Is there a doctor in the house?
Na Portugalskem sem komaj dva tedna, a jaz seveda ne bi bila jaz, če me ne bi že takoj na začetku pričele pestiti zdravstvene težave. V nekaterih izmed prejšnjih objav sem mogoče omenila, da v levi nogi že nekaj časa čutim bolečine.
Ker se stanje vse do danes ni izboljšalo, kvečjemu zaradi hribovitega terena poslabšalo, sem se po tehtnem premisleku le odločila, da bi bilo dobro nekaj ukreniti glede tega. Ker moramo vsako našo odločitev sporočiti Miguelu, sem v petek to tudi storila in tako je določil, da grem v ponedeljek (se pravi včeraj) k zdravniku. Skupaj z Gusijem, ki je moral zdravnika obiskati zaradi svoje leve roke.
Čeprav sem vedela, da bom odšla k zdravniku, me je Alfredo, tip, ki dela v CJ kavarni in je bil najin prevoz, deset do devetih zjutraj pri zajtrku šokiral z besedami, da čez deset minut odhajamo. Aaaa? Kaj????? Pa kako, a mi nisi mogel tega povedati preden si mi naredil super vroč čaj? Nikoli v življenju še nisem tako hitro pojedla svojega zajtrka in tako hitro spila vročega čaja, zaradi katerega me je potem še nekaj časa bolel želodec. Ko smo končno prispeli v bolnišnico, pa se je prava zabava šele začela. Alfredo je ostal z nama toliko časa, da sva pri okencu uredila vse formalnosti, potem pa naju je z Gusijem pustil sama.
Na tem mestu moram poudariti (in si zapisati na čelo, pa še kam drugam, za zihr), da se moram NUJNO!!!!!!!!!!!!!! naučiti portugalsko. Kajti pri vsem svojem znanju slovenščine, angleščine, hrvaščine/srbščine/katerekoli variacije ex-Yu jezikov ter nekaj malega nemščine in španščine, si z nobenim od njih nisem mogla pomagati. Če mi je prej pomagal Alfredo, pa sem se potem morala znajti sama. Ironija pa je, da sva zaradi obiska bolnišnice oba z Gusijem zamudila prvo uro portugalščine.
Sicer pa sem imela veliko srečo, da je bil z menoj ravno Gusi, saj mi je kot Španec priskočil na pomoč pri prevajanju, saj so ga ljudje celo razumeli. Ni čudno, da je potem zdravnik ko sem po kaki uri čakanja le prišla na vrsto in sva oba uletela v ordinacijo, postal čisto zmeden, a to, zakaj imam spremstvo, smo kar hitro razrešili. Smo se pa z njegovo polomljeno angleščino in Gusijevo španščino le nekako sporazumeli in po zelo bolečem (auč!) pregledu je gospod dejal, da se bom popoldne morala vrniti, da napravijo ultrazvok. Tudi prav.
Popoldne sem se tako vrnila v bolnišnico. Takrat pa si s svojo spremljevalko nisem mogla veliko pomagati, kajti v bolnišnico me je peljala kuharica iz CJ restavracije, ki ne govori angleško. Sploh! Super, naravnost fantastično. V tistem trenutku sem si zaželela, da bi bila doma, v Trbovljah. Kajti ko doma zbolim, grem k zdravniku in mu brez težav v maternem jeziku povem, kaj mi manjka. Včeraj pa sem se počutila, kot bi nenadoma oslepela, oglušela in obnemela. Moja spremljevalka me je, za razliko od Alfreda dopoldne, vsaj počakala in me med čakanjem vsaj naučila izgovoriti prvi stavek v portugalščini. Não fala português. Ne govorim portugalsko.
Stavek sem ponovila tudi pred medicinsko sestro, ki me je poklicala po novi variaciji imena (Kaža), ta pa ga je nato ponovila zdravniku, ki je opravil ultrazvočni pregled. Gospod se je zelo trudil govoriti angleško, a me je med pregledom dodobra prestrašil, saj se je ves čas mrščil, naposled pa me je le vprašal, koliko sem stara. In me še bolj prestrašil, ko je ob mojem odgovoru njegov obraz postal še bolj namrščen. Kaj zdaj? Kaj je narobe? Pa kaj mi je bilo tega treba, da sem šla v državo tako daleč stran od doma? Pa še nepoznavanje jezika...
Na koncu sem izvedela, da me je skrbelo za prazen nič, saj naj bi bilo z mojo nogo vse v redu, bolelo pa naj bi me zaradi nekega vnetja. Zdravnik mi je predpisal še tablete proti bolečini in mi ukazal, da moram počivati in ne smem opravljati nobenih težjih fizičnih aktivnosti. Yeah, right, sem že omenila, da je Amarante en sam velik, ogromen hrib?
K zdravniku se moram vrniti v petek in lahko sem srečna, da smo EVSovci že končali z ogledi vseh institucij in smo ta teden bolj kot ne prosti. Tako bom lahko vsaj malo počivala in tako na nek način ubogala zdravnikova navodila.
