Diagnoza: izgorelost

Vsi kdaj pa kdaj rečemo "meni se pa kaj takega že ne more zgoditi". Tudi sama sem do nedavnega tako mislila. Nikoli si ne bi mislila, da bom izgorela.

Vir: pixabay.com

V svojem rojstnodnevnem zapisu sem to dejstvo bežno že omenila, odločila pa sem se, da razkrijem malo več, kako mi je uspelo priti do stanja vžigalice na zgornji sliki.

Moje telo je mesec in pol pred koncem leta 2022 reklo: "Dovolj je bilo, če se sama ne boš umirila, te bom jaz". In sem sredi noči pristala dobesedno na tleh. Padla v nezavest. Vsaj vem, da smo, ko smo šli v adaptacijo kopalnice, izbrali zelo kvalitetne in trpežne talne ploščice, ki se ob mojem trdem pristanku ob vsej moji veličini in težini niso razbile. Pa da imamo lepo pobeljen strop.

Sicer se samega padca ne spomnim in do prihoda reševalcev sploh ne vem, kaj točno se je dogajalo. Ati in mami pravita, da sem bila kar nekaj minut popolnoma neodzivna in bela še bolj kot stena. Se pa dobro spomnim občutka pred blackoutom. Slabost in pa strah. Ter občutek, da mi na prsih sedi slon, ki me bo pod svojo težo vsak čas zdrobil. Zadnja stvar, ki se je spomnim je, da sem se z rokama naslonila na pralni stroj.

Je bila pa noč mojega kolapsa tudi v nadaljevanju zelo zanimiva. Po hitrem posredovanju najboljših in prijaznih trboveljskih reševalcev in vožnje z rešilcem na urgenco ob pol dveh zjutraj sem tam naletela na izredno prijazno medicinsko sestro. In pa... Najbolj. Zoprnega. In. Nesramnega. Urgentnega. Zdravnika. EVER! Ki me je nadrl, zakaj so me sploh pripeljali in da moj primer ni zanj, ker on je kardiolog in se s takimi stvarmi ne ukvarja. Okej, gospod grumpy face, kolapsa na kopalniška tla nisem imela zapisanega v svojem koledarju in ni bil ravno moj plan ob dveh zjutraj viseti na urgenci ter ti motiti globokega spanca ter sladkih sanj, but here I am! Se bom na tej točki ustavila, ker res ni vreden, da ga sploh še omenjam. Mimogrede, za leto 2022 sem tako izkoristila vse bonuse obiska urgence, saj sem jo obiskala kar dvakrat, le da enkrat zaradi zvitega gležnja. K sreči mi je par dni kasneje moj izredno prijazni osebni zdravnik dokončno postavil diagnozo izgorelosti. In mi rekel, da sem čisto premlada za kaj takega.

Največja ironija je, da sem nekaj let nazaj celo kupila knjigo Aljoše Bagole "Kako izgoreti", jo dvakrat prebrala, tako da v teoriji vem vse. Praksa je pa seveda čisto nekaj drugega. Ker, tako kot piše Aljoša v svoji knjigi, sem želela biti popolna. Popolna hčerka, vnukinja, prijateljica, popolno opravljati svoje delo v službi in biti najboljša sodelavka, imeti na faksu samo najboljše ocene. Eno leto sem se gnala preko svojih meja, včasih tudi sposobnosti in znanj, čeprav mi je bilo večkrat rečeno, naj ne počnem tega. Se zjutraj zbujala že zelo zgodaj in vstajala pred četrto, da sem bila, včasih že ob šestih zjutraj, na delovnem mestu v Ljubljani. Tudi preveč delala. Aja, si omislila še en faks, ker sem presodila, da ga lahko ob pomanjkanju časa vseeno lahko vrinem v svoj vsakdan. Potem pa sem se sredi noči znašla na tleh kopalnice. 

Opozorilni znaki so se pred samim dogodkom oglašali že zelo dolgo, kak mesec in pol pa so bili sploh intenzivni. Pa sem jih ignorirala in jih potlačila nekam na dno, nimajo se kaj za oglašat! Pretirana razdražljivost, vsakodnevne vrtoglavice in močne migrene, slabši spomin in koncentracija, v spominu pa za daljša časovna obdobja ogromne luknje, za večino dni se v celoti niti ne spomnim, kaj sem počela (upam samo, da nisem govorila ali počela kakih bedarij), na tipkovnici na službenem računalniku, prenosnem računalniku doma ali pa na telefonu so mi črke kar bežale, večkratni napadi tesnobe in panike. Lahko sem bila zvečer še tako utrujena, se moji možgani kar niso mogli ustaviti. Zjutraj pa so se, še preden sem sploh dobro odprla oči, zagnali in pričeli mleti naprej. Mislim, da se tudi med spanjem niso popolnoma ustavili.

Hkrati pa sem se popolnoma prenehala ukvarjati s stvarmi, ki me veselijo. Pisanje je že ena izmed njih. Razen skripte za faks in ene knjige na dopustu lani avgusta nisem brala ničesar, ne knjig, ne člankov, nič. Da bi šla ven med družbo? Pa kaj še, postala sem pravi samotar, žal zanemarila vse prijatelje, ker sem bila čisto preveč utrujena za kakršnokoli druženje in sem ob popoldnevih ter med vikendi samo počivala in spala. Premaknila pa se samo toliko, da sem mojima dvema dala vedeti, da še migam. Kaj šele, da bi šla na kak sprehod v naravo ali na družabni dogodek, koncert, prireditev, stala pred kamero. Saj nisem mogla, ko pa sem bila tako prekleto utrujena! In je bila edina stvar, ki sem jo videla, postelja. Pa tudi časa ni bilo za vse te stvari, ker zdaj sem odrasla oseba z redno službo in še enim izrednim študijem, to je prioriteta, vse ostalo lahko počaka. Če mi je uspelo enkrat, mi bo pa še drugič. Hja, saj mi bo uspelo, ampak počasi. Vsekakor je bil ta dogodek res ogromna lekcija, da moram nekaj spremeniti, iz nje pa sem se marsikaj naučila.

Ko sem se z atijem pogovarjala v čakalnici urgence, mi je med drugim rekel, da mi na nagrobniku me bo pisalo "bila je tako pridna, da je delala po 15 ur skupaj in spala samo štiri ure na noč". In ker ima prav, sem na podlagi tega sprejela par odločitev. Res je, da mi tako kariera kot izobrazba pomenita veliko, ne bom pa zaradi tega več tvegala svojega zdravja. Zato se ne bom več preveč gnala, bila superženska in vsega delala s 150 ali 200%. Težko bo opustiti ta moj perfekcionizem in mišljenje, da moram biti najboljša. Svet se ne bo podrl, če bom kdaj kakšno predavanje na faksu izpustila in si posnetek pogledala kak dan kasneje. Res mi ni treba delati dva letnika vzporedno. Pa če bom kdaj čez vikend šla na kak izlet, v kino, si pogledala kako serijo, šla na sprehod ali pa samo počivala, tudi ne bo slabo. Tudi ob šestih zjutraj ne bom več svetila v službi, pa vstajala bom malo kasneje. Lepo bi bilo, če bi se spet povezala s staro družbo, ker se že predolgo nismo videli in jih pogrešam. In ponovno se moram naučiti zaščititi sebe in svojo energijo pred čustvenimi vampirji.

Kar pa je najpomembnejše, začela bom delati več stvari zase in za svojo dušo.