Razvajena edinka
Fun fact za vse, ki tega (še) ne veste: sem edinka.
Fun fact za tiste, ki niste z menoj na Portugalskem: med EVS prostovoljci v Amarantu sem edina, ki nima brata ali sestre. :)
Sicer sem si, ko sem bila mlajša, oziroma nekje tja do trinajstega leta starosti želela, da bi imela nekoga, s katerim bi preživljala prosti čas. Potem pa sem počasi spoznala, da je biti edinka pravzaprav super. Samo pomislite, imam svojo sobo, katere mi ni potrebno deliti z nikomer. Moja Mutti je lastnica avta, katerega v 90% vozim jaz in mi ga, ponavljam, ni potrebno deliti z nikomer drugim.
A na Portugalskem sem opazila, da zelo štrlim ven iz povprečja. Tukaj imajo družine običajno več otrok. In jaz, kot edinka, sem jim ravno zaradi tega zelo zanimiva. "Nimaš nič bratov in sester?" je vprašanje, ki so mi ga otroci v šoli zelo pogosto postavili in me začudeno gledali.
To, da sem edinka, ima seveda pozitivne in negativne lastnosti. A sama pravim, da je več pozitivnih, kot negativnih. Seveda pa sem tekom let večkrat morala odgovarjati na vprašanje, če pogrešam brata ali sestro. In sploh v zadnjih letih na to vprašanje odgovarjam s protivprašanjem. Kako naj pogrešam nekaj, česar nikoli nisem imela in poznala?
Že na začetku sem napisala, da sem med prostovoljci edina, ki je edinka. In zato sem že takoj na začetku projekta (uf, kje je že to? - osem mesecev in pol nazaj) fasala opazko, da sem razvajena. Pa to sploh ni bilo prvič v mojem življenju, da sem dobila tak komentar. In vedno se ob tem vprašam, zakaj? Zakaj ljudje avtomatsko mislijo, da smo edinci razvajeni?
Ja, verjamem, da je marsikateri otrok, ki je odraščal brez sorojencev, dobil vse, kar si je zaželel. To ne drži v mojem primeru. In verjemite, poznam ogromno ljudi, ki so odraščali z bratom ali sestro in so razvajeni. Izjeme, tako pri družinah z enim samim otrokom kot tudi pri družinah z več otroki, obstajajo. A vseeno, mislim, da je to, da smo edinci razvajeni, en navaden stereotip.
Od časa do časa od prostovoljcev še vedno slišim, da sem malenkost razvajena, a vse je mišljeno v šali. "Ne maraš gob? Ja, ja, to je zato, ker si edinka". Ali pa: "Strop v sobi zamaka? Ah daj, to pa ja ni nič takšnega, ne bodi tako razvajena.". Mimogrede, strop nama s Taru ne zamaka več, ker so delavci avgusta končno sanirali streho. Imam pa občutek, da se plesni vse do konca EVSa ne bova znebili. :/
Sicer pa ta teden moj delovni teden ni bil nič posebnega. V torek sem delala v Santa Casi, v sredo sem se udeležila delavnice, ki jo je organiziral Miguel na temo pisanja projektov, v četrtek in petek pa sem obiskala São Gonçalo šolo. S tem, da sem šele v petek okoli pol treh izvedela, da tisti dan delam tam, ne pa tudi tega, kje točno delam. Ah, ja...
So me pa v četrtek Kiki, Gabi in Guido prosili, če lahko opravim "zelo pomembno" nalogo. V petek so namreč organizirali Balkan/gypsy zabavo v našem stanovanju in za to so potrebovali pravo glasbo. Tako sem preostanek četrtkovega večera visela na Youtubu in iskala ustrezne izvajalce in pesmi. V petek pa sem na zabavi zaradi težav z želodcem ostala samo dve uri. Poleg tega pa tudi nisem mogla celega večera preživeti ob poslušanju romske glasbe, zato sem okoli polnoči šla spat.
Še en fun fact: Kaja ne mara žurk. Oziroma bolje povedano, ne maram žurk na Portugalskem, doma z njimi nimam težav. Čeprav sem se tu le trikrat udeležila bilokakšne zabave, nimam nič proti, če se drugi zabavajo (khem, napijejo, khem). Prav tako nimam nič proti, če organizirajo žur v našem stanovanju. Ni mi pa všeč, da se teh zabav brez predhodnega dovoljenja udeležijo tudi ljudje, ki jih skoraj nihče ne pozna (beri: domačini) in brez sramu hodijo po stanovanju ter stikajo po stvareh, ki se jih niti najmanj ne tičejo. Zato sem najprej začela zavijati z očmi, ko je padla ideja, da bi v soboto zvečer ponovno organizirali zabavo v našem stanovanju. Pa so se na koncu odločili, da je bilo za ta teden dovolj takšnih in drugačnih zabav. K sreči.
