Št. 20 - Je blogerjem res luštno?
Bolj poredko delim objave drugih blogerjev. Naj bo to na Facebooku ali pa tu. In tega verjetno sploh ne bi pisala, če ne bi pred časom prejela zelo zanimiv komentar, ki mi še vedno ne gre iz glave.
Z vami želim deliti objavo, ki jo je na svojem blogu nekaj tednov nazaj objavil moj kolega Uroš Miklavčič in katera je bila navdih za današnji naslov. Kot sam piše v objavi (ki jo lahko preberete na tej povezavi - "Tebi je pa luštno"), ga zmoti predvsem to, da mu ljudje govorijo, da mu je verjetno fajn, ko ima dostop do najnovejše tehnologije in znamk. Da pa nihče ne vidi, koliko usklajevanja, znanja, truda in ur je vloženih v to, da mu je, po mnenju drugih, tako luštno.
Veste kaj? Popolnoma se strinjam z Urošem in tistim, kar je napisano v njegovi objavi.
Bloganje ni mačji kašelj. In ja, sedaj bo marsikdo rekel, da se jaz z Urošem sploh ne morem primerjati, ker ne preizkušam najnovejših mobitelov, računalnikov in da je zanj njegov blog večinoma delo. Jaz pa blogam le zato, ker "kot brezposelna oseba nimaš pojma, kaj naj počneš s svojim življenjem" (komentar, katerega sem omenila na začetku).
Ja, to je res, ne morem se primerjati z Urošem. Prav tako se ne morem primerjati niti z Ronijem Kordišem ali mogoče Cool fotrom Janijem, Oopsi Urško ali katerimkoli drugim, bolj ali manj uveljavljenim blogerjem ali blogerko. Razlika med vsemi naštetimi in menoj je ta, da je večina svoj blog ustvarila na podlagi ene, glavne teme, občasno pa se dotikajo tudi drugih tem, blog pa je večini izmed njih res delo. Sama glavne teme, vsaj od januarja letos, ko se je moj EVS projekt zaključil in o kateri bi se vrtela večina objav, nimam več.
In ja, bloganje je moj hobi. Ravno zato si pravim "wannabe" blogerka, saj v svojih objavah pišem "prosto po Prešernu" - o vsem, kar mi pade na pamet in se mi zdi zanimivo. A vsak bloger ali vloger vam bo znal povedati, da si je za objave in vloge potrebno vzeti čas. Da napisati objavo ali posneti video ni kar tako. Najprej moraš vedeti, o čem želiš pisati ali snemati, potem pa moraš zadevo spraviti v tipkano verzijo ali jo posneti ter zmontirati, jo objaviti ter spromovirati naokoli.
Sama povezave do svojih objav res delim le na Google+ in osebnem Facebook profilu, link do spletne strani pa imam objavljen tudi na Instagramu. Kar je v primerjavi s tistimi, ki se redno oglašujejo vsepovsod in ki imajo za svoj blog ustvarjeno celo Facebook stran, skoraj nič. Čeprav tudi moja starša na svojih Facebook profilih delita moje objave, to vedno naredita samoiniciativno in sem ju do sedaj le enkrat (čisto na začetku) prosila za deljenje objave.
Svoj blog gradim po svojem okusu, na svoj način in vanj vložim res ogromno časa in truda ter znanja, ki sem ga pridobila malo tu in malo tam. Čeprav izgleda, da moj blog v primerjavi z ostalimi res spada pod kategorijo "ljubiteljski hobi", včasih za računalnikom presedim veliko ur z namenom, da najdem dovolj zanimive teme, slike, pesmi itd., o katerih bom pisala. Da o samem izgledu bloga sploh ne govorim.
To je tisto, o čemer se z Urošem najbolj strinjam. Ljubiteljsko bloganje, bloganje kot edini ali dodaten vir zaslužka... Nihče ne vidi, koliko ur je vloženih v to ustvarjanje. Tako da ja, včasih, ko nimam pojma, o čem naj pišem, mi res ni luštno. A blogam vseeno rada. In to bom počela tudi, ko bom zaposlena. Ker rada pišem. Ker name deluje terapevtsko.
