Ta nori teden ali "ful velik dela mam"
Pretekli teden je bil naporen. Pika. Ne, resno, kljub temu, da sem si izbrala samo dve stvari z urnika, sem skoraj vsak dan nekaj počela in dobesedno "laufala" naokrog. K temu moram seveda dodati še blažji prehlad, s katerim se borim že cel teden in za katerega pričakujem, da bo izginil v dveh do treh dneh. Tako da ja, pretekli teden je bil res naporen.
Kako pa je sploh potekal moj teden?
Torej, ponedeljek je minil v znamenju sestankov. Takoj po zajtrku prvi sestanek, nakar je sledila ura portugalščine, potem po kosilu drugi sestanek, pa dve uri kasneje tretji in pol ure za tretjim še četrti. Še sledite tempu? :P Hkrati pa se je nekje sredi tretjega sestanka moj imunski sistem odločil, da gre na dopust in me tako prepustil nemilosti prehladu. Sranje, pa ravno ta teden, ko imam toliko opravkov?
Zahvaljujoč Olynthu in čaju z okusom korenja, pomaranč ter kurkume sem se v torek do popoldneva nekako za silo spravila k sebi, da sem skupaj s Szilvijo odšla v prvo od dveh načrtovanih institucij - Gossip girl club. Seveda to ni pravi naziv Cepelos kluba za starejše občane in občanke, a vzdevek se je med prostovoljci prijel zato, ker stare gospe na veliko opravljajo svoje prijateljice (ko te seveda niso v bližini). :P Kljub temu, da sva s Szilvijo dve uri sedeli v tišini, medtem ko so se gospe med seboj pogovarjale, sva, preden sva se odpravili nazaj v CJ, dobili še štručko z maslom in čaj. :) Me je pa tisti dan presenetil tudi paket iz Slovenije, v katerem se je poleg Cosmopolitana, parfuma, šampona in balzama za lase skrivala tudi Gorenjka. Čeprav je doma skoraj nikoli ne jem, pa sem tukaj vesela vsake stvari, ki me spominja na Slovenijo. Tako da, hvala! ;)
Do večera se nato ni zgodilo praktično nič, po večerji pa smo nekateri postali uporniki in kršili "zakon". Ker se nam je Eugen pridružil prejšnji teden in je tako zamudil vse, kar smo sami doživljali skozi celoten mesec, smo se odločili, da ga zvečer peljemo na stolp. Ilegalno. Ob pol devetih je naša mala četica (Lauri, Taru, Adam, Gabi, Gusi, Ewa, Carmina, Eugen in moja malenkost) krenila v največji hrib v mestu in brez dovoljenja vstopila na privatno posestvo. Priznam, nočni razgled na mesto je kljub pomanjkanju svetlobe čudovit. Sem pa na stolpu obnovila znanje astronomije, saj sem brez problemov našla Severnico, Veliki voz in Orion. :)
V sredo sem bila prosta, v CJ pa sem odšla samo zaradi sestanka z Bárbaro glede predstavitve prostovoljcev. Predstavitev na trgu pred cerkvijo smo načrtovali že za februar, a nam jo je vsak vikend zagodel dež, tako da smo na ponedeljkovem sestanku prišli do skupne odločitve, da se ta izvede to soboto. Če smo najprej načrtovali, da bomo plesali tradicionalne plese, smo to idejo kmalu opustili in se odločili, da bomo enostavno ponovili predstavo, ki smo jo uprizorili za odhajajoče prostovoljce. Simpl, ne? No ja, če k temu dodamo tudi kuhanje nacionalnih jedi držav ali mest in pa slabo vremensko napoved, se stvar malo zakomplicira...
Je pa sredin večer zaznamovala še ena stvar. Uro in pol dolg sprehod po mestu z vsemi prostovoljci in zaposlenimi v CJ. Sprva smo mislili, da je ura telovadbe le način, da nas zamotijo in spravijo čim dlje stran od CJ, potem smo pomislili, da je to morda le krinka in da ostali zaposleni, ki niso šli z nami, pripravljajo zabavo za Carmino, ki je čez nekaj dni odšla domov. Vsi smo se ZELO zmotili, saj smo po uri in pol, ko smo končno prišli nazaj v CJ, od Miguela dobili le: "Upam, da ste uživali v sprehodu, ob koncu meseca zaposleni pričakujemo, da nam boste nekako vrnili. Lahko noč.". Od samega šoka (pričakovanja nečesa zanimivega) sem, ko sem prišla v stanovanje, vzela Gorenjko in tako prekršila pravilo, da po peti uri popoldne ne jem več sladkih stvari. Ampak mislim, da sem si po uri in pol hoje v hrib to čokolado zelo zaslužila.
