Sama svoja mojstrica
Zavedam se, da bom v Amarantu preživela celo leto, ravno zaradi tega pa bom postala bolj samostojna. Predvidevam, da se k samostojnosti štejejo tudi praktična znanja. In lahko se pohvalim, da imam teh pri svojih triindvajsetih kar nekaj. Za razlago se moramo najprej vrniti v moja brezskrbna otroška leta, za izkušnje pa se lahko zahvalim dvema osebama: staremu atu in Padretu.
Ko sem bila majhna, sem večino svojega prostega časa preživela pri starih starših, ki sta živela v stanovanju nad gasilskim domom. Moj stari ata, ki je opravljal vlogo hišnika, je bil vedno zaposlen z nekim popravljanjem in ker sem bila zelo radoveden otrok, sem večino časa preživela z njim in ga opazovala pri delu.
Potem je tukaj še moj Padre, ki obvlada vse. Brez zajebancije. Tudi od njega sem se marsikaj naučila. Par let nazaj, ko smo dobili novo pohištvo za našo dnevno sobo, mi je dovolil, da sem na predale omare sama pritrdila ročke. Ko smo pleskali stanovanje, mi je zaupal pleskanje veže in polovice dnevne sobe. Ko pa sem za svojo sobo dobila nov pisalni stol, sem ga sestavila kar sama in mu s tem prihranila delo.
Svoja znanja pa ne zadržujem samo zase, ampak jih poskušam deliti tudi z drugimi. Tako sem lanskega oktobra na Izlakah, ko smo pripravljali prizorišče za Kopališče strahov, v treh urah in pol pobarvala 11 sten. Na dva različna načina, s štirimi različnimi barvami. Seveda mi je v zaključni fazi pomagal kolega Rok, a vseeno sem večino dela opravila sama.
Če potegnem črto, praktičnih znanj imam dovolj. In vsa sem s seboj odnesla na Portugalsko. K sreči. Odkar sem pričela z življenjem v tej od Slovenije kar precej oddaljene države, moram stalno nekaj popravljati. Zaradi tega so nekateri moje roke že razglasili za zlate, magične in ne vem, kakšne še.
Vse se je začelo, ko sva se s Taru vselili v novo stanovanje. Ker sva EVS pričeli skupaj, sva tako dobili svojo sobo s pripadajočo roza kopalnico, ki pa je (kot sem že omenjala) imela manjši problem. Luč na stropu namreč ni delovala. Tako sem premagala svoj strah pred višino, stopila na stol in takoj opazila, da luči manjka najpomembnejša stvar. Luč brez žarnice pač ne more delovati, kajne? Ko mi je sostanovalkin fant končno prinesel pravo žarnico, se je po hitrem postopku umaknil iz kopalnice, tako da sem luč morala priviti sama (gentleman pa tak). In tako sva s Taru prišli do svoje lastne kopalnice. Luksuz, vam rečem. ;)
Naslednja stvar, ki sem jo popravila, je bilo stranišče, ki ni izplakovalo. Le en obrat na ventilu in vse se je takoj uredilo. A kmalu sem tudi ugotovila, da ventil ne sme biti preveč odprt, saj v tem primeru voda kar naprej teče v WC školjko. Vseeno sem zadevo za silo uredila, tako da sedaj lahko brez problemov odplakujeva odpadne snovi. :P
Tretja stvar, ki sem jo uredila, je bilo ogrevanje sobe. Ker je Portugalska načeloma topla država, radiatorji in ogrevanje ne delujejo po istem principu kot v Sloveniji. Konkretno, v našem stanovanju so prižgani samo dve uri zjutraj (od sedmih do devetih) ter tri ure zvečer (od sedmih do enajstih). Obe bi še nekako preživeli ta mraz, a vlaga v sobi je bila glavni povod, da sem kupila kalorifer, ki ga prižgeva, ko naju res zelo zebe. Tako sta bili ubiti dve muhi na en mah, v sobi je toplo, posledično pa je zaradi toplote soba tudi manj vlažna.
Četrta stvar, ki sem jo rešila, pa je v bistvu tudi prva, ki nima veze z najino sobo. Prejšnji teden, ko sem zajtrkovala skupaj z Adamom in Gabi, je do naše mize prišel Gusi in tarnal, da se mu je na jopici pokvarila zadrga in je nikakor ne more popraviti. Po kratkem monologu (beri: jamranju) je brez jopice odšel na teraso na cigareto, jaz pa sem med tem časom zadrgo z nekaj potezami popravila. Ker pa se vsi bolj kot ne držimo tega, da roka roko umije, mi je potem Gusi nekaj dni kasneje zelo pomagal pri zdravniku s tolmačenjem. Še enkrat, muchas gracias! :)
Pod točko pet moram enostavno omeniti rolete, ki jih imava na oknu v sobi. Te se, če jih preveč dvigneš, ne spustijo več dol. Na tem mestu bom izpustila podrobnosti o mojem skorajšnjem zdrsu z okna, kar je botrovalo k temu, da jih je do konca popravila Taru. Sva se pa naučili, da jih nikoli več ne smeva dvigniti čisto do vrha.
