Novi in stari izzivi
Teden se je začel obupno.
V noči iz nedelje na ponedeljek sem zelo slabo spala, potem sem v ponedeljek zjutraj, ko sem želela zajtrkovati ugotovila, da mi je splesnel jogurt, v najini sobi je crknila žarnica in ko sem jo želela zamejati, mi je v roki ostalo samo steklo, grlo žarnice pa je ostalo v luči. Povrh vsega pa je še tisto jutro močno deževalo. Krasno!
Vse zgoraj naštete situacije so se potem tekom dneva le nekako rešile. Zajtrkovala sem nekaj drugega, v najini povsem razmetani sobi (iskreno, obupala sem nad svojo genialno idejo, da bom Taru do februarja naučila vsaj malo redoljubja) poiskala svoj dežnik, preden sem odšla v CJ na sestanek, Alfredo je zadevo z žarnico hitro uredil, popoldne pa sem šla spat za eno uro.
Ta teden nam je spet primanjkovalo prostovoljcev. Nekaj jih je na dopustu/šlo na dopust, nekaj pa jih je odšlo v Brago na mid term trening (prvi del naše skupine pa se je treninga udeležil že septembra). Ponedeljkov EVS sestanek je bil tako zelo glasen, saj smo si morali delo nekako le razporediti. Vmes je prišlo celo do kratkega stika med Domenicom in vsemi ostalimi. Dome je namreč v neki stvari videl velik problem in čeprav smo mu zatrjevali, da problema ni oziroma je že rešen, je sredi sestanka jezno zapustil sestanek. Ok... :/
Teden sem tako preživela v Santa Casi, São Gonçalo šoli in pa Cerciju. Ja, prav ste prebrali. Jaz, Kaja, sem se zaradi sil razmer v torek dopoldne spet odpravila v Cerci. Moja prva izkušnja s to ustanovo ni bila pozitivna, druga izkušnja je sicer bila ok, tretja pa je bila naravnost katastrofalna, zato sem se odločila, da tja, razen v nujnih primerih, ne grem več.
In v tem tednu je bila moja udeležba tam res nujna. V torek dopoldne sva skupaj z Alice premagali zelo strm hrib in v deževnem vremenu počasi pripešačili do Cercija. Že prej sva se odločili, da bova sodelovali pri delavnici razgibavanja. Po približno eni uri res lahke gimnastike z uporabniki so imeli ti na urniku tuširanje, tako da sva odšli nazaj v CJ. Moram priznati, da je bila ta izkušnja še najboljša od vseh štirih. A to ne pomeni, da bom zdaj vsak teden delala tam. Vem pa, kje bom delala, če se še kdaj odločim svoj čas preživeti tam.
V četrtek sem dopoldne obiskala dom za ostarele, popoldne pa São Gonçalo, kjer smo s Tami in Szilvio otrokom predstavile stari Egipt. V tistih dveh urah, ki smo jih preživele tam sem opazila, da so se "tamali" najbolj navdušili nad hieroglifi. V petek zjutraj pa sva z Elino odšli v Madaleno, kjer sva v dveh razredih predstavljali živali, ki so značilne za jesenski letni čas. Ker pa mi (ponovno) ena šola tisti dan ni bila dovolj, sem popoldne skupaj z Eugenom za eno uro (že drugič v tem tednu) obiskala São Gonçalo.
Marsikdo bi pomislil, da je bilo s tem mojega dela za ta teden konec, a do tukaj sploh še nisem omenila, s čim sem se od srede pa do petka ukvarjala po opravljenem delu v institucijah. V sredo sem poleg pranja svojih oblačil skupaj z Eugenom in Elino pričela ustvarjati osem plakatov za kolesarski vzpon, ki je potekal v soboto.
V sredo dopoldne smo v dveh urah naredili skice, popoldne pa smo pričeli z barvanjem na kartone. Z delom smo nadaljevali v četrtek popoldne, dokončno pa smo s plakati opravili v petek popoldne.
