"Ali imaš mogoče motnje hranjenja?"
To je najverjetneje najbolj smešno vprašanje, ki sem ga do sedaj na Portugalskem bila deležna. Hkrati pa seveda razumem, zakaj sem ga prejela. V prvih dneh v Amarantu namreč nisem jedla večerij, saj so bile šele ob pol osmih zvečer, sama pa sem v Sloveniji zelo redko jedla po peti uri popoldan.
In ravno zaradi tega mi je po enem tednu Lauri postavil vprašanje, če je z menoj vse v redu, češ da ostale prostovoljce skrbi, ker zvečer ne jem. Najprej sem bila seveda pozitivno presenečena nad njihovo skrbnostjo. Ko pa sem pojasnila svojo običajno rutino, so bili nekako pomirjeni, a vseeno so me vsak dan spraševali, če sem čez dan pojedla dovolj hrane.
Iskreno, ko sem prišla sem, sem bila prvi teden zelo pod stresom. Ker pa se stres pri meni kaže v obliki želodčnih težav, prvi teden nasploh nisem veliko jedla. Po dveh tednih pa sem le našla svoj ritem prehranjevanja. Tako zjutraj za zajtrk pojem polovico kosa kruha s paradižnikom, sirom, kuhanim jajcem, na drugo polovico kruha pa namažem maslo in marmelado. Za kosilo pojem polovično porcijo glavne jedi s solato, za večerjo (tako je, včasih grem tudi na večerjo) pa jem juho.
Bi pa lepo prosila, da če kdo vidi mojo staro mamo, da ji prosim pove, da tukaj nisem lačna, saj jem (najmanj) trikrat na dan in da so bile vse njene skrbi odveč. Pa tudi to, da pogrešam njeno govejo juho. ;)
Čeprav je hrana tu sicer zelo dobra, smo se nekaterih jedi (riža, testenin, juhe, sploh pa gob) vseeno že prenajedli. Marsikdo izmed nas že močno pogreša kakšen dober zrezek ali ribo. Sama najbolj pogrešam piščanca in pa pico. Sploh tisto iz Čebelice (ki je, mimogrede, moja najljubša picerija, like, ever!).
Me je pa vseeno malce skrbelo, kako mi bo na Portugalskem uspelo ohranjati svojo prehranjevalno rutino. Če slučajno kdo od mojih bralcev še ne ve, pred samim odhodom v tujino sem v enem letu shujšala za 21 kilogramov. Nekaj jih je šlo dol načrtno, nekaj pa zaradi stresa. Za mojo preobrazbo je delno "kriv" moj kolega iz filmskega društva kajti šele, ko sem sama sebe videla na posnetku, sem zgroženo dejala, da je bilo dovolj! Prilagam tudi fotografijo sebe iz tistega časa, ki mi služi kot opomnik, koliko sem dosegla in kako nikoli več ne želim izgledati.
Kajti v preteklosti me je bilo sram naglas povedati, koliko tehtam, saj je bila številka trimestna, danes pa brez zadržkov vsakemu, ki me vpraša po teži, povem novo, veliko nižjo dvomestno številko. Trudim se vzdrževati težo, čeprav ne bi imela nič proti, če bi izgubila še nekaj kilogramov. In verjamem, da jih tudi bom. Če ne zaradi drugega, vsaj zaradi veliko hoje, vzpetin in klancev. :P
Pa da ne bo izpadlo, kot da sem v enem letu postala obsedena s hujšanjem in zdravim življenjem, naj povem, da jem vse po malem. Tudi piškote, sladoled, čokolado... V skrinji, ki se nahaja v najini sobi, se tako npr. skrivajo različni okusi čokolade Milka, piškoti, Nutella in pa celo Čokolino. Za zadnjega se moram zahvaliti svojima zlatima staršema (predvsem mami in očetu :P ), ki sta mi ga skupaj s puloverji, podaljški in ostalimi stvarmi poslala v ogromnem paketu.
Če sem se sama Čokolina zelo razveselila, pa ga je z nezaupanjem in "WTF" pogledom sprejela moja cimra. Kot mi je Taru povedala, na Finskem nimajo ničesar podobnega in me je celo prosila, če lahko en dan poskusi to "čudno stvar". Nekaj dni prej sem sama poskusila neke Finske bonbone (ki pa mi niso bili najbolj všeč), zato sem rekla da.
Potem, ko sva v trgovini najprej morali najti mleko brez laktoze (za Taru), je danes popoldne sledil hitri tečaj priprave Čokolina. Ker pa sva preveč segreli mleko, sem morala na dokončno razsodbo in njeno mnenje počakati nekaj minut.
