Mlada sem 30 let

Oziroma z besedami moje najboljše prijateljice: "Zdaj si z eno nogo praktično že v grobu". Hvala, Taru, tudi jaz te imam rada!

Ta veseli dan ali Kaja gre proti štiridesetim se je dogodil 19. januarja letos. Torej danes.

Glavno vprašanje je, ali sem se svojega tridesetega veselila, kot sem že davnega leta 2017 napisala v eni objavi? Sem. Velikega praznovanja sicer ne bo, ker nisem pretiran ljubitelj zabav. Imela sem pa mini praznovanje s Padretom in Mutti v domači dnevni sobi. Pričakali so me baloni in hodulja ("ker te vse matra!"), pa Mutti mi je naredila tortico s pisanimi mrvicami!

Ampak smešna so ta leta, res. Pri osemnajstih sem mislila, da vem vse. Pri dvaindvajsetih sem ugotovila, da se moram še veliko naučiti. Pri šestindvajsetih sem se končno začela učiti. In zdaj, pri tridesetih, se še vedno učim in imam občutek, da se do zdaj nisem naučila ničesar in sem v resnici zelo neumna. 

Pravijo, da so trideseta nova dvajseta. Oh, lepo prosim, ne bi rada podoživljala svojih dvajsetih še naslednjih deset let! A vem, da sem se kljub vsemu v svojih zadnjih desetih letih naučila ogromno in da mi bo v tridesetih veliko lažje. Upam. That being said, naredimo kratek, skoraj kronološki, pregled.

Torej, zadnjih deset let je najprej zazamovala moja odločitev, da ne nadaljujem študija slovenistike. Temu je sledilo nekaj bolj ali manj groznih zmenkov, večkratnega zlomljenega srca zaradi istega tipa, iz česa, hvalabogu, nikoli ni bilo nič. Pa čeprav se je ta kalvarija s tem tipom vlekla kar pet let (Kaja, ti neumno, nevedno, trapasto dekle!), sem vmes uspela vriniti še popolnoma drugo osebo in zvezo, ki je bila moj največji učitelj. Pa moja Portugalska avantura in vse, kar je bilo napisano in nenapisano o njej, ki je hkrati bila začetek tega bloga. Do prvih resnejših zdravstvenih težav s hrbtenico, kar je privedlo do operacije in rehabilitacije. Vmes sem s kolegi posnela film (ne, resno, kdaj bomo začeli snemati drugi del??), šla na Finsko k Taru in skorajda šla na premiero prej omenjenega filma direktno z letališča. Temu je sledilo krajše zatišje, nato pa je na vrsto prišla likvidacija in zlivanje gnoja z vseh strani name in moja starša. Tisto obdobje je bilo res težko, danes pa sem hvaležna zanj, ker mi je pokazalo prave obraze določenih ljudi, pridobila sem tudi tršo kožo in s tem obdobjem pričela tudi odstranjevati vse negativno iz življenja (čeprav še vedno vsem, ki ste tako radostno udrihali čez nas in tole zdaj berete, želim samo dobro). Sledilo je obdobje, kjer je bilo potrebno usklajevati službo in študij, nakar sem ostala brez službe, čez nekaj mesecev dobila ponudbo, da se vrnem nazaj v isto službo in tam (ne po svoji izbiri) ostala samo tri mesece. Vmes sem delala izpite in pisala diplomsko nalogo, nato diplomirala z 10 in še ne leto kasneje na podelitvi diplome prejela priznanje za izjemne dosežke pri študiju kot najboljša študentka v generaciji. Aja, na podelitvi sem imela tudi govor. Se poleg vsega morala za vedno posloviti od marsikaterega prijatelja in družinskega člana. Med vsem tem pa sem našla novo redno službo v Ljubljani, ki mi je zelo všeč (vstajanje prezgodaj zjutraj pa malo manj všeč). Si lansko poletje rekla "f*ck it, boljše mi je sami, single life for life!", se vpisala na še en faks in... izgorela. Vse to pred dopolnjenim tridesetim rojstnim dnevom.

Prvih trideset je bilo burnih. Do sedaj sem bila neštetokrat na dnu, obrekovana, zasmehovana, zavrnjena, nesrečna, razočarana, zlomljena, izdana, izgubljala in bila izgubljena, bila najslabša, največja smet, preveč naivna, nekdo me je oklical za splošno nerazgledano, spet drugi za priležnico. 

Ampak dajmo se rajši osredotočiti na pozitivne stvari. Kajti hkrati sem v prvih tridesetih bila tudi pohvaljena, najboljša, občudovana, bila muza in vzor drugim, čudovita, ljubljena, zaljubljena, zaželjena, bila lepa in najlepša, nasmejana, večkrat ponovno našla smisel, se neštetokrat pobrala z dna, razprla krila in ponovno poletela v višave. Ker tako pač je življenje. Polno vzponov in padcev. 

Bi kakšno stvar naredila popolnoma drugače? Bi, ampak samo eno. Sem si deset let nazaj svoje življenje pri tridesetih predstavljala drugače? Absolutno! Si želim spremeniti potek nekaterih dogodkov? Seveda. Bi to dejansko naredila? Ne. Ker vem, da me je vse, kar sem doživela do sedaj, izoblikovalo v osebo, kakršna sem danes. 

Za svoja trideseta (in naprej) pa si želim samo eno stvar. Obarvati svet rdeče in biti srečna.