Pomanjkanje časa
V prejšnjem zapisu sem zapisala, da bomo prostovoljci počasi pričeli z obiskom institucij. Kar je super, ker smo res imeli preveč prostega časa in nismo vedeli, kaj bi počeli sami s seboj. Sedaj, ko je prvi delovni teden za nami, pa ugotavljamo, da bomo prosti čas še kako pogrešali. Sama sem bila ta teden po koncu vsakega dneva tako utrujena, da sem kar padla v posteljo. Za blog je tako zmanjkalo časa, a na srečo je danes nedelja, ko smo prosti in imam čas, da napišem novo objavo.
Na tem mestu pa moram tudi sporočiti, da sem se odločila, da blog pričnem objavljati enkrat tedensko (med vikendom) in ne več med tednom. Za to obstajata dva razloga. Prvi razlog je količina dela in posledično pomanjkanje časa med tednom, drugi pa je ta, da bom vzporedno pričela tudi s pisanjem bloga za uradno Casa da Juventude spletno stran v angleščini in portugalščini.
Vrnimo se torej k institucijam. Izkušnjo s Cercijem (ustanova za ljudi s posebnimi potrebami) sem že opisala, tako da bom nadaljevala s sredinim obiskom osnovne šole. Tja sva se odpravili skupaj z Elino in že takoj na začetku najine poti do tja sva imeli veliko smolo, saj naju je brezobzirni voznik avtomobila čisto poškropil, ko je z veliko hitrostjo zapeljal čez lužo na cesti. Po preklinjanju v slovenščini, latvijščini in angleščini sva nekako le prišli do šole.
Tisti dan sva stopili pred dva razreda. Otroci so naju dobro sprejeli in pokazali zanimanje za obe državi, postavili pa so nama tudi veliko vprašanj. Sama sem med drugimi morala odgovoriti na vprašanje, če imamo v Sloveniji pristanišče. Zelo jih je zanimala tudi razlika med Slovenijo in Slovaško, prvemu razredu, pred katerega sva stopili, pa se je zdelo blazno smešno, ko sem na slovenski zastavi zamenjala rdečo in modro barvo. Hja, tudi to se zgodi, če imaš preveliko tremo. :P
Sem pa na podlagi vprašanj, ki so mi jih postavljali otroci, ugotovila, da kot Slovenka zelo malo vem o Sloveniji. Tako, na primer, nisem znala povedati, kakšni so naši tradicionalni običaji. Kot bivšo študentko slovenistike pa me je lahko zelo sram, saj nisem znala našteti slovenskih ljudskih zgodb. Šele, ko sem po treh urah stopila ven iz razreda, sem se spomnila na Petra Klepca, Martina Krpana in Kralja Matjaža. No, ja... :/
Po pogledu na našo EVS tablo pa me je v četrtek čakal naporen dan, saj sem obiskala kar dve instituciji, eno zjutraj in eno popoldne. Zjutraj sem s Kiki in Gusijem odšla v Santa Casa (dom za ostarele), kjer smo dan pričeli s telovadbo, po krajšem odmoru pa smo nadaljevali druženje z različnimi igrami. Animator Ricardo mi je med drugim zaupal tudi svoj ukulele in čeprav se ta inštrument zelo razlikuje od violine, sem nanj vseeno zaigrala in zapela ter s tem v dobro voljo spravila prebivalce doma. Videti nasmeh na njihovem obrazu je nekaj res neprecenljivega. :)
Popoldne me je skupaj z Ewo in Szilvio čakal še São Gonçalo (osnovna šola), kjer pa so se stvari malce zapletle. Ravnateljica je namreč pričakovala, da imamo že sestavljen program, po katerem bomo animirale otroke, a ko smo povedale, da smo v tej šoli prvič, je gospa vzela stvari v svoje roke in nam sama povedala, na kakšen način se bomo predstavili posameznim skupinam. Osebno se mi zdi to super, saj tako natančno vemo, o katerih temah moramo govorit in kaj moramo predstaviti.