In ker vem, da mogoče pa komu s svojo objavo le popestrim dan in ga tako (tudi v težkih trenutkih) razvedrim.
Z vami želim deliti objavo, ki jo je na svojem blogu nekaj tednov nazaj objavil moj kolega Uroš Miklavčič in katera je bila navdih za današnji naslov. Kot sam piše v objavi (ki jo lahko preberete na tej povezavi - "Tebi je pa luštno"), ga zmoti predvsem to, da mu ljudje govorijo, da mu je verjetno fajn, ko ima dostop do najnovejše tehnologije in znamk. Da pa nihče ne vidi, koliko usklajevanja, znanja, truda in ur je vloženih v to, da mu je, po mnenju drugih, tako luštno.
Veste kaj? Popolnoma se strinjam z Urošem in tistim, kar je napisano v njegovi objavi.
Bloganje ni mačji kašelj. In ja, sedaj bo marsikdo rekel, da se jaz z Urošem sploh ne morem primerjati, ker ne preizkušam najnovejših mobitelov, računalnikov in da je zanj njegov blog večinoma delo. Jaz pa blogam le zato, ker "kot brezposelna oseba nimaš pojma, kaj naj počneš s svojim življenjem" (komentar, katerega sem omenila na začetku).
Ja, to je res, ne morem se primerjati z Urošem. Prav tako se ne morem primerjati niti z Ronijem Kordišem ali mogoče Cool fotrom Janijem, Oopsi Urško ali katerimkoli drugim, bolj ali manj uveljavljenim blogerjem ali blogerko. Razlika med vsemi naštetimi in menoj je ta, da je večina svoj blog ustvarila na podlagi ene, glavne teme, občasno pa se dotikajo tudi drugih tem, blog pa je večini izmed njih res delo. Sama glavne teme, vsaj od januarja letos, ko se je moj EVS projekt zaključil in o kateri bi se vrtela večina objav, nimam več.
In ja, bloganje je moj hobi. Ravno zato si pravim "wannabe" blogerka, saj v svojih objavah pišem "prosto po Prešernu" - o vsem, kar mi pade na pamet in se mi zdi zanimivo. A vsak bloger ali vloger vam bo znal povedati, da si je za objave in vloge potrebno vzeti čas. Da napisati objavo ali posneti video ni kar tako. Najprej moraš vedeti, o čem želiš pisati ali snemati, potem pa moraš zadevo spraviti v tipkano verzijo ali jo posneti ter zmontirati, jo objaviti ter spromovirati naokoli.
Sama povezave do svojih objav res delim le na Google+ in osebnem Facebook profilu, link do spletne strani pa imam objavljen tudi na Instagramu. Kar je v primerjavi s tistimi, ki se redno oglašujejo vsepovsod in ki imajo za svoj blog ustvarjeno celo Facebook stran, skoraj nič. Čeprav tudi moja starša na svojih Facebook profilih delita moje objave, to vedno naredita samoiniciativno in sem ju do sedaj le enkrat (čisto na začetku) prosila za deljenje objave.
Svoj blog gradim po svojem okusu, na svoj način in vanj vložim res ogromno časa in truda ter znanja, ki sem ga pridobila malo tu in malo tam. Čeprav izgleda, da moj blog v primerjavi z ostalimi res spada pod kategorijo "ljubiteljski hobi", včasih za računalnikom presedim veliko ur z namenom, da najdem dovolj zanimive teme, slike, pesmi itd., o katerih bom pisala. Da o samem izgledu bloga sploh ne govorim.
To je tisto, o čemer se z Urošem najbolj strinjam. Ljubiteljsko bloganje, bloganje kot edini ali dodaten vir zaslužka... Nihče ne vidi, koliko ur je vloženih v to ustvarjanje. Tako da ja, včasih, ko nimam pojma, o čem naj pišem, mi res ni luštno. A blogam vseeno rada. In to bom počela tudi, ko bom zaposlena. Ker rada pišem. Ker name deluje terapevtsko.
In ker vem, da mogoče pa komu s svojo objavo le popestrim dan in ga tako (tudi v težkih trenutkih) razvedrim.
 |
| Vir: indiemusicheartbeat.com |
