(Ne)primerne objave
Priznam, da sem v veliki večini človek rutine. Nekatere stvari tako na isti način ponavljam iz dneva v dan.
Za primer vzemimo mojo večerno rutino. Stavek "grem spat" pri meni običajno (v 90%) ne pomeni, da zaspim takoj, ko ugasnem luč v sobi. Pri meni to pomeni, da ugasnem luč, se uležem v posteljo in še najmanj pol ure visim na telefonu. V tem času pregledam svoj mail, Instagram, Facebook, preberem par člankov na BuzzFeedu in Cosmu, še zadnjič v dnevu pogledam novice in prečekiram blog. Če sem res dobre volje, si vmes med vsem tem še dopisujem na Messengerju.
Kadar je v sobi z menoj še Taru, se seveda med opravljanjem vseh zgoraj naštetih stvari vmes pogovarjam še z njo, ki prav tako leži v svoji postelji in visi na telefonu. Družabnost na višku in multitasking at its finest, bi se lahko reklo. :P
Moja večerna rutina se je v tem tednu malenkost spremenila, ker se je Taru že prejšnjo nedeljo odpravila na Dunaj in se vrne šele v ponedeljek popoldne. In če sem bila prva dva/tri dni vesela, da imam sobo čisto zase, mi je nekje v sredini tedna postalo res dolgčas. Ja, ja, v devetih mesecih se res navadiš na prisotnost še enega človeka v sobi. Pa tako me je čisto na začetku projekta skrbelo, kako se bom znašla v sobi s še nekom. Spoiler: boljše cimre (in prijateljice) ne bi mogla dobiti. :)
Obvezno pa moram kaj več napisati o zadevi, ki se je zgodila v petek. Situacijo z najinim stropom v sobi verjetno že vsi poznate (celotna zgodba ima kar tri nadaljevanja), ta teden pa se je zgodilo nepredstavljivo. V sredo me je Alfredo obvestil, da bodo v petek zjutraj delavci pričeli z zadnjo fazo renoviranja: z beljenjem. S to novico me je res zelo razveselil, saj to pomeni, da so potem, ko sem že obupala nad celotno situacijo, svojo obljubo KONČNO izpolnili in delo opravili do konca, pa tudi zato, ker sem zdaj dejansko imela čas umakniti vse najine stvari nekam drugam. Ko so nama prišli popravljat strop, sem za to izvedela pol ure prej, zato so bile vse stvari v sobi popolnoma prašne.
V petek zjutraj sem tako vstala že ob sedmih, da sem do konca izpraznila sobo, saj naj bi delavci ob osmih že pričeli z delom. Ob devetih še vedno ni bilo ne duha ne sluha o njih. "A bi jim res krona padla iz glave, če bi bili vsaj enkrat točni?" sem rekla Kiki, ko je bila ura pol desetih, ravno takrat pa je pri vratih pozvonilo. Dva delavca sta si najprej ogledala situacijo s plesnijo, a sem nato morala oditi v Cerci, zato sem takoj po kosilu šla nazaj v stanovanje. Plesen je odstranjena, bodo pa baje v prihodnjih dneh (oziroma glede na njihovo ažurnost v naslednjih mesecih) prepleskali še stene.
Pa še funfact: za skorajšnjo sanacijo stropa (od trenutka, ko sva se s Taru prvič pritožili nad razmerami v sobi pa do sedaj) so portugalski delavci potrebovali (reci, piši) sedem mesecev.
Za konec pa bi rada spregovorila tudi o zadevi, ki se je zgodila v začetku tedna. Zadev, ki se zgodijo na Facebooku ponavadi ne komentiram. A neka stvar, ki se je zgodila ta teden, si povsem zasluži moj komentar.
Torej, še enkrat, na kratko: moj dragi Padre je bil ta teden na Facebooku za 24 ur blokiran, ker naj bi na svojem profilu širil pornografsko vsebino. Konkretno je v tem primeru šlo za fotografijo mojega spečega psa. Ko sem izvedela novico, sem bila res ogorčena in sem v nekem momentu celo rekla, da naj se tisti, ki ga moj pes moti, kar zakoplje v zemljo. Mutti je ob tem samo pripomnila, da se ljudje vse bolj ukvarjajo s stvarmi, ki se jih ne tičejo. Kajti v enem tednu je bilo to že drugič, da je nekdo zaradi "neprimernih" fotografij prijavil Padreta.
Ta je sicer dobil dobro lekcijo o javni dostopnosti objav, ki jih deli na svojem profilu. Po tistem, ko so ga odblokirali, je svoj profil zaklenil za vse, ki niso njegovi FB prijatelji. Sedaj, ko je vse to za njim, se vsi trije celo šalimo, da je bilo to blokiranje njegovega računa res dolgo, daljše in celo najdaljše obdobje, ki ga je moral preživeti brez FBja. :P
A vseeno, ob tem dogodku sem pričela razmišljati, ali sta mogoče ta dva dogodka povezana in sta na nek način... Recimo temu "payback time". Sicer na zelo glup način. Imamo pa vsi trije na sumu isto osebo, a se vsem treh res zdi škoda izgubljati energijo in čas za nekega popolnega nepomembneža. Vsi trije tudi mislimo, da poznamo razlog za to "nagajanje". Ta razlog se najverjetne glasi kar - moja malenkost.