V četrtek je moje telo reklo "dovolj!" in me položilo v posteljo. Dve nočni rekreaciji sta moj prehlad poslabšali in tako sem dva dni preležala, stanovanje sem zapustila le, ko sem odšla na kosilo in večerjo. Sem se pa kljub ležanju v četrtek lotila tudi pisanja bloga v angleščini za CJ spletno stran, saj sem v sredo dobila namig, da bodo mojo objavo že zelo kmalu potrebovali. Kot obljubljeno, bom o vsem pravočasno poročala. :)
K sreči sem se v petek popoldne pričela počutiti bolje (nekaj bo na tem čaju z okusom korenja, pomaranč in kurkume), tako da sem bila popolnoma pripravljena na sobotno jutro, ko sva s Kiki prodajali lokalne bio in eko stvari (jajca, zelenjavo, pomaranče, limone,...). Če sem imela za popoldne lep plan, ki je vključeval dokončanje bloga v angleščini in učenje portugalščine, pa se je vse obrnilo na glavo, ko sem vstopila v kuhinjo v apartmaju, kjer sta se Taru in Lauri s skupnimi močni lotila peke finskih cimetovih zvitkov. Odločila sem se, da jima pomagam, saj sem mislila, da bomo naredili le nekaj zavitkov in bo to to. Na koncu smo v kuhinji preživeli sedem ur, vmes smo si vzeli le dvajset minut pavze za večerjo. Končni rezultat je dobrega okusa (slikovni material seveda prilagam v blog), je pa res, da sama zelo dolgo ne bom pekla ničesar podobnega. Sedem ur je bilo zaenkrat dovolj. :P
Teden se bo torej zaključil z malenkost nervozno nedeljo. Prvi razlog za nervozo je seveda naša predstavitev mestu ("OMG, a mi bo uspelo, upam, da se ne bom čisto zmedla in osramotila, pa še pripomočke si moram narediti, kaj pa, če bo vseeno padal dež,..."), ki bi morala potekati včeraj, a je bilo napovedano slabo vreme in smo jo zato prestavili na danes (samo za informacijo, včeraj je bilo lepo vreme). Drugi razlog pa je tudi nekako povezan s predstavitvijo. Okoli poldneva se bom namreč lotila kuhanja granadirmarša. Kar bo zanimiva izkušnja, glede na to, da mi bodo pod prste gledali Španec in dva Finca. :P Glede same jedi me najbolj skrbi to, če bo ljudem sploh všeč. Seveda bom v primeru, da jim ne bo všeč, vse pojedla sama, saj obožujem granadirmarš. :D
Ker me pred samim popoldnevom čaka še veliko dela, bom kuhanje in predstavitev opisala v blogu naslednji teden. Do takrat pa se lepo imejte, veliko se smejte, pa kaj dobrega pojejte. ;)
Kako pa je sploh potekal moj teden?
Torej, ponedeljek je minil v znamenju sestankov. Takoj po zajtrku prvi sestanek, nakar je sledila ura portugalščine, potem po kosilu drugi sestanek, pa dve uri kasneje tretji in pol ure za tretjim še četrti. Še sledite tempu? :P Hkrati pa se je nekje sredi tretjega sestanka moj imunski sistem odločil, da gre na dopust in me tako prepustil nemilosti prehladu. Sranje, pa ravno ta teden, ko imam toliko opravkov?
Zahvaljujoč Olynthu in čaju z okusom korenja, pomaranč ter kurkume sem se v torek do popoldneva nekako za silo spravila k sebi, da sem skupaj s Szilvijo odšla v prvo od dveh načrtovanih institucij - Gossip girl club. Seveda to ni pravi naziv Cepelos kluba za starejše občane in občanke, a vzdevek se je med prostovoljci prijel zato, ker stare gospe na veliko opravljajo svoje prijateljice (ko te seveda niso v bližini). :P Kljub temu, da sva s Szilvijo dve uri sedeli v tišini, medtem ko so se gospe med seboj pogovarjale, sva, preden sva se odpravili nazaj v CJ, dobili še štručko z maslom in čaj. :) Me je pa tisti dan presenetil tudi paket iz Slovenije, v katerem se je poleg Cosmopolitana, parfuma, šampona in balzama za lase skrivala tudi Gorenjka. Čeprav je doma skoraj nikoli ne jem, pa sem tukaj vesela vsake stvari, ki me spominja na Slovenijo. Tako da, hvala! ;)
V sredo sem bila prosta, v CJ pa sem odšla samo zaradi sestanka z Bárbaro glede predstavitve prostovoljcev. Predstavitev na trgu pred cerkvijo smo načrtovali že za februar, a nam jo je vsak vikend zagodel dež, tako da smo na ponedeljkovem sestanku prišli do skupne odločitve, da se ta izvede to soboto. Če smo najprej načrtovali, da bomo plesali tradicionalne plese, smo to idejo kmalu opustili in se odločili, da bomo enostavno ponovili predstavo, ki smo jo uprizorili za odhajajoče prostovoljce. Simpl, ne? No ja, če k temu dodamo tudi kuhanje nacionalnih jedi držav ali mest in pa slabo vremensko napoved, se stvar malo zakomplicira...