Tega, da so v petek moje roke spominjale na pobarvanko, niti ne bom omenjala, vsaj do konca EVSa pa nočem niti slišati o kakšrnikoli izdelavi bilokakšnih plakatov. A vem, da bo to bolj težko izvedljivo, kajti v decembru nas zopet čaka praznični PAJ projekt, na katerega se že zdaj psihično pripravljam. :P
Lahko pa v tej objavi končno javno povem več o enem izmed dveh projektov, ki ju bom v prihodnjih mesecih izpeljala. Nekaj tednov nazaj sem namreč po vseh teh mesecih dobila svoj osebni projekt. Povezan pa je s praznovanjem 20 obletnice EVSa v Evropi. Prvi del tega projekta je bil izpeljan konec julija, ko je v Amarantu potekal EVS kamp (bežno sem ga enkrat že omenila), drugi pa je razstava.
O razlogu, zakaj sem ravno jaz prevzela ta projekt, se bom razpisala kdaj drugič. A zaenkrat lahko povem, kako približno naj bi končni izdelek (se pravi, razstava) izgledal. Opraviti moram 20 intervjujev z 20 različnimi osebami: desetimi EVS prostovoljci in desetimi domačini. Iz teh intervjujev moram nato ven izbrati eno (ali dve) zanimive, smešne, poučne... izjave. Poleg teh izjav moram narediti še 20 slik: deset portretov ljudi, s katerimi bom opravila intervju in 10 slik tega, s čim se ukvarjajo. Za vse to imam čas do konec decembra, kajti razstava mora biti v januarju že pripravljena za otvoritev.
Dela je ogromno, zato sem imela ta teden že namen s svojo ekipo (ki še ni čisto popolna) pričeti delati na njem. A mi je načrte malo pokvarila ravno preobilica drugega dela, zato je celoten "uradni začetek" dela prestavljen na drug teden.
Poleg tega pa moram res zelo dobro razmisliti, kako bi v celotno zadevo vključila logotip, ki ga je samo za namen 20 letnice EVSa ustvaril Zsolt in katerega je možno na pisalnih blokih in majicah videti po vsej Portugalski. Moram pa tudi povedati, da sem sama ponosna lastnica kar dveh takšnih blokov. A sem se odločila, da ju zaenkrat še ne bom uporabila in ju bom raje prihranila za nore ideje, ki se bodo v moji glavi pletle po moji vrnitvi v Slovenijo.
Kar se bo (po najnovejših izračunih) zgodilo čez približno 100 dni. :)
V noči iz nedelje na ponedeljek sem zelo slabo spala, potem sem v ponedeljek zjutraj, ko sem želela zajtrkovati ugotovila, da mi je splesnel jogurt, v najini sobi je crknila žarnica in ko sem jo želela zamejati, mi je v roki ostalo samo steklo, grlo žarnice pa je ostalo v luči. Povrh vsega pa je še tisto jutro močno deževalo. Krasno!Vse zgoraj naštete situacije so se potem tekom dneva le nekako rešile. Zajtrkovala sem nekaj drugega, v najini povsem razmetani sobi (iskreno, obupala sem nad svojo genialno idejo, da bom Taru do februarja naučila vsaj malo redoljubja) poiskala svoj dežnik, preden sem odšla v CJ na sestanek, Alfredo je zadevo z žarnico hitro uredil, popoldne pa sem šla spat za eno uro.
Ta teden nam je spet primanjkovalo prostovoljcev. Nekaj jih je na dopustu/šlo na dopust, nekaj pa jih je odšlo v Brago na mid term trening (prvi del naše skupine pa se je treninga udeležil že septembra). Ponedeljkov EVS sestanek je bil tako zelo glasen, saj smo si morali delo nekako le razporediti. Vmes je prišlo celo do kratkega stika med Domenicom in vsemi ostalimi. Dome je namreč v neki stvari videl velik problem in čeprav smo mu zatrjevali, da problema ni oziroma je že rešen, je sredi sestanka jezno zapustil sestanek. Ok... :/
Teden sem tako preživela v Santa Casi, São Gonçalo šoli in pa Cerciju. Ja, prav ste prebrali. Jaz, Kaja, sem se zaradi sil razmer v torek dopoldne spet odpravila v Cerci. Moja prva izkušnja s to ustanovo ni bila pozitivna, druga izkušnja je sicer bila ok, tretja pa je bila naravnost katastrofalna, zato sem se odločila, da tja, razen v nujnih primerih, ne grem več.
In v tem tednu je bila moja udeležba tam res nujna. V torek dopoldne sva skupaj z Alice premagali zelo strm hrib in v deževnem vremenu počasi pripešačili do Cercija. Že prej sva se odločili, da bova sodelovali pri delavnici razgibavanja. Po približno eni uri res lahke gimnastike z uporabniki so imeli ti na urniku tuširanje, tako da sva odšli nazaj v CJ. Moram priznati, da je bila ta izkušnja še najboljša od vseh štirih. A to ne pomeni, da bom zdaj vsak teden delala tam. Vem pa, kje bom delala, če se še kdaj odločim svoj čas preživeti tam.
V četrtek sem dopoldne obiskala dom za ostarele, popoldne pa São Gonçalo, kjer smo s Tami in Szilvio otrokom predstavile stari Egipt. V tistih dveh urah, ki smo jih preživele tam sem opazila, da so se "tamali" najbolj navdušili nad hieroglifi. V petek zjutraj pa sva z Elino odšli v Madaleno, kjer sva v dveh razredih predstavljali živali, ki so značilne za jesenski letni čas. Ker pa mi (ponovno) ena šola tisti dan ni bila dovolj, sem popoldne skupaj z Eugenom za eno uro (že drugič v tem tednu) obiskala São Gonçalo.  |
| Od idej... |
 |
| ...do končnih izdelkov. |
Tega, da so v petek moje roke spominjale na pobarvanko, niti ne bom omenjala, vsaj do konca EVSa pa nočem niti slišati o kakšrnikoli izdelavi bilokakšnih plakatov. A vem, da bo to bolj težko izvedljivo, kajti v decembru nas zopet čaka praznični PAJ projekt, na katerega se že zdaj psihično pripravljam. :P
Lahko pa v tej objavi končno javno povem več o enem izmed dveh projektov, ki ju bom v prihodnjih mesecih izpeljala. Nekaj tednov nazaj sem namreč po vseh teh mesecih dobila svoj osebni projekt. Povezan pa je s praznovanjem 20 obletnice EVSa v Evropi. Prvi del tega projekta je bil izpeljan konec julija, ko je v Amarantu potekal EVS kamp (bežno sem ga enkrat že omenila), drugi pa je razstava.
O razlogu, zakaj sem ravno jaz prevzela ta projekt, se bom razpisala kdaj drugič. A zaenkrat lahko povem, kako približno naj bi končni izdelek (se pravi, razstava) izgledal. Opraviti moram 20 intervjujev z 20 različnimi osebami: desetimi EVS prostovoljci in desetimi domačini. Iz teh intervjujev moram nato ven izbrati eno (ali dve) zanimive, smešne, poučne... izjave. Poleg teh izjav moram narediti še 20 slik: deset portretov ljudi, s katerimi bom opravila intervju in 10 slik tega, s čim se ukvarjajo. Za vse to imam čas do konec decembra, kajti razstava mora biti v januarju že pripravljena za otvoritev.
Dela je ogromno, zato sem imela ta teden že namen s svojo ekipo (ki še ni čisto popolna) pričeti delati na njem. A mi je načrte malo pokvarila ravno preobilica drugega dela, zato je celoten "uradni začetek" dela prestavljen na drug teden.Poleg tega pa moram res zelo dobro razmisliti, kako bi v celotno zadevo vključila logotip, ki ga je samo za namen 20 letnice EVSa ustvaril Zsolt in katerega je možno na pisalnih blokih in majicah videti po vsej Portugalski. Moram pa tudi povedati, da sem sama ponosna lastnica kar dveh takšnih blokov. A sem se odločila, da ju zaenkrat še ne bom uporabila in ju bom raje prihranila za nore ideje, ki se bodo v moji glavi pletle po moji vrnitvi v Slovenijo.
Kar se bo (po najnovejših izračunih) zgodilo čez približno 100 dni. :)