Tako da če sem tej osebi trn v peti jaz, to osebo javno naprošam, da naj svoje frustracije raje znese name osebno, moje družinske člane pa pusti pri miru.
Lahko samo še rečem, da ima palica dva konca ter da se vse vrača in vse plača.
Za primer vzemimo mojo večerno rutino. Stavek "grem spat" pri meni običajno (v 90%) ne pomeni, da zaspim takoj, ko ugasnem luč v sobi. Pri meni to pomeni, da ugasnem luč, se uležem v posteljo in še najmanj pol ure visim na telefonu. V tem času pregledam svoj mail, Instagram, Facebook, preberem par člankov na BuzzFeedu in Cosmu, še zadnjič v dnevu pogledam novice in prečekiram blog. Če sem res dobre volje, si vmes med vsem tem še dopisujem na Messengerju.
Kadar je v sobi z menoj še Taru, se seveda med opravljanjem vseh zgoraj naštetih stvari vmes pogovarjam še z njo, ki prav tako leži v svoji postelji in visi na telefonu. Družabnost na višku in multitasking at its finest, bi se lahko reklo. :P
Moja večerna rutina se je v tem tednu malenkost spremenila, ker se je Taru že prejšnjo nedeljo odpravila na Dunaj in se vrne šele v ponedeljek popoldne. In če sem bila prva dva/tri dni vesela, da imam sobo čisto zase, mi je nekje v sredini tedna postalo res dolgčas. Ja, ja, v devetih mesecih se res navadiš na prisotnost še enega človeka v sobi. Pa tako me je čisto na začetku projekta skrbelo, kako se bom znašla v sobi s še nekom. Spoiler: boljše cimre (in prijateljice) ne bi mogla dobiti. :)
Obvezno pa moram kaj več napisati o zadevi, ki se je zgodila v petek. Situacijo z najinim stropom v sobi verjetno že vsi poznate (celotna zgodba ima kar tri nadaljevanja), ta teden pa se je zgodilo nepredstavljivo. V sredo me je Alfredo obvestil, da bodo v petek zjutraj delavci pričeli z zadnjo fazo renoviranja: z beljenjem. S to novico me je res zelo razveselil, saj to pomeni, da so potem, ko sem že obupala nad celotno situacijo, svojo obljubo KONČNO izpolnili in delo opravili do konca, pa tudi zato, ker sem zdaj dejansko imela čas umakniti vse najine stvari nekam drugam. Ko so nama prišli popravljat strop, sem za to izvedela pol ure prej, zato so bile vse stvari v sobi popolnoma prašne.
V petek zjutraj sem tako vstala že ob sedmih, da sem do konca izpraznila sobo, saj naj bi delavci ob osmih že pričeli z delom. Ob devetih še vedno ni bilo ne duha ne sluha o njih. "A bi jim res krona padla iz glave, če bi bili vsaj enkrat točni?" sem rekla Kiki, ko je bila ura pol desetih, ravno takrat pa je pri vratih pozvonilo. Dva delavca sta si najprej ogledala situacijo s plesnijo, a sem nato morala oditi v Cerci, zato sem takoj po kosilu šla nazaj v stanovanje. Plesen je odstranjena, bodo pa baje v prihodnjih dneh (oziroma glede na njihovo ažurnost v naslednjih mesecih) prepleskali še stene.
Pa še funfact: za skorajšnjo sanacijo stropa (od trenutka, ko sva se s Taru prvič pritožili nad razmerami v sobi pa do sedaj) so portugalski delavci potrebovali (reci, piši) sedem mesecev.
Za konec pa bi rada spregovorila tudi o zadevi, ki se je zgodila v začetku tedna. Zadev, ki se zgodijo na Facebooku ponavadi ne komentiram. A neka stvar, ki se je zgodila ta teden, si povsem zasluži moj komentar.
Torej, še enkrat, na kratko: moj dragi Padre je bil ta teden na Facebooku za 24 ur blokiran, ker naj bi na svojem profilu širil pornografsko vsebino. Konkretno je v tem primeru šlo za fotografijo mojega spečega psa. Ko sem izvedela novico, sem bila res ogorčena in sem v nekem momentu celo rekla, da naj se tisti, ki ga moj pes moti, kar zakoplje v zemljo. Mutti je ob tem samo pripomnila, da se ljudje vse bolj ukvarjajo s stvarmi, ki se jih ne tičejo. Kajti v enem tednu je bilo to že drugič, da je nekdo zaradi "neprimernih" fotografij prijavil Padreta.
Ta je sicer dobil dobro lekcijo o javni dostopnosti objav, ki jih deli na svojem profilu. Po tistem, ko so ga odblokirali, je svoj profil zaklenil za vse, ki niso njegovi FB prijatelji. Sedaj, ko je vse to za njim, se vsi trije celo šalimo, da je bilo to blokiranje njegovega računa res dolgo, daljše in celo najdaljše obdobje, ki ga je moral preživeti brez FBja. :P
 |
| Haters gonna hate. |
Tako da če sem tej osebi trn v peti jaz, to osebo javno naprošam, da naj svoje frustracije raje znese name osebno, moje družinske člane pa pusti pri miru.
Lahko samo še rečem, da ima palica dva konca ter da se vse vrača in vse plača.