Včeraj zvečer pa sem se soočila z največjim problemom, odkar sem tu. Zvečer sem imela sestanek glede EVS komunikacijske skupine, kjer se je dobro jedlo in pilo, zato nisem odšla na večerjo. Tako sem se okoli pol osmih vrnila v prazno stanovanje, saj so bili vsi moji sostanovalci na večerji v CJ. Moje sanje o tušu, pižami in topli postelji pa je porušila kljuka na vratih najine sobe, ki se nikakor ni hotela zavrteti v pravo smer in me spustiti v sobo. Lahko sem se še tako zaletavala v vrata, se drla na njih in počela ne vem kaj še vse, ta se nikakor niso hotela odpreti.
Po dvajsetih minutah mi ni preostalo drugega, kot da odidem do CJ in si izposodim izvijač, da odvijem kljuko. In če so me vsi čudno gledali, češ kaj sploh potrebuješ izvijač, mi je delavec v kavarni svetoval, da naj v nedeljo zjutraj za moj problem povem Alfredu, da bo potem on vse to popravil.
Haloooooooooooo, v nedeljo????? Ampak jaz želim priti v svojo sobo še pred nedeljo! Potem mi je le prinesel izvijač in ko sem doma z njim poskusila odviti vijake, jih nisem mogla, saj je bil ta prevelik za tiste majhne vijake. Ker sem bila prelena, da bi odšla nazaj v CJ po novega, sem se odpravila v našo kuhinjo in vzela žlico. To je bila prva stvar, ki mi je prišla pod roko in za katero sem upala, da bo delovala. In, hvalabogu, je delovala, kajti že čez nekaj minut sem "razmontirala" zunanjo stran ključavnice, notranjo pa sem, zaenkrat, še pustila. Zihr je zihr. :P
Sedaj samo čakam, kaj bo naslednja stvar, ki jo bom mogla popraviti. Očitno v tem letu ne bom pridobila samo novih socialnih kompetenc, ampak bom, če se bo leto tako nadaljevalo, postala res prava mojstrica za "moška opravila". :P
Ko sem bila majhna, sem večino svojega prostega časa preživela pri starih starših, ki sta živela v stanovanju nad gasilskim domom. Moj stari ata, ki je opravljal vlogo hišnika, je bil vedno zaposlen z nekim popravljanjem in ker sem bila zelo radoveden otrok, sem večino časa preživela z njim in ga opazovala pri delu.
Potem je tukaj še moj Padre, ki obvlada vse. Brez zajebancije. Tudi od njega sem se marsikaj naučila. Par let nazaj, ko smo dobili novo pohištvo za našo dnevno sobo, mi je dovolil, da sem na predale omare sama pritrdila ročke. Ko smo pleskali stanovanje, mi je zaupal pleskanje veže in polovice dnevne sobe. Ko pa sem za svojo sobo dobila nov pisalni stol, sem ga sestavila kar sama in mu s tem prihranila delo.
Svoja znanja pa ne zadržujem samo zase, ampak jih poskušam deliti tudi z drugimi. Tako sem lanskega oktobra na Izlakah, ko smo pripravljali prizorišče za Kopališče strahov, v treh urah in pol pobarvala 11 sten. Na dva različna načina, s štirimi različnimi barvami. Seveda mi je v zaključni fazi pomagal kolega Rok, a vseeno sem večino dela opravila sama.
Če potegnem črto, praktičnih znanj imam dovolj. In vsa sem s seboj odnesla na Portugalsko. K sreči. Odkar sem pričela z življenjem v tej od Slovenije kar precej oddaljene države, moram stalno nekaj popravljati. Zaradi tega so nekateri moje roke že razglasili za zlate, magične in ne vem, kakšne še.
