Po kajzerice in mleko na pošto
Velik del debate je med menoj in mojo družino ta teden potekal okoli... Kuvert.
Staršema sem namreč naročila, da morata v Sloveniji zame nekaj poslati v barvasti kuverti. "Navadna bela je dolgočasna, modra pa absolutno odpade! Si bodo še mislili, da jim pošiljam kakšen opomin. V glavnem, čimbolj mora izstopati." sem jima med drugim napisala v navodilih. In tako sta se moja zlata starša na začetku tedna podala v lov za barvastimi kuvertami. Pri tem pa imela manjšo smolo, saj na pošti prodajajo ravno/samo bele in modre kuverte.
Na koncu je moj ati v knjigarni po nekaj nevšečnostih (recimo, ko prodajalka ni vedela, kakšna kuverta je A5 kuverta) le dobil ustrezno barvo, moja mami pa se je še cel dan pritoževala nad dejstvom, da na pošti med drugim prodajajo vse - od keksov, čigumijev, čistil, celo belo tehniko. Le kuvert v različnih barvah ni mogoče dobiti.
Lahko si predstavljate, da Padre in Mutti v začetku tedna zaradi tega nista bila ravno najboljše volje. A sta se vseeno potrudila in upoštevala moja navodila. Najlepejša hvala! :)
In medtem na Portugalskem... :P
Jutra, večeri in noči postajajo vse bolj hladni, zato smo vročo čokolado z ledom (ne, nisem se zmotila v pisanju) zamenjali s pitjem toplih čajev. Med prostovoljci je sicer najbolj popularen čaj z limono in ingverjem. In ravno med pitjem najinega najljubšega čaja sva se zadnjič s cimro zapletli v zanimiv pogovor.
Sedeli sva v baru in se pogovarjali o EVSu, službah, izobrazbi... In nenadoma sem jo vprašala: "A veš, kaj je največja ironija?". Pričakujoče me je gledala in čakala na moj odgovor. Globoko sem vdihnila in nadaljevala: "Nehala sem študirati slovenščino, ker si sebe nisem predstavljala v razredu v vlogi profesorice. In poglej me, kje sem pristala kot EVSovka. V šoli, pred razredom polnim otrok.".
Kar je resnica. Med študijem si sebe res nisem predstavljala kot nekoga, ki bi celo življenje poučeval mlajšo generacijo o samostalnikih, glagolih, ostrivcih, krativcih, Trubarju, Prešernu, črkarski pravdi in Cankarjevem odnosu do matere. Si pa sedaj z lahkoto predstavljam sebe kot nekoga, ki širi svoje znanje o neformalnem izobraževanju med mlade. A več o tem mogoče kdaj drugič.
Kakorkoli... Ta teden sem bila še vedno malenkost prikrajšana, kajti še vedno nismo vedeli, kakšna je situacija s šolami in če smo tam sploh še zaželjeni in dobrodošli. Zato sem si, ko smo se ta teden odločali, kje bomo delali, za delo izbrala Santa Caso. Dom za ostarele. Tja se nisem odpravila že vse od februarja. Čeprav mi te institucije ni problem obiskovati, sem večji izziv našla v šolah, zato sem svoj čas v preteklih mesecih raje namenila otrokom. A ta teden, ko je bila situacija še vedno zelo nejasna, sem se odločila spet poskusiti. Tja sva se odpravili s Cristiano.
Iskreno, nisem imela niti najmanjšega pojma, kaj naj tam počneva. K sreči Cristiana obišče dom za ostarele vsak teden, zato je tudi imela pripravljene aktivnosti, ki bi jih lahko skupaj izvajali. Pa je ta načrt splaval po vodi, saj naju je ena izmed zdravnic prosila, če jim pomagava pripraviti jedilnico v zgornjem nadstropju. Ok.
Nisva pa vedeli, da "pripraviti" dejansko pomeni prinesti štiri velike in težke mize iz prvega nadstropja v jedilnico, ki se nahaja dva nadstropja više. Na začetku sva se samo spogledali in ko sva bili na samem sem Cristiano vprašala, če jim je že kdajkoli prej pomagala pri čem podobnem. In baje, da se je to zgodilo prvič.
