me je že v torek čakala celodnevna obveznost v Guimarãesu. Natančneje, fair trade predstavitev trem skupinam šolarjev, tja pa sem odšla z Miguelom, Carlosom in Taru. Seveda Kaja ne bi bila Kaja če ne bi že takoj na začetku imela smolo. In to zelo mokro smolo. S seboj sem namreč vzela plastenko z vodo, ki sem jo naokoli prenašala v torbici in ki se mi je med enourno vožnjo v celoti razlila. Po. Celi. Torbi. Vse skupaj je izgledalo kot pomanjšana različica Blejskega jezera. Skratka, planer je bil totalno fuč, telefon in mp3 sta k sreči še delovala (hvalabogu!), sem pa potem dve uri čakala, da se mi posušijo hlače in zraven malenkost zmrzovala. Vmes smo odšli še na kosilo v vegetarijansko restavracijo, kjer smo zopet uživali v dobri hrani (ne bi pa imela nič proti kakemu kosu mesa), najbolj pa sem bila spet navdušena nad sladico. Ko sva se s Taru končno vrnili domov, pa sem morala najprej posušiti svojo torbico, denarnico in mini torbico za zdravila iz blaga. Sem pa ta zelo stresen torek končala na najboljši možni način, s pico, glasbo in prebiranjem Cosmopolitana. Ah ja, življenje EVS prostovoljke je res težko. :P
V sredo sem bila prosta, hkrati pa tudi zelo zasedena. Na urniku nisem imela nobene institucije, sem pa zato morala oprati svoje perilo. In ker sem v soboto v Portu nakupila ogromno količino nove garderobe, sem okupirala oba pralna stroja, ki sta na razpolago. Med uro in pol dolgim čakanjem, da se moje "cote" operejo, pa sem na hitro skočila še v Lidl. No, v bistvu sem hodila bolj počasi, saj mi moja leva noga spet povzroča malo težav, a vseeno. Moram pa tudi omeniti, da sem med potjo domov stvorila prvi stavek v portugalščini. Ob cesti je v nekem trenutku ustavil avto s starejšim parom in čeprav sem razumela, kaj želita od mene in kaj iščeta, vseeno nisem imela pojma, kako naj ju tja usmerim. Ker sta bila tako moški kot ženska starejša, sem nekako pričakovala, da ne govorita angleško, zato sem jima v portugalščini odgovorila, da ne govorim portugalsko, ker sem Slovenka in da naj mi za to oprostita. Prav ponosna sem bila nase, saj mi je ta dogodek dal vedeti, da moja portugalščina iz dneva v dan napreduje. :)
V četrtek popoldne sem se odpravila delat v Fair trade trgovino.To je hkrati odlična priložnost za učenje jezika, saj večino časa samo sediš in čakaš na stranke, tako da imaš čas ponavljati snov, ki jo prvič predelaš ob ponedeljkih. Dobra učiteljica je tudi receptorka Alice. Z njo si enostavno prisiljen govoriti v njenem maternem jeziku, saj sama ne govori angleško. Tako kot prejšnji teden sem se od nje zopet naučila ogromno novih besed, ki mi bodo prišle še kako prav. Ker pa je bil v trgovini tudi Gusi, ki se je trudil popraviti internetno povezavo, naju je obe med kratkimi odmori učil plesati salso. K sreči je dober učitelj in sem od ure tudi nekaj odnesla. Najbolj pa sem vesela, da so okna trgovine motna, kajti če bi nas kdo videl, kako plešemo in se zraven na ves glas smejimo, bi verjetno mislil, da smo popolnoma nori. :)
Današnji dan pa je bil zelo naporen, saj sem tako zjutraj kot popoldne obiskala dve šoli. Zjutraj sem, tako kot prejšnji teden, odšla v Madaleno, kjer smo skupaj z Ann Marie in Kiki zopet predstavljale zelenjavo, sadje in vrt. Popoldne pa sem z Ewo in Szilvio odšla v São Gonçalo k otrokom v popoldanskem varstvu. Od vseh krajev, kar sem jih do sedaj obiskala, sem tu najbolj uživala. Otrokom sem bila najverjetneje všeč, saj so neprestano hodili k meni in me objemali, pred odhodhom pa sem od neke punčke dobila celo poljubček. V to šolo se bom vsekakor še vrnila in če bo mogoče, tam vsak teden preživljala petkove popoldneve. :)
Zaenkrat se moj blog tu konča. Naslednjič se oglasim, ko se vrnemo iz Brage. Lep vikend in ne pozabite navijati za naše Planiške orle! :)
Zdaj pa nazaj k naslovu bloga.
