Učiteljica za en teden
Prejšnji teden sem v blogu omenila največjo ironijo, ki sem jo do sedaj v življenju doživela.
"Nehala sem študirati slovenščino, ker si sebe nisem predstavljala v razredu v vlogi profesorice. In poglej me, kje sem pristala kot EVSovka. V šoli, pred razredom polnim otrok.".
Taru se je takrat seveda moji izjavi smejala, a sama vem, da je to, kar se mi je zgodilo na Portugalskem, res ena veliiiiiiiiiiiika ironija.
Ni skrivnost, da sem se izmed vseh opcij dela našla v šolah. V primerjavi z drugimi institucijami se tam še najbolje počutim. Moja portugalščina je celo napredovala do te mere, da se sedaj lahko z otroki vsaj malo tudi pogovarjam in jim razložim lažje stvari, kot so na primer pravila iger, ki se jih igramo. A vseeno to ne pomeni, da tekoče govorim portugalsko. Kje pa! Ugotovila sem, da sem za ta jezik naravni antitalent in da se tudi z angleščino v splošnem dobro znajdem. Tako da bom ostala kar pri njej.
Zakaj omenjam vse to? Zato, ker sem ta teden bila v šolah štirikrat in za kratek čas postala "učiteljica". Na urniku imamo pet opcij obiska šol in verjamem, da če se ob četrtkih dve šoli ne bi pokrivali, bi bila v šolah ta teden petkrat. A verjemite, da je bilo tudi štirikrat povsem dovolj. V petek po večerji sem, na primer, komaj čakala, da grem v stanovanje, zaspim in se čez vikend dobro spočijem.
Ker sva obe s Taru vedeli, da bo ta teden, milo rečeno, naporen, sva se v ponedeljek odločili, da se bova malo razvajali. Odšli sva v bližnjo slaščičarno, kjer sva uživali v dobri čokoladni tortici in pomarančnem soku. Na dieto sva tako kar malo pozabili. Ampak hej, nekako se je bilo treba pripraviti na teden. :P
Torej... Po dveh tednih se je situacija s São Gonçalo šolo nekoliko le razjasnila, zato sva šli v torek popoldne s Cristiano najprej tja. Še pred obiskom sva imeli težave z izbiro iger, s katerimi naj bi dve uri zabavali male šolarčke. Starostna skupina otrok ob torkih je namreč od tri pa vse do devet let. Pa nama je kljub manjši nezgodi, ko sta se med eno izmed iger drug v drugega zaletela dva otroka, nekako le uspelo "preživeti" dan. Misija São Gonçalo 1: opravljena!
V sredo sva z Adamom razpravljala, s čim bova animirala otroke v četrtek, ko sva odšla v Cepelos šolo. Dogovorila sva se, da bova v dveh urah, ki naj bi jih preživela tam, predstavila Evropsko unijo. Adamu je bila ideja res zelo všeč, saj bo to šolo obiskal čisto vsak teden in bo tako isto temo predstavil večim razredom. Tisti dan sem zato celo popoldne in cel večer pripravljala predstavitev o Evropski uniji, Adam pa mi pri tem ni mogel preveč pomagati, saj se mu je pokvaril računalnik. Ups... :/
V četrtek sva tako po kosilu odšla v Cepelos. Dve uri sva preživela v razredu s petnajstimi otroki, starimi osem/devet let. Najprej sva se zelo lovila, saj sva bila v razredu sama, otroci pa naju sploh niso poslušali. Tako sem v četrtek postavila nov mejnik: prvič, odkar sem kot prostovoljka pričela hoditi v šole, sem razred utišala z zelo glasnim "Alo!". Drugo uro je v razred končno prišla tudi učiteljica in razred se je končno umiril. Ker pa sva imela pripravljenih še nekaj iger, smo tik pred koncem odšli na dvorišče in se igrali nekakšno verzijo "črnega moža". Po dveh urah, ko sva se od otrok poslovila, sva bila oba dobesedno izčrpana in z največjim veseljem sva odšla nazaj v CJ. In uživala v tišini. Misija Cepelos: opravljena!
Za petek pa sem bila pripravljena na vse! Na urniku sem namreč imela dve šoli. Zjutraj sva s Cristiano odšli v Madaleno. Že prej sva se dogovorili, da bova v treh urah poskusili predstaviti živali, ki jih lahko vidimo jeseni oziroma so za ta letni čas značilne. Po kratki malici sva se dobro uro z otroki še igrali na igrišču, okoli dvanajstih pa naju je že čakal prevoz do CJ. Misija Madalena: opravljena!
Ker pa mi ena šola v petek ni bila dovolj (vsaj tako sem mislila na začetku tedna), sem si v ponedeljek na sestanku izbrala še popoldansko izmeno São Gonçalo šole. Dejansko sem si to šolo morala izbrati, kajti od oktobra dalje je vsak prostovoljec odgovoren za eno institucijo iz urnika. Sama sem si izbrala ravno petkovo šolo. K sreči smo takrat tam samo eno uro, tja pa sem se odpravila z Guidom.