V petek sem sicer bila prosta, a sem zjutraj vseeno vstala, saj je imela moja cimra Taru rojstni dan in sem imela čast, da sem ji čestitala prva. Nato pa sem odšla nazaj v posteljo in se zbudila dve uri kasneje. Preostanek dneva sem nato izkoristila za čiščenje sobe in kopalnice, zvečer pa smo proslavili Tarujin rojstni dan. K sreči nas je bila velika večina včeraj prostih, zato se je zabava lahko zavlekla do jutranjih ur.
Jutri, ko se začne nov delovni teden, pa me v celotnem dnevu čakajo trije sestanki plus ura portugalščine. Na enem izmed sestankov bomo določili tudi, katere institucije bomo obiskali in že kar vidim, da prihodnji teden ne bo nič manj naporen, kot je bil ta. Materiala za pisanje bo tako dovolj.
Se torej beremo naslednji teden. :)
Na tem mestu pa moram tudi sporočiti, da sem se odločila, da blog pričnem objavljati enkrat tedensko (med vikendom) in ne več med tednom. Za to obstajata dva razloga. Prvi razlog je količina dela in posledično pomanjkanje časa med tednom, drugi pa je ta, da bom vzporedno pričela tudi s pisanjem bloga za uradno Casa da Juventude spletno stran v angleščini in portugalščini.
 |
| EVS tabla |
Tisti dan sva stopili pred dva razreda. Otroci so naju dobro sprejeli in pokazali zanimanje za obe državi, postavili pa so nama tudi veliko vprašanj. Sama sem med drugimi morala odgovoriti na vprašanje, če imamo v Sloveniji pristanišče. Zelo jih je zanimala tudi razlika med Slovenijo in Slovaško, prvemu razredu, pred katerega sva stopili, pa se je zdelo blazno smešno, ko sem na slovenski zastavi zamenjala rdečo in modro barvo. Hja, tudi to se zgodi, če imaš preveliko tremo. :P
Sem pa na podlagi vprašanj, ki so mi jih postavljali otroci, ugotovila, da kot Slovenka zelo malo vem o Sloveniji. Tako, na primer, nisem znala povedati, kakšni so naši tradicionalni običaji. Kot bivšo študentko slovenistike pa me je lahko zelo sram, saj nisem znala našteti slovenskih ljudskih zgodb. Šele, ko sem po treh urah stopila ven iz razreda, sem se spomnila na Petra Klepca, Martina Krpana in Kralja Matjaža. No, ja... :/
Po pogledu na našo EVS tablo pa me je v četrtek čakal naporen dan, saj sem obiskala kar dve instituciji, eno zjutraj in eno popoldne. Zjutraj sem s Kiki in Gusijem odšla v Santa Casa (dom za ostarele), kjer smo dan pričeli s telovadbo, po krajšem odmoru pa smo nadaljevali druženje z različnimi igrami. Animator Ricardo mi je med drugim zaupal tudi svoj ukulele in čeprav se ta inštrument zelo razlikuje od violine, sem nanj vseeno zaigrala in zapela ter s tem v dobro voljo spravila prebivalce doma. Videti nasmeh na njihovem obrazu je nekaj res neprecenljivega. :)
Popoldne me je skupaj z Ewo in Szilvio čakal še São Gonçalo (osnovna šola), kjer pa so se stvari malce zapletle. Ravnateljica je namreč pričakovala, da imamo že sestavljen program, po katerem bomo animirale otroke, a ko smo povedale, da smo v tej šoli prvič, je gospa vzela stvari v svoje roke in nam sama povedala, na kakšen način se bomo predstavili posameznim skupinam. Osebno se mi zdi to super, saj tako natančno vemo, o katerih temah moramo govorit in kaj moramo predstaviti.
 |
| Happy birthday, Taru! :) |
Jutri, ko se začne nov delovni teden, pa me v celotnem dnevu čakajo trije sestanki plus ura portugalščine. Na enem izmed sestankov bomo določili tudi, katere institucije bomo obiskali in že kar vidim, da prihodnji teden ne bo nič manj naporen, kot je bil ta. Materiala za pisanje bo tako dovolj.
Se torej beremo naslednji teden. :)