Vse se je začelo, ko sva se s Taru vselili v novo stanovanje. Ker sva EVS pričeli skupaj, sva tako dobili svojo sobo s pripadajočo roza kopalnico, ki pa je (kot sem že omenjala) imela manjši problem. Luč na stropu namreč ni delovala. Tako sem premagala svoj strah pred višino, stopila na stol in takoj opazila, da luči manjka najpomembnejša stvar. Luč brez žarnice pač ne more delovati, kajne? Ko mi je sostanovalkin fant končno prinesel pravo žarnico, se je po hitrem postopku umaknil iz kopalnice, tako da sem luč morala priviti sama (gentleman pa tak). In tako sva s Taru prišli do svoje lastne kopalnice. Luksuz, vam rečem. ;)
Naslednja stvar, ki sem jo popravila, je bilo stranišče, ki ni izplakovalo. Le en obrat na ventilu in vse se je takoj uredilo. A kmalu sem tudi ugotovila, da ventil ne sme biti preveč odprt, saj v tem primeru voda kar naprej teče v WC školjko. Vseeno sem zadevo za silo uredila, tako da sedaj lahko brez problemov odplakujeva odpadne snovi. :P
Tretja stvar, ki sem jo uredila, je bilo ogrevanje sobe. Ker je Portugalska načeloma topla država, radiatorji in ogrevanje ne delujejo po istem principu kot v Sloveniji. Konkretno, v našem stanovanju so prižgani samo dve uri zjutraj (od sedmih do devetih) ter tri ure zvečer (od sedmih do enajstih). Obe bi še nekako preživeli ta mraz, a vlaga v sobi je bila glavni povod, da sem kupila kalorifer, ki ga prižgeva, ko naju res zelo zebe. Tako sta bili ubiti dve muhi na en mah, v sobi je toplo, posledično pa je zaradi toplote soba tudi manj vlažna.
Četrta stvar, ki sem jo rešila, pa je v bistvu tudi prva, ki nima veze z najino sobo. Prejšnji teden, ko sem zajtrkovala skupaj z Adamom in Gabi, je do naše mize prišel Gusi in tarnal, da se mu je na jopici pokvarila zadrga in je nikakor ne more popraviti. Po kratkem monologu (beri: jamranju) je brez jopice odšel na teraso na cigareto, jaz pa sem med tem časom zadrgo z nekaj potezami popravila. Ker pa se vsi bolj kot ne držimo tega, da roka roko umije, mi je potem Gusi nekaj dni kasneje zelo pomagal pri zdravniku s tolmačenjem. Še enkrat, muchas gracias! :)
Pod točko pet moram enostavno omeniti rolete, ki jih imava na oknu v sobi. Te se, če jih preveč dvigneš, ne spustijo več dol. Na tem mestu bom izpustila podrobnosti o mojem skorajšnjem zdrsu z okna, kar je botrovalo k temu, da jih je do konca popravila Taru. Sva se pa naučili, da jih nikoli več ne smeva dvigniti čisto do vrha.
Včeraj zvečer pa sem se soočila z največjim problemom, odkar sem tu. Zvečer sem imela sestanek glede EVS komunikacijske skupine, kjer se je dobro jedlo in pilo, zato nisem odšla na večerjo. Tako sem se okoli pol osmih vrnila v prazno stanovanje, saj so bili vsi moji sostanovalci na večerji v CJ. Moje sanje o tušu, pižami in topli postelji pa je porušila kljuka na vratih najine sobe, ki se nikakor ni hotela zavrteti v pravo smer in me spustiti v sobo. Lahko sem se še tako zaletavala v vrata, se drla na njih in počela ne vem kaj še vse, ta se nikakor niso hotela odpreti.
Po dvajsetih minutah mi ni preostalo drugega, kot da odidem do CJ in si izposodim izvijač, da odvijem kljuko. In če so me vsi čudno gledali, češ kaj sploh potrebuješ izvijač, mi je delavec v kavarni svetoval, da naj v nedeljo zjutraj za moj problem povem Alfredu, da bo potem on vse to popravil.
Haloooooooooooo, v nedeljo????? Ampak jaz želim priti v svojo sobo še pred nedeljo! Potem mi je le prinesel izvijač in ko sem doma z njim poskusila odviti vijake, jih nisem mogla, saj je bil ta prevelik za tiste majhne vijake. Ker sem bila prelena, da bi odšla nazaj v CJ po novega, sem se odpravila v našo kuhinjo in vzela žlico. To je bila prva stvar, ki mi je prišla pod roko in za katero sem upala, da bo delovala. In, hvalabogu, je delovala, kajti že čez nekaj minut sem "razmontirala" zunanjo stran ključavnice, notranjo pa sem, zaenkrat, še pustila. Zihr je zihr. :P
Sedaj samo čakam, kaj bo naslednja stvar, ki jo bom mogla popraviti. Očitno v tem letu ne bom pridobila samo novih socialnih kompetenc, ampak bom, če se bo leto tako nadaljevalo, postala res prava mojstrica za "moška opravila". :P