"Nehala sem študirati slovenščino, ker si sebe nisem predstavljala v razredu v vlogi profesorice. In poglej me, kje sem pristala kot EVSovka. V šoli, pred razredom polnim otrok.".
Taru se je takrat seveda moji izjavi smejala, a sama vem, da je to, kar se mi je zgodilo na Portugalskem, res ena veliiiiiiiiiiiika ironija.
Ni skrivnost, da sem se izmed vseh opcij dela našla v šolah. V primerjavi z drugimi institucijami se tam še najbolje počutim. Moja portugalščina je celo napredovala do te mere, da se sedaj lahko z otroki vsaj malo tudi pogovarjam in jim razložim lažje stvari, kot so na primer pravila iger, ki se jih igramo. A vseeno to ne pomeni, da tekoče govorim portugalsko. Kje pa! Ugotovila sem, da sem za ta jezik naravni antitalent in da se tudi z angleščino v splošnem dobro znajdem. Tako da bom ostala kar pri njej.
Ker sva obe s Taru vedeli, da bo ta teden, milo rečeno, naporen, sva se v ponedeljek odločili, da se bova malo razvajali. Odšli sva v bližnjo slaščičarno, kjer sva uživali v dobri čokoladni tortici in pomarančnem soku. Na dieto sva tako kar malo pozabili. Ampak hej, nekako se je bilo treba pripraviti na teden. :P
Torej... Po dveh tednih se je situacija s São Gonçalo šolo nekoliko le razjasnila, zato sva šli v torek popoldne s Cristiano najprej tja. Še pred obiskom sva imeli težave z izbiro iger, s katerimi naj bi dve uri zabavali male šolarčke. Starostna skupina otrok ob torkih je namreč od tri pa vse do devet let. Pa nama je kljub manjši nezgodi, ko sta se med eno izmed iger drug v drugega zaletela dva otroka, nekako le uspelo "preživeti" dan. Misija São Gonçalo 1: opravljena!
V sredo sva z Adamom razpravljala, s čim bova animirala otroke v četrtek, ko sva odšla v Cepelos šolo. Dogovorila sva se, da bova v dveh urah, ki naj bi jih preživela tam, predstavila Evropsko unijo. Adamu je bila ideja res zelo všeč, saj bo to šolo obiskal čisto vsak teden in bo tako isto temo predstavil večim razredom. Tisti dan sem zato celo popoldne in cel večer pripravljala predstavitev o Evropski uniji, Adam pa mi pri tem ni mogel preveč pomagati, saj se mu je pokvaril računalnik. Ups... :/
Za petek pa sem bila pripravljena na vse! Na urniku sem namreč imela dve šoli. Zjutraj sva s Cristiano odšli v Madaleno. Že prej sva se dogovorili, da bova v treh urah poskusili predstaviti živali, ki jih lahko vidimo jeseni oziroma so za ta letni čas značilne. Po kratki malici sva se dobro uro z otroki še igrali na igrišču, okoli dvanajstih pa naju je že čakal prevoz do CJ. Misija Madalena: opravljena!
Ker pa mi ena šola v petek ni bila dovolj (vsaj tako sem mislila na začetku tedna), sem si v ponedeljek na sestanku izbrala še popoldansko izmeno São Gonçalo šole. Dejansko sem si to šolo morala izbrati, kajti od oktobra dalje je vsak prostovoljec odgovoren za eno institucijo iz urnika. Sama sem si izbrala ravno petkovo šolo. K sreči smo takrat tam samo eno uro, tja pa sem se odpravila z Guidom.
A ko sva prišla tja, me je najprej presenetilo to, da so razred, v katerem se dogajajo aktivnosti v popoldanskem varstu, prestavili na drug konec šole. Ko sva z Guidom končno našla pravi razred, sva izvedela, da naju ne potrebujejo. In da nam ponujajo možnost, da si namesto petka izberemo en drug dan v tednu in aktivnosti izvajamo takrat. Ko sva hodila nazaj proti CJ sva se strinjala, da moramo zadevo na sestanku še enkrat predebatirati. Ugh... Misija São Gonçalo 2: delno opravljena.
Sem se pa neizmerno veselila sobote, saj sem imela vikend prost in sem tako lahko brez slabe vesti spala do pol enajstih zjutraj. Tako bom novi delovni teden začela spočita in pripravljena na nove izzive in projekte. ;)
Sem se pa neizmerno veselila sobote, saj sem imela vikend prost in sem tako lahko brez slabe vesti spala do pol enajstih zjutraj. Tako bom novi delovni teden začela spočita in pripravljena na nove izzive in projekte. ;)
