Je treba delat...
...če hočeš kej postat. In točno to se bo zgodilo ta teden. Prostovoljci smo danes končno pričeli z delom v institucijah.
Priznam, imela sem zelo hudo tremo. Mislim, da tudi na izpitni vožnji, maturi, izpitih na faksu (ko sem ga seveda še obiskovala) ali pred svojim prvim snemanjem nisem imela takšne treme. In kolikor sem razbrala iz komentarjev ostalih prostovoljcev, nisem edina. Vse je namreč skrbelo eno: komunikacija v portugalščini.
Prejšnji ponedeljek smo se sicer res začeli učiti portugalsko, a sem uvodno uro zaradi obiska pri zdravniku zamudila, tako da glede snovi potrebujem dodatne konzultacije. :P Nam je pa profesorica že povedala, da bomo od sedaj naprej manj govorili v angleščini in več v portugalščini. No, ja...
Sama obvladam že nekaj osnovnih fraz. Bom dia (dobro jutro), boa tarde (dober dan), por favor (prosim), obrigada (hvala), de nada (ni za kaj), santinho (na zdravje - pri kihanju), mais ou menos (bolj ali manj), dorme bem (lepe sanje),...
Znam pa seveda tvoriti tudi stavke. Natančneje, dva stavka. Znamenitega não fala português (ne govorim portugalsko) sem že omenjala v enem izmed prejšnjih zapisov, poleg tega pa se znam tudi predstaviti in povedati, od kje prihajam. Chamo-me Kaja, sou eslovena (moje ime je Kaja, sem Slovenka).
A vseeno me je v želodcu neprijetno stiskalo ob misli, da bom morala kmalu pričeti komunicirati v protugalščini. K sreči imam ob sebi še dvanajst sotrpinov, s katerimi smo praktično štartali iz ničle. Predvidevam, da bomo, sploh v prvih nekaj tednih, vsi uporabljali različne in zanimive pristope komunikacije. Mahanje z rokami je na tej lestvici vsekakor na prvem mestu. Na drugem mestu pa se bo najverjetneje znašla metoda "pokaži s prstom na določeno stvar". :P
Po drugi strani se dela že zelo veselim, kajti sedaj, ko nismo imeli preveč dela in smo imeli več prostega časa, nam je vsem bilo kar malce dolgčas. Zato ni čudno, da smo se v preteklih tednih bolj kot ne zabavali, dodobra spoznali portugalska vina, zavzeli vsa plesišča, posledica vsega pa so nekateri dogodki, o katerih pa javno raje ne bom razpravljala. ;)
Vrnimo se torej k delu. Da sem prebila led, sem se danes z Laurijem odpravila v Cerci, institucijo za ljudi s posebnimi potrebami. Tam naj bi popoldne preživela dve uri, že takoj na začetku pa naju je oba šokiralo dejstvo, da naju je direktorica centra ločila in tako sem sama dve uri preživela v ateljeju. Mislim, da sem že takoj ob prihodu naredila prvo napako, ko sem v portugalščini povedala, kako mi je ime ter da prihajam iz CJ, kajti vsi prisotni so me začeli ogovarjati v portugalščini. Nato sem se usedla za mizo in dve uri risala na ogromen list papirja.
Nekje na sredini, ko je začetna trema popustila, pa je sledil ponoven šok. Spremljevalka, ki je bila v sobi, je neadoma vstala in sobo za eno uro zapustila. Takrat me je postalo strah. Kaj naj storim, če do česa pride? To sem tudi kmalu izvedela, kajti ni trajalo dolgo, ko sem že mirila dva uporabnika, ki sta svoj spor začela reševati s pestmi. Miritev vroče krvi pa je bila še dodatno otežena zaradi moje omejene portugalščine. Nato je preostanek mojega obiska minil v mirnem vzdušju.
