Obiskala me je Taru!

Kot že sam naslov pove se je končno zgodilo nepredstavljivo: po petih letih dogovarjanj, usklajevanj in planiranj me je pretekli teden za nekaj dni v Trbovljah obiskala Taru.

Vsi, ki ste moj blog odkrili po letu 2016 in vam to ime nič ne pove, sledi kratek povzetek zadnjih sedmih let. Taru je moja najboljša prijateljica, spoznali sva se na Portugalskem tekom EVS projekta, celo leto bili cimri in če greste brat moje stare zapise iz obdobja Portugalske avanture, lahko njeno ime zasledite v skoraj vsakem zapisu. Leta 2018 sem jo jaz obiskala na Finskem (več o tem v objavi "Moje popotovanje po Finski"), leta 2019 se je ona s prijateljico odpravila na krajši roadtrip po Avstriji, Sloveniji in Italiji ter se za en dan ustavila v Ljubljani, nato pa sva se pričeli dogovarjati, da me leta 2020 obišče in v Sloveniji preživi nekaj dni. Pa vsi vemo, kaj se je zgodilo tistega leta, zato je ta plan padel v vodo.

Njen obisk sva tako planirali za leto 2021 in ga morali spet prestaviti, lansko leto me je aprila skoraj že obiskala, žal pa sva zaradi raznoraznih razmer njen obisk morali v zadnjem hipu zopet prestaviti za nedoločen čas. In ko sem se že sprijaznila, da nama druženje v Sloveniji očitno ni usojeno, sva se letos končno uspeli dogovoriti in splanirati njen obisk za zadnji teden junija. 

Kljub temu, da sva vsak dan na vezi, je kar štiri leta nisem videla v živo. Ko sva končno dorekli časovni termin njenega obiska, sem se vrgla v planiranje. Treba se je bilo določiti, kaj vse v Sloveniji ji bom v le nekaj dneh pokazala. In ko je bilo vse pripravljeno in plani narejeni, smo se s Padretom in Mutti 25. 6. zgodaj zjutraj odpravili v Zagreb na letališče po Taru. Ker sem vedela, da bo zaradi nepresnape noči na helsinškem letališču in leta v Zagreb utrujena, je prvi dan nisem želela preveč obremenjevati s turističnimi destinacijami. Smo jo pa vseeno peljali pogledat naš Kum in Prometeja, šli smo tudi na kosilo k Bigman v Klek, potem pa domov, da se je lahko naspala.

 

Naslednji dan sva dopoldne preživeli v mestnem parku, popoldne po kosilu pa sva šli na naš trboveljski bazen. Kjer sem, mimogrede, bila prvič po letu 2005. V torek zjutraj sva se z vlakom odpravili v Ljubljano, od tam pa v Postojno. Ker vem, da ima zelo rada jame in gradove, sem se odločila, da bova en dan namenili Postojnskemu doživetju in tako sva v enem dnevu videli Vivarij, Expo jamo Kras, Postojnsko jamo ter šli pogledat še Predjamski grad. Stopnice na gradu so hkrati tudi poskrbele, da se je moje koleno na levi nogi proti večeru že fajn pritoževalo in protestiralo, zato sva obisk Celja in fontane piva v Žalcu, ki je bilo v planu za sredo, črtali in dan preživeli v moji spalnici ob gledanju filmov.

Za njen zadnji dan v Sloveniji pa sem se odločila, da jo odpeljem pogledat svoj drugi dom, Izolo. Skupaj s Padretom in Mutti smo se tako odpravili slovenski obali naproti in v Izoli preživeli kar nekaj ur. Padre in Mutti sta ostala v Vitaminčku, midve pa sva šli na sprehod ob plaži ter po mestu. Po kosilu v Okrepčevalnici gril pri Perotu smo se odpravili še v Marezige pogledat fontano vina, nato pa v Trbovlje, saj je morala Taru pred odhodom v Zagreb, kjer bo preživela nekaj dni pred odhodom nazaj na Finsko, še spakirat svoje stvari. 

Včeraj smo jo tako pospremili na Avtobusno postajo Ljubljana, kjer smo z njo počakali na Flixbus. Padel je še en selife, potem pa sem se počasi morala posloviti od nje. Najbolj me veseli, da sta jo moja starša po vseh teh letih končno spoznala. In pa, da sta jo sprejeli moja psička in mačka. Sploh za Lučko me je zelo skrbelo, kako se bo obnašala v parih dneh njenega bivanja pri meni, pa me je ta mačja rit kosmata popolnoma presenetila, saj je ob popoldanskih počitkih rajši spala pri Tarujinih nogah kot mojih. Pika pa jo je itak posvojila že takoj prvo minuto ko je Taru stopila skozi vhodna vrata in ves čas zahtevala da jo crklja. In pa, najpomembnejše, uspelo nama je spraviti pod streho njen obisk Slovenije, sicer je trajalo dlje kot sva prvotno načrtovali, a kljub temu nama je uspelo! Res je tudi, da sva v tem času obe zelo spremenili, karakterno in vizualno, a sva le sedem let starejši ter hkrati tudi bolj odrasli in zreli, v osnovi pa še vedno ostajava isti. In še en funfact: tokrat je bilo prvič, da sem jo videla z naravno barvo las, ona pa mene prvič s pobarvanimi lasmi, medtem ko je bila situacija sedem let nazaj, ko sva se spoznali, obrnjena. 

Skratka, vesela sem, da je prišla in upam, da bo čas, preživet v Sloveniji, ohranila v lepem spominu.