Za konec bi rada delila še misel, ki sem jo med petkovo zabavo večkrat izrekla: hvalabogu, da na svetu obstajajo čepki za ušesa. :P
Fun fact za tiste, ki niste z menoj na Portugalskem: med EVS prostovoljci v Amarantu sem edina, ki nima brata ali sestre. :)
Sicer sem si, ko sem bila mlajša, oziroma nekje tja do trinajstega leta starosti želela, da bi imela nekoga, s katerim bi preživljala prosti čas. Potem pa sem počasi spoznala, da je biti edinka pravzaprav super. Samo pomislite, imam svojo sobo, katere mi ni potrebno deliti z nikomer. Moja Mutti je lastnica avta, katerega v 90% vozim jaz in mi ga, ponavljam, ni potrebno deliti z nikomer drugim.
A na Portugalskem sem opazila, da zelo štrlim ven iz povprečja. Tukaj imajo družine običajno več otrok. In jaz, kot edinka, sem jim ravno zaradi tega zelo zanimiva. "Nimaš nič bratov in sester?" je vprašanje, ki so mi ga otroci v šoli zelo pogosto postavili in me začudeno gledali.
To, da sem edinka, ima seveda pozitivne in negativne lastnosti. A sama pravim, da je več pozitivnih, kot negativnih. Seveda pa sem tekom let večkrat morala odgovarjati na vprašanje, če pogrešam brata ali sestro. In sploh v zadnjih letih na to vprašanje odgovarjam s protivprašanjem. Kako naj pogrešam nekaj, česar nikoli nisem imela in poznala?
Že na začetku sem napisala, da sem med prostovoljci edina, ki je edinka. In zato sem že takoj na začetku projekta (uf, kje je že to? - osem mesecev in pol nazaj) fasala opazko, da sem razvajena. Pa to sploh ni bilo prvič v mojem življenju, da sem dobila tak komentar. In vedno se ob tem vprašam, zakaj? Zakaj ljudje avtomatsko mislijo, da smo edinci razvajeni?
Ja, verjamem, da je marsikateri otrok, ki je odraščal brez sorojencev, dobil vse, kar si je zaželel. To ne drži v mojem primeru. In verjemite, poznam ogromno ljudi, ki so odraščali z bratom ali sestro in so razvajeni. Izjeme, tako pri družinah z enim samim otrokom kot tudi pri družinah z več otroki, obstajajo. A vseeno, mislim, da je to, da smo edinci razvajeni, en navaden stereotip.
Od časa do časa od prostovoljcev še vedno slišim, da sem malenkost razvajena, a vse je mišljeno v šali. "Ne maraš gob? Ja, ja, to je zato, ker si edinka". Ali pa: "Strop v sobi zamaka? Ah daj, to pa ja ni nič takšnega, ne bodi tako razvajena.". Mimogrede, strop nama s Taru ne zamaka več, ker so delavci avgusta končno sanirali streho. Imam pa občutek, da se plesni vse do konca EVSa ne bova znebili. :/
Sicer pa ta teden moj delovni teden ni bil nič posebnega. V torek sem delala v Santa Casi, v sredo sem se udeležila delavnice, ki jo je organiziral Miguel na temo pisanja projektov, v četrtek in petek pa sem obiskala São Gonçalo šolo. S tem, da sem šele v petek okoli pol treh izvedela, da tisti dan delam tam, ne pa tudi tega, kje točno delam. Ah, ja...
So me pa v četrtek Kiki, Gabi in Guido prosili, če lahko opravim "zelo pomembno" nalogo. V petek so namreč organizirali Balkan/gypsy zabavo v našem stanovanju in za to so potrebovali pravo glasbo. Tako sem preostanek četrtkovega večera visela na Youtubu in iskala ustrezne izvajalce in pesmi. V petek pa sem na zabavi zaradi težav z želodcem ostala samo dve uri. Poleg tega pa tudi nisem mogla celega večera preživeti ob poslušanju romske glasbe, zato sem okoli polnoči šla spat.
Še en fun fact: Kaja ne mara žurk. Oziroma bolje povedano, ne maram žurk na Portugalskem, doma z njimi nimam težav. Čeprav sem se tu le trikrat udeležila bilokakšne zabave, nimam nič proti, če se drugi zabavajo (khem, napijejo, khem). Prav tako nimam nič proti, če organizirajo žur v našem stanovanju. Ni mi pa všeč, da se teh zabav brez predhodnega dovoljenja udeležijo tudi ljudje, ki jih skoraj nihče ne pozna (beri: domačini) in brez sramu hodijo po stanovanju ter stikajo po stvareh, ki se jih niti najmanj ne tičejo. Zato sem najprej začela zavijati z očmi, ko je padla ideja, da bi v soboto zvečer ponovno organizirali zabavo v našem stanovanju. Pa so se na koncu odločili, da je bilo za ta teden dovolj takšnih in drugačnih zabav. K sreči.
Za konec bi rada delila še misel, ki sem jo med petkovo zabavo večkrat izrekla: hvalabogu, da na svetu obstajajo čepki za ušesa. :P