Sem pa vseeno ob štirih močno objela Laurija, ko sem ga zagledala in bila nadvse hvaležna, da razume in govori angleško. Sam je bil nad centrom navdušen, saj je v svoji skupini imel celo tri osebe, ki so govorile angleško. Super zanj, kajne? :P
Jutri torej nadaljujem z delom, saj ob devetih zjutraj z Elino odhajava na eno izmed osnovnih šol. Česar se zelo veselim, kajti komaj čakam, da bom z otroki med odmorom lahko igrala nogomet. :)
Priznam, imela sem zelo hudo tremo. Mislim, da tudi na izpitni vožnji, maturi, izpitih na faksu (ko sem ga seveda še obiskovala) ali pred svojim prvim snemanjem nisem imela takšne treme. In kolikor sem razbrala iz komentarjev ostalih prostovoljcev, nisem edina. Vse je namreč skrbelo eno: komunikacija v portugalščini.
Prejšnji ponedeljek smo se sicer res začeli učiti portugalsko, a sem uvodno uro zaradi obiska pri zdravniku zamudila, tako da glede snovi potrebujem dodatne konzultacije. :P Nam je pa profesorica že povedala, da bomo od sedaj naprej manj govorili v angleščini in več v portugalščini. No, ja...
Sama obvladam že nekaj osnovnih fraz. Bom dia (dobro jutro), boa tarde (dober dan), por favor (prosim), obrigada (hvala), de nada (ni za kaj), santinho (na zdravje - pri kihanju), mais ou menos (bolj ali manj), dorme bem (lepe sanje),...
Znam pa seveda tvoriti tudi stavke. Natančneje, dva stavka. Znamenitega não fala português (ne govorim portugalsko) sem že omenjala v enem izmed prejšnjih zapisov, poleg tega pa se znam tudi predstaviti in povedati, od kje prihajam. Chamo-me Kaja, sou eslovena (moje ime je Kaja, sem Slovenka).
A vseeno me je v želodcu neprijetno stiskalo ob misli, da bom morala kmalu pričeti komunicirati v protugalščini. K sreči imam ob sebi še dvanajst sotrpinov, s katerimi smo praktično štartali iz ničle. Predvidevam, da bomo, sploh v prvih nekaj tednih, vsi uporabljali različne in zanimive pristope komunikacije. Mahanje z rokami je na tej lestvici vsekakor na prvem mestu. Na drugem mestu pa se bo najverjetneje znašla metoda "pokaži s prstom na določeno stvar". :P
Po drugi strani se dela že zelo veselim, kajti sedaj, ko nismo imeli preveč dela in smo imeli več prostega časa, nam je vsem bilo kar malce dolgčas. Zato ni čudno, da smo se v preteklih tednih bolj kot ne zabavali, dodobra spoznali portugalska vina, zavzeli vsa plesišča, posledica vsega pa so nekateri dogodki, o katerih pa javno raje ne bom razpravljala. ;)
Vrnimo se torej k delu. Da sem prebila led, sem se danes z Laurijem odpravila v Cerci, institucijo za ljudi s posebnimi potrebami. Tam naj bi popoldne preživela dve uri, že takoj na začetku pa naju je oba šokiralo dejstvo, da naju je direktorica centra ločila in tako sem sama dve uri preživela v ateljeju. Mislim, da sem že takoj ob prihodu naredila prvo napako, ko sem v portugalščini povedala, kako mi je ime ter da prihajam iz CJ, kajti vsi prisotni so me začeli ogovarjati v portugalščini. Nato sem se usedla za mizo in dve uri risala na ogromen list papirja.
Nekje na sredini, ko je začetna trema popustila, pa je sledil ponoven šok. Spremljevalka, ki je bila v sobi, je neadoma vstala in sobo za eno uro zapustila. Takrat me je postalo strah. Kaj naj storim, če do česa pride? To sem tudi kmalu izvedela, kajti ni trajalo dolgo, ko sem že mirila dva uporabnika, ki sta svoj spor začela reševati s pestmi. Miritev vroče krvi pa je bila še dodatno otežena zaradi moje omejene portugalščine. Nato je preostanek mojega obiska minil v mirnem vzdušju.
Sem pa vseeno ob štirih močno objela Laurija, ko sem ga zagledala in bila nadvse hvaležna, da razume in govori angleško. Sam je bil nad centrom navdušen, saj je v svoji skupini imel celo tri osebe, ki so govorile angleško. Super zanj, kajne? :P
Jutri torej nadaljujem z delom, saj ob devetih zjutraj z Elino odhajava na eno izmed osnovnih šol. Česar se zelo veselim, kajti komaj čakam, da bom z otroki med odmorom lahko igrala nogomet. :)