Je pa sredin večer zaznamovala še ena stvar. Uro in pol dolg sprehod po mestu z vsemi prostovoljci in zaposlenimi v CJ. Sprva smo mislili, da je ura telovadbe le način, da nas zamotijo in spravijo čim dlje stran od CJ, potem smo pomislili, da je to morda le krinka in da ostali zaposleni, ki niso šli z nami, pripravljajo zabavo za Carmino, ki je čez nekaj dni odšla domov. Vsi smo se ZELO zmotili, saj smo po uri in pol, ko smo končno prišli nazaj v CJ, od Miguela dobili le: "Upam, da ste uživali v sprehodu, ob koncu meseca zaposleni pričakujemo, da nam boste nekako vrnili. Lahko noč.". Od samega šoka (pričakovanja nečesa zanimivega) sem, ko sem prišla v stanovanje, vzela Gorenjko in tako prekršila pravilo, da po peti uri popoldne ne jem več sladkih stvari. Ampak mislim, da sem si po uri in pol hoje v hrib to čokolado zelo zaslužila.
V četrtek je moje telo reklo "dovolj!" in me položilo v posteljo. Dve nočni rekreaciji sta moj prehlad poslabšali in tako sem dva dni preležala, stanovanje sem zapustila le, ko sem odšla na kosilo in večerjo. Sem se pa kljub ležanju v četrtek lotila tudi pisanja bloga v angleščini za CJ spletno stran, saj sem v sredo dobila namig, da bodo mojo objavo že zelo kmalu potrebovali. Kot obljubljeno, bom o vsem pravočasno poročala. :)
K sreči sem se v petek popoldne pričela počutiti bolje (nekaj bo na tem čaju z okusom korenja, pomaranč in kurkume), tako da sem bila popolnoma pripravljena na sobotno jutro, ko sva s Kiki prodajali lokalne bio in eko stvari (jajca, zelenjavo, pomaranče, limone,...). Če sem imela za popoldne lep plan, ki je vključeval dokončanje bloga v angleščini in učenje portugalščine, pa se je vse obrnilo na glavo, ko sem vstopila v kuhinjo v apartmaju, kjer sta se Taru in Lauri s skupnimi močni lotila peke finskih cimetovih zvitkov. Odločila sem se, da jima pomagam, saj sem mislila, da bomo naredili le nekaj zavitkov in bo to to. Na koncu smo v kuhinji preživeli sedem ur, vmes smo si vzeli le dvajset minut pavze za večerjo. Končni rezultat je dobrega okusa (slikovni material seveda prilagam v blog), je pa res, da sama zelo dolgo ne bom pekla ničesar podobnega. Sedem ur je bilo zaenkrat dovolj. :P
Teden se bo torej zaključil z malenkost nervozno nedeljo. Prvi razlog za nervozo je seveda naša predstavitev mestu ("OMG, a mi bo uspelo, upam, da se ne bom čisto zmedla in osramotila, pa še pripomočke si moram narediti, kaj pa, če bo vseeno padal dež,..."), ki bi morala potekati včeraj, a je bilo napovedano slabo vreme in smo jo zato prestavili na danes (samo za informacijo, včeraj je bilo lepo vreme). Drugi razlog pa je tudi nekako povezan s predstavitvijo. Okoli poldneva se bom namreč lotila kuhanja granadirmarša. Kar bo zanimiva izkušnja, glede na to, da mi bodo pod prste gledali Španec in dva Finca. :P Glede same jedi me najbolj skrbi to, če bo ljudem sploh všeč. Seveda bom v primeru, da jim ne bo všeč, vse pojedla sama, saj obožujem granadirmarš. :D
Ker me pred samim popoldnevom čaka še veliko dela, bom kuhanje in predstavitev opisala v blogu naslednji teden. Do takrat pa se lepo imejte, veliko se smejte, pa kaj dobrega pojejte. ;)
