H kot hernija
Povzeto iz interneta: "Hernija diska je zdrs medvretenčne ploščice v hrbetnici.
Velikokrat pride do hernije zaradi degenerativnih sprememb. