Granadirmarš, poročna obleka, Porto

Kaj imajo skupnega vse tri zgoraj napisane stvari? Današnji blog, seveda! :) Teden je naokrog in danes bom začela tam, kjer sem prejšnji teden končala. Pri naši predstavitvi.

Kot sem že omenjala, smo se prejšnjo nedeljo EVS prostovoljci predstavili mestu. Za to priložnost se nas je večina odločila, da bomo mimoidočim ponudili jedi iz naših držav. Sama sem se odločila, da bom naredila granadirmarš. Zasavci seveda dobro poznajo (poznamo) to jed, za vse, ki berete moj blog in niste iz Zasavja, pa sledi kratka obrazložitev. Granadirmarš je jed iz kuhanega krompirja in makaronov, kateri dodamo sol in poper. Po okusu ali želji lahko dodamo še čebulo, ocvirke,...

Vmesna faza kuhanja.

Torej, naredila sem granadirmarš. Vendar vse ni potekalo tako gladko, kot sem si zamislila. Ker sem kuhala v apartmaju zraven recepcije (v katerem živijo Lauri, Gusi in Madara), sem se po kosilu odpravila tja in najprej morala pobrisati tla v kuhinji, saj me je ob prihodu pričakala poplava. Same priprave in kuhanja ne bom opisovala, saj dejansko ni veliko za opisati. Narežeš in prepražiš čebulo, skuhaš krompir, makarone in vse skupaj zmešaš. To je to. Bom pa nekaj besed namenila vremenu, ki nam res ni bilo naklonjeno. Okoli pol treh (pol ure pred začetkom predstavitve) je pričelo deževati. Odločili smo se, da bomo počakali do treh in če bo takrat še deževalo, bomo predstavitev prestavili za pol ure. Vremenski bogovi so nas končno enkrat za spremembo uslišali in tako smo natanko ob treh na trgu pred cerkvijo imeli postavljene mize z jedmi. Na steno cerkve smo nalepili svoje opise, da so nas ljudje lahko "prebrali", zaradi vremenske zmede pa smo na našo točko popolnoma pozabili. Ups...

Lahko rečem, da je kljub vsem težavicam bil dan zelo uspešen. Ljudje so se nas sprva malce bali in se niso upali približati, a so kmalu ugotovili, da ne grizemo (preveč :P ). Po dveh urah, ko je hrane že skoraj zmanjkalo, pa so se na nebu zopet pojavili zelo temni oblaki in odločili smo se, da odidemo nazaj v CJ.

 

Naslednji dan (ponedeljek) je bil zopet zaznamovan s sestanki, zato bom vseh 68493 (ok, malo pretiravam), kolikor smo jih imeli, preskočila in rajši omenila, da smo se okoli petih punce (Kiki, jaz, Alice in Gabi) lotile pospravljanja EVS pisarne. V njej je bilo ogromno navlake še od prejšnjih prostovoljcev, zato je bilo to nujno potrebno storiti, saj je soba zaradi nereda izgledala zelo razmetano. Večer pa je minil v znamenju pokra. Brez zajebancije. Dve uri sem z druščino igrala poker in čeprav mi pravila še niso čisto jasna, mi je sama igra zanimiva. Res je, da moram vsekakor delati na svojem "poker faceu", a za vaje imam na razpolago še celo leto. :) Moram pa vseeno omeniti dogodek, ki me je tisti dan malenkost presenetil. Med enim izmed sestankov nas je Bárbara presenetila z izjavo, da je kostanj sadje. Če se je Kiki ob tem pričela smejati, pa sva oba z Zsoltom to dejstvo malce težje sprejela. Do sedaj sem bila prepričana, da kostanj spada med oreščke. Ampak očitno sem celih 23 let živela v zmoti. Kostanj naj bi res spadal pod sadje. Ok, tudi prav.

Yellow car :)

Za torek sem se odločila, da sprejmem nov izziv. Popoldne sem delala v fair trade trgovini skupaj z receptorko Alice, ki zelo slabo govori angleško. Vseeno sva se zelo dobro ujeli, naučila me je nekaj novih besed, ki jih sedaj z veseljem uporabljam, po novem znam delati z blagajno, poleg tega pa sva morali napraviti tudi inventuro izdelkov, saj je trgovino v četrtek obiskala inšpekcija. Popisali sva veliko večino, moram pa reči, da še nikoli v življenju nisem videla toliko čokolad na enem mestu. :P Sem se pa tisti dan od Heidi, ki nas je prišla obiskat in bo tu ostala dva tedna, naučila tudi nove igre. Vsakič, ko vidiš rumen, avto, lopneš vse kolege po rami in rečeš "yellow car". Se opravičujem svojim kolegom za vse modrice, ki sem jih povzročila tekom tedna. :P

Ups...

V sredo bi naju s cimro skoraj zadela kap, saj je v najini sobi popoldne na tla padel strop. Pri vsej stvari me je najbolj pretreslo to, da sem le nekaj sekund, preden je strop padel, stala pod njim. Sicer sva s Taru padec pričakovali, saj je že prejšnji teden manjši del stropa prav tako popustil, pričakujeva pa, da se bo s preostalim delom kmalu dogodilo isto.

Veliko poguma sem morala zbrati za četrtkov obisk Cerci ustanove za starejše ljudi. To ni ista Cerci ustanova za ljudi s posebnimi potrebami, kjer so se med mojim prvim obiskom pričeli pretepati, ko sem bila sama z njimi v sobi. Skupaj z Adamom in Heidi smo odšli na popolnoma drug kraj. Kot že samo ime pove, v tem domu prebivajo starejši ljudje, za razliko od prvega Cercija pa ti nimajo duševnih težav, imajo pa gibalne omejitve. Med samim obiskom sem se dobro počutila, popolnoma pa so me kupili v trenutku, ko so omenili, da lahko skupaj s stanovalci kuhamo in pečemo. :)

Dokazni material.

V petek sem skupaj s Taru in Ann Marie odšla v Madaleno, ki je v bistvu bolj vrtec kot šola. Tam smo v treh urah otrokom predstavile sadje, zelenjavo, kje na vrtu raste posamezna stvar, za fair trade predstavitev pa nam je na žalost zmanjkalo časa. Sama sem se med predstavitvijo naučila nekaj portugalskih imen za določene vrtnine. Popoldne sva bili obe s Taru prosti in odločili sva se, da obiščeva second hand trgovino. Pridružila se nama je tudi Heidi, ki je edina vedela, kje točno se trgovina nahaja. V trgovini so se mi oči takoj ustavile na ogromni beli stvari z veliko pentljo na hrbtu. Z velikim navdušenjem sem ugotovila, da je to poročna obleka in le minuto kasneje sem jo že imela oblečeno. Sicer mi je bila malo premajhna, a če že imam priliko, zakaj pa ne? :P Mogoče je bilo to prvič in zadnjič, da sem jo imela oblečeno. Upam samo, da moja starša ob pogledu na sliko mene v poročni obleki nista bila preveč šokirana. :P

Včerajšnji dan pa je bil dan zapravljanja. S Taru sva se odločili, da bova obiskali Porto in osvežili garderobo. Moj plan je bil kupiti samo navaden bel top, saj nisem želela preveč zapravljati, ker naju je že enosmerna avtobusna vozovnica do Porta stala 7,60€. Samo za primerjavo, kadar grem z vlakom iz Trbovelj do Ljubljane, za povratno vozovnico plačam 10 evrov in nekaj centov. Ko sva tako prispeli v Porto, sva se najprej odločili poiskati ulico, kjer sva bili že nazadnje in na kateri se nahajajo same trgovine. Z zemljevidom mesta v rokah sva dve uri najprej samo hodili v krogu, potem pa je k nama pristopil domačin in naju usmeril v pravo smer. Ironija je, da se je ulica nahajala le 50 metrov stran od mesta, kjer sva izstopili iz avtobusa. :P

V sedmih urah, kolikor sva jih preživeli v Portu, sem skupaj s hrano, prevozom in nakupi zapravila 117€. Toliko o mojem planu, da si bom kupila samo bel top... Sem pa vseeno za ta denar poleg topa dobila tudi super poletno pižamo, dve poletni oblekici (zaradi ene me mika celo spremeniti moj styling za julijsko poroko), črno majico s potiskom mačjih glav, kremo za roke, za kosilo pa sem jedla najboljši burger ever. V njem so se nahajali ananas, sir, paradižnik, solata, šunka, majoneza ter seveda pleskavica, za prilogo pa sva dobili čips. Za sladico pa sva poiskali trgovinico z vaflji in jedli vaflje s čokolado in sladoledom (dokazni material seveda prilagam v blog).

Današnja nedelja bo minila v znamenju počitka. Jutri se namreč začne nov delovni teden, ki se bo najverjetneje prevesil v vikend. A več o tem naslednjič. :)