Samo delo ni nič posebnega. A je celotna zadeva postala malenkost zapletena zaradi vseh stopnic in ozkih vrat, ki jih imajo v stavbi. Uro in pol, ki naj bi jo preživeli s stanovalci, sva tako (z vmesnimi odmori) izvajali zelo učinkovito fitnes vadbo. Upam, da bodo tudi rezultati temu ustrezni. :P
Zakaj omenjam fitnes vadbo? Zato, ker bi jo po tem tednu res potrebovala. En teden nazaj sem poskušala narediti domači sladoled (kar mi, mimogrede, ni uspelo in bom raje ostala pri Ben&Jerry's), zato mi je ta teden manjkala ključna sestavina za moj zajtrk. Imela sem sadje, nisem pa imela jogurta. In tako sem ta teden večkrat zajtrk jedla v CJ. Kjer pa smo bili, zahvaljujoč obema projektoma, tudi prostovoljci deležni "crkljanja".
Dve besedi: čokoladni namaz! Jap, ta teden sem enkrat namesto običajne marmelade z maslom naletela na Nutelli podobno zadevščino. Alfredo je sicer rekel, da se je to zgodilo prvič in zadnjič, a vseeno. Še nikoli prej nisem tako uživala v CJ zajtrku! :D
Današnji blog ne bi bil popoln, če ne bi delila še zgodbice o priptetljaju, ki se nama je s Taru dogodil v petek dopoldne. Obe sva brezskrbno viseli na računalnikih, Taru se je zamotila z igranjem Farmvilla, sama pa sem poskušala podreti rekord v pasjansi (ta zaenkrat znaša 64 sekund). Imeli sva odprto okno in nenadoma je v nekem trenutku v sobo priletel ptič. Čisto zares. Obe sva se prestrašili in očitno je ptiček spoznal svojo zmoto, saj se je kmalu obrnil in želel odleteti na prostost. Pa se je najprej samo parkrat zaletel v okno, a mu je naposled le uspelo najti pot do svobode.
S cimro sva bili najprej v šoku, potem pa sva se samo spogledali in se pričeli smejati. Okno sva seveda potem zaprli. Nama je pa ta obisk vsekakor popestril dan in teden. ;)
V pričakovanju na nov teden pa naj za konec delim še misel, ki sta mi jo v pismu, namenjenemu vsem prostovoljcem, namenili Jolanta in Sigita, ki sta v Amarantu med poletjem opravljali nekakšno trimesečno pripravništvo.
"Believe in yourself and good luck.". Pa naj bo to moto za naslednji teden. :)
Staršema sem namreč naročila, da morata v Sloveniji zame nekaj poslati v barvasti kuverti. "Navadna bela je dolgočasna, modra pa absolutno odpade! Si bodo še mislili, da jim pošiljam kakšen opomin. V glavnem, čimbolj mora izstopati." sem jima med drugim napisala v navodilih. In tako sta se moja zlata starša na začetku tedna podala v lov za barvastimi kuvertami. Pri tem pa imela manjšo smolo, saj na pošti prodajajo ravno/samo bele in modre kuverte.
Na koncu je moj ati v knjigarni po nekaj nevšečnostih (recimo, ko prodajalka ni vedela, kakšna kuverta je A5 kuverta) le dobil ustrezno barvo, moja mami pa se je še cel dan pritoževala nad dejstvom, da na pošti med drugim prodajajo vse - od keksov, čigumijev, čistil, celo belo tehniko. Le kuvert v različnih barvah ni mogoče dobiti.
Lahko si predstavljate, da Padre in Mutti v začetku tedna zaradi tega nista bila ravno najboljše volje. A sta se vseeno potrudila in upoštevala moja navodila. Najlepejša hvala! :)
In medtem na Portugalskem... :P
 |
| Sippy sip. ;) |
Sedeli sva v baru in se pogovarjali o EVSu, službah, izobrazbi... In nenadoma sem jo vprašala: "A veš, kaj je največja ironija?". Pričakujoče me je gledala in čakala na moj odgovor. Globoko sem vdihnila in nadaljevala: "Nehala sem študirati slovenščino, ker si sebe nisem predstavljala v razredu v vlogi profesorice. In poglej me, kje sem pristala kot EVSovka. V šoli, pred razredom polnim otrok.".