In končna sodba? Moji Finski cimri je Čokolino všeč, pričakovala je le, da bo zadeva bolj sladka, še vedno pa je zgrožena nad dejstvom, da s to stvarjo v Sloveniji hranimo majhne otroke. Na Finskem naj bi otroci nekje po šestem mesecu kot prvo sladko stvar poskusili sok. A vseeno me je vprašala, če si ga lahko še kdaj naredi za zajtrk ali večerjo.
In moj odgovor? Seveda lahko, brez problema. Kot cimri si deliva veliko stvari: sobo, kopalnico, kalorifer, sušilec za lase, čips, čokolado, ledeni čaj...
In zakaj si ne bi delili tudi Čokolina? :)
In ravno zaradi tega mi je po enem tednu Lauri postavil vprašanje, če je z menoj vse v redu, češ da ostale prostovoljce skrbi, ker zvečer ne jem. Najprej sem bila seveda pozitivno presenečena nad njihovo skrbnostjo. Ko pa sem pojasnila svojo običajno rutino, so bili nekako pomirjeni, a vseeno so me vsak dan spraševali, če sem čez dan pojedla dovolj hrane.
Iskreno, ko sem prišla sem, sem bila prvi teden zelo pod stresom. Ker pa se stres pri meni kaže v obliki želodčnih težav, prvi teden nasploh nisem veliko jedla. Po dveh tednih pa sem le našla svoj ritem prehranjevanja. Tako zjutraj za zajtrk pojem polovico kosa kruha s paradižnikom, sirom, kuhanim jajcem, na drugo polovico kruha pa namažem maslo in marmelado. Za kosilo pojem polovično porcijo glavne jedi s solato, za večerjo (tako je, včasih grem tudi na večerjo) pa jem juho.
Bi pa lepo prosila, da če kdo vidi mojo staro mamo, da ji prosim pove, da tukaj nisem lačna, saj jem (najmanj) trikrat na dan in da so bile vse njene skrbi odveč. Pa tudi to, da pogrešam njeno govejo juho. ;)
Čeprav je hrana tu sicer zelo dobra, smo se nekaterih jedi (riža, testenin, juhe, sploh pa gob) vseeno že prenajedli. Marsikdo izmed nas že močno pogreša kakšen dober zrezek ali ribo. Sama najbolj pogrešam piščanca in pa pico. Sploh tisto iz Čebelice (ki je, mimogrede, moja najljubša picerija, like, ever!).Kajti v preteklosti me je bilo sram naglas povedati, koliko tehtam, saj je bila številka trimestna, danes pa brez zadržkov vsakemu, ki me vpraša po teži, povem novo, veliko nižjo dvomestno številko. Trudim se vzdrževati težo, čeprav ne bi imela nič proti, če bi izgubila še nekaj kilogramov. In verjamem, da jih tudi bom. Če ne zaradi drugega, vsaj zaradi veliko hoje, vzpetin in klancev. :P
Pa da ne bo izpadlo, kot da sem v enem letu postala obsedena s hujšanjem in zdravim življenjem, naj povem, da jem vse po malem. Tudi piškote, sladoled, čokolado... V skrinji, ki se nahaja v najini sobi, se tako npr. skrivajo različni okusi čokolade Milka, piškoti, Nutella in pa celo Čokolino. Za zadnjega se moram zahvaliti svojima zlatima staršema (predvsem mami in očetu :P ), ki sta mi ga skupaj s puloverji, podaljški in ostalimi stvarmi poslala v ogromnem paketu.
Če sem se sama Čokolina zelo razveselila, pa ga je z nezaupanjem in "WTF" pogledom sprejela moja cimra. Kot mi je Taru povedala, na Finskem nimajo ničesar podobnega in me je celo prosila, če lahko en dan poskusi to "čudno stvar". Nekaj dni prej sem sama poskusila neke Finske bonbone (ki pa mi niso bili najbolj všeč), zato sem rekla da.
Potem, ko sva v trgovini najprej morali najti mleko brez laktoze (za Taru), je danes popoldne sledil hitri tečaj priprave Čokolina. Ker pa sva preveč segreli mleko, sem morala na dokončno razsodbo in njeno mnenje počakati nekaj minut.In končna sodba? Moji Finski cimri je Čokolino všeč, pričakovala je le, da bo zadeva bolj sladka, še vedno pa je zgrožena nad dejstvom, da s to stvarjo v Sloveniji hranimo majhne otroke. Na Finskem naj bi otroci nekje po šestem mesecu kot prvo sladko stvar poskusili sok. A vseeno me je vprašala, če si ga lahko še kdaj naredi za zajtrk ali večerjo.
In moj odgovor? Seveda lahko, brez problema. Kot cimri si deliva veliko stvari: sobo, kopalnico, kalorifer, sušilec za lase, čips, čokolado, ledeni čaj...
In zakaj si ne bi delili tudi Čokolina? :)