 |
| Naši maskoti že poganjajo lasje. :) |
Prav tako ni skrivnost, da imamo vsak teden ogromno obveznosti. K vsem institucijam, katere obiskujemo že kak mesec, bomo v aprilu dodali še tri nove. Terra (sirotišnica), Santa Cerci (dom za ostarele s posebnimi potrebami) in pa zavetišče za živali. Tisti, ki me poznajo, dobro vedo, da sem pravi živalski frik, zato sem v ponedeljek na sestanku dobro našpičila ušesa, ko je Miguel dejal, da nas lokalno zavetišče za živali vabi, da delamo pri njih. Močno upam, da bo to uresničljivo. Fingers crossed! :)
Po ponedeljkovi razdelitvi nalog za ta teden me je že v torek čakala celodnevna obveznost v Guimarãesu. Natančneje, fair trade predstavitev trem skupinam šolarjev, tja pa sem odšla z Miguelom, Carlosom in Taru. Seveda Kaja ne bi bila Kaja če ne bi že takoj na začetku imela smolo. In to zelo mokro smolo. S seboj sem namreč vzela plastenko z vodo, ki sem jo naokoli prenašala v torbici in ki se mi je med enourno vožnjo v celoti razlila. Po. Celi. Torbi. Vse skupaj je izgledalo kot pomanjšana različica Blejskega jezera. Skratka, planer je bil totalno fuč, telefon in mp3 sta k sreči še delovala (hvalabogu!), sem pa potem dve uri čakala, da se mi posušijo hlače in zraven malenkost zmrzovala. Vmes smo odšli še na kosilo v vegetarijansko restavracijo, kjer smo zopet uživali v dobri hrani (ne bi pa imela nič proti kakemu kosu mesa), najbolj pa sem bila spet navdušena nad sladico. Ko sva se s Taru končno vrnili domov, pa sem morala najprej posušiti svojo torbico, denarnico in mini torbico za zdravila iz blaga. Sem pa ta zelo stresen torek končala na najboljši možni način, s pico, glasbo in prebiranjem Cosmopolitana. Ah ja, življenje EVS prostovoljke je res težko. :P
V sredo sem bila prosta, hkrati pa tudi zelo zasedena. Na urniku nisem imela nobene institucije, sem pa zato morala oprati svoje perilo. In ker sem v soboto v Portu nakupila ogromno količino nove garderobe, sem okupirala oba pralna stroja, ki sta na razpolago. Med uro in pol dolgim čakanjem, da se moje "cote" operejo, pa sem na hitro skočila še v Lidl. No, v bistvu sem hodila bolj počasi, saj mi moja leva noga spet povzroča malo težav, a vseeno. Moram pa tudi omeniti, da sem med potjo domov stvorila prvi stavek v portugalščini. Ob cesti je v nekem trenutku ustavil avto s starejšim parom in čeprav sem razumela, kaj želita od mene in kaj iščeta, vseeno nisem imela pojma, kako naj ju tja usmerim. Ker sta bila tako moški kot ženska starejša, sem nekako pričakovala, da ne govorita angleško, zato sem jima v portugalščini odgovorila, da ne govorim portugalsko, ker sem Slovenka in da naj mi za to oprostita. Prav ponosna sem bila nase, saj mi je ta dogodek dal vedeti, da moja portugalščina iz dneva v dan napreduje. :)
V četrtek popoldne sem se odpravila delat v Fair trade trgovino.To je hkrati odlična priložnost za učenje jezika, saj večino časa samo sediš in čakaš na stranke, tako da imaš čas ponavljati snov, ki jo prvič predelaš ob ponedeljkih. Dobra učiteljica je tudi receptorka Alice. Z njo si enostavno prisiljen govoriti v njenem maternem jeziku, saj sama ne govori angleško. Tako kot prejšnji teden sem se od nje zopet naučila ogromno novih besed, ki mi bodo prišle še kako prav. Ker pa je bil v trgovini tudi Gusi, ki se je trudil popraviti internetno povezavo, naju je obe med kratkimi odmori učil plesati salso. K sreči je dober učitelj in sem od ure tudi nekaj odnesla. Najbolj pa sem vesela, da so okna trgovine motna, kajti če bi nas kdo videl, kako plešemo in se zraven na ves glas smejimo, bi verjetno mislil, da smo popolnoma nori. :)
Današnji dan pa je bil zelo naporen, saj sem tako zjutraj kot popoldne obiskala dve šoli. Zjutraj sem, tako kot prejšnji teden, odšla v Madaleno, kjer smo skupaj z Ann Marie in Kiki zopet predstavljale zelenjavo, sadje in vrt. Popoldne pa sem z Ewo in Szilvio odšla v São Gonçalo k otrokom v popoldanskem varstvu. Od vseh krajev, kar sem jih do sedaj obiskala, sem tu najbolj uživala. Otrokom sem bila najverjetneje všeč, saj so neprestano hodili k meni in me objemali, pred odhodhom pa sem od neke punčke dobila celo poljubček. V to šolo se bom vsekakor še vrnila in če bo mogoče, tam vsak teden preživljala petkove popoldneve. :)
Zaenkrat se moj blog tu konča. Naslednjič se oglasim, ko se vrnemo iz Brage. Lep vikend in ne pozabite navijati za naše Planiške orle! :)