Kar je resnica. Med študijem si sebe res nisem predstavljala kot nekoga, ki bi celo življenje poučeval mlajšo generacijo o samostalnikih, glagolih, ostrivcih, krativcih, Trubarju, Prešernu, črkarski pravdi in Cankarjevem odnosu do matere. Si pa sedaj z lahkoto predstavljam sebe kot nekoga, ki širi svoje znanje o neformalnem izobraževanju med mlade. A več o tem mogoče kdaj drugič.
Kakorkoli... Ta teden sem bila še vedno malenkost prikrajšana, kajti še vedno nismo vedeli, kakšna je situacija s šolami in če smo tam sploh še zaželjeni in dobrodošli. Zato sem si, ko smo se ta teden odločali, kje bomo delali, za delo izbrala Santa Caso. Dom za ostarele. Tja se nisem odpravila že vse od februarja. Čeprav mi te institucije ni problem obiskovati, sem večji izziv našla v šolah, zato sem svoj čas v preteklih mesecih raje namenila otrokom. A ta teden, ko je bila situacija še vedno zelo nejasna, sem se odločila spet poskusiti. Tja sva se odpravili s Cristiano.
Iskreno, nisem imela niti najmanjšega pojma, kaj naj tam počneva. K sreči Cristiana obišče dom za ostarele vsak teden, zato je tudi imela pripravljene aktivnosti, ki bi jih lahko skupaj izvajali. Pa je ta načrt splaval po vodi, saj naju je ena izmed zdravnic prosila, če jim pomagava pripraviti jedilnico v zgornjem nadstropju. Ok.
Nisva pa vedeli, da "pripraviti" dejansko pomeni prinesti štiri velike in težke mize iz prvega nadstropja v jedilnico, ki se nahaja dva nadstropja više. Na začetku sva se samo spogledali in ko sva bili na samem sem Cristiano vprašala, če jim je že kdajkoli prej pomagala pri čem podobnem. In baje, da se je to zgodilo prvič.
Samo delo ni nič posebnega. A je celotna zadeva postala malenkost zapletena zaradi vseh stopnic in ozkih vrat, ki jih imajo v stavbi. Uro in pol, ki naj bi jo preživeli s stanovalci, sva tako (z vmesnimi odmori) izvajali zelo učinkovito fitnes vadbo. Upam, da bodo tudi rezultati temu ustrezni. :P
 |
| Dokazni material: :P |
Dve besedi: čokoladni namaz! Jap, ta teden sem enkrat namesto običajne marmelade z maslom naletela na Nutelli podobno zadevščino. Alfredo je sicer rekel, da se je to zgodilo prvič in zadnjič, a vseeno. Še nikoli prej nisem tako uživala v CJ zajtrku! :D
Današnji blog ne bi bil popoln, če ne bi delila še zgodbice o priptetljaju, ki se nama je s Taru dogodil v petek dopoldne. Obe sva brezskrbno viseli na računalnikih, Taru se je zamotila z igranjem Farmvilla, sama pa sem poskušala podreti rekord v pasjansi (ta zaenkrat znaša 64 sekund). Imeli sva odprto okno in nenadoma je v nekem trenutku v sobo priletel ptič. Čisto zares. Obe sva se prestrašili in očitno je ptiček spoznal svojo zmoto, saj se je kmalu obrnil in želel odleteti na prostost. Pa se je najprej samo parkrat zaletel v okno, a mu je naposled le uspelo najti pot do svobode.
S cimro sva bili najprej v šoku, potem pa sva se samo spogledali in se pričeli smejati. Okno sva seveda potem zaprli. Nama je pa ta obisk vsekakor popestril dan in teden. ;)
V pričakovanju na nov teden pa naj za konec delim še misel, ki sta mi jo v pismu, namenjenemu vsem prostovoljcem, namenili Jolanta in Sigita, ki sta v Amarantu med poletjem opravljali nekakšno trimesečno pripravništvo.
"Believe in yourself and good luck.". Pa naj bo to moto za naslednji teden. :)