Ampak vseeno, čimprej se moram naučiti portugalsko. Brez zajebancije.
Ker se stanje vse do danes ni izboljšalo, kvečjemu zaradi hribovitega terena poslabšalo, sem se po tehtnem premisleku le odločila, da bi bilo dobro nekaj ukreniti glede tega. Ker moramo vsako našo odločitev sporočiti Miguelu, sem v petek to tudi storila in tako je določil, da grem v ponedeljek (se pravi včeraj) k zdravniku. Skupaj z Gusijem, ki je moral zdravnika obiskati zaradi svoje leve roke.
Čeprav sem vedela, da bom odšla k zdravniku, me je Alfredo, tip, ki dela v CJ kavarni in je bil najin prevoz, deset do devetih zjutraj pri zajtrku šokiral z besedami, da čez deset minut odhajamo. Aaaa? Kaj????? Pa kako, a mi nisi mogel tega povedati preden si mi naredil super vroč čaj? Nikoli v življenju še nisem tako hitro pojedla svojega zajtrka in tako hitro spila vročega čaja, zaradi katerega me je potem še nekaj časa bolel želodec. Ko smo končno prispeli v bolnišnico, pa se je prava zabava šele začela. Alfredo je ostal z nama toliko časa, da sva pri okencu uredila vse formalnosti, potem pa naju je z Gusijem pustil sama.
Na tem mestu moram poudariti (in si zapisati na čelo, pa še kam drugam, za zihr), da se moram NUJNO!!!!!!!!!!!!!! naučiti portugalsko. Kajti pri vsem svojem znanju slovenščine, angleščine, hrvaščine/srbščine/katerekoli variacije ex-Yu jezikov ter nekaj malega nemščine in španščine, si z nobenim od njih nisem mogla pomagati. Če mi je prej pomagal Alfredo, pa sem se potem morala znajti sama. Ironija pa je, da sva zaradi obiska bolnišnice oba z Gusijem zamudila prvo uro portugalščine.
Sicer pa sem imela veliko srečo, da je bil z menoj ravno Gusi, saj mi je kot Španec priskočil na pomoč pri prevajanju, saj so ga ljudje celo razumeli. Ni čudno, da je potem zdravnik ko sem po kaki uri čakanja le prišla na vrsto in sva oba uletela v ordinacijo, postal čisto zmeden, a to, zakaj imam spremstvo, smo kar hitro razrešili. Smo se pa z njegovo polomljeno angleščino in Gusijevo španščino le nekako sporazumeli in po zelo bolečem (auč!) pregledu je gospod dejal, da se bom popoldne morala vrniti, da napravijo ultrazvok. Tudi prav.
Popoldne sem se tako vrnila v bolnišnico. Takrat pa si s svojo spremljevalko nisem mogla veliko pomagati, kajti v bolnišnico me je peljala kuharica iz CJ restavracije, ki ne govori angleško. Sploh! Super, naravnost fantastično. V tistem trenutku sem si zaželela, da bi bila doma, v Trbovljah. Kajti ko doma zbolim, grem k zdravniku in mu brez težav v maternem jeziku povem, kaj mi manjka. Včeraj pa sem se počutila, kot bi nenadoma oslepela, oglušela in obnemela. Moja spremljevalka me je, za razliko od Alfreda dopoldne, vsaj počakala in me med čakanjem vsaj naučila izgovoriti prvi stavek v portugalščini. Não fala português. Ne govorim portugalsko.
Stavek sem ponovila tudi pred medicinsko sestro, ki me je poklicala po novi variaciji imena (Kaža), ta pa ga je nato ponovila zdravniku, ki je opravil ultrazvočni pregled. Gospod se je zelo trudil govoriti angleško, a me je med pregledom dodobra prestrašil, saj se je ves čas mrščil, naposled pa me je le vprašal, koliko sem stara. In me še bolj prestrašil, ko je ob mojem odgovoru njegov obraz postal še bolj namrščen. Kaj zdaj? Kaj je narobe? Pa kaj mi je bilo tega treba, da sem šla v državo tako daleč stran od doma? Pa še nepoznavanje jezika...
Na koncu sem izvedela, da me je skrbelo za prazen nič, saj naj bi bilo z mojo nogo vse v redu, bolelo pa naj bi me zaradi nekega vnetja. Zdravnik mi je predpisal še tablete proti bolečini in mi ukazal, da moram počivati in ne smem opravljati nobenih težjih fizičnih aktivnosti. Yeah, right, sem že omenila, da je Amarante en sam velik, ogromen hrib?
K zdravniku se moram vrniti v petek in lahko sem srečna, da smo EVSovci že končali z ogledi vseh institucij in smo ta teden bolj kot ne prosti. Tako bom lahko vsaj malo počivala in tako na nek način ubogala zdravnikova navodila.
Ampak vseeno, čimprej se moram naučiti portugalsko. Brez zajebancije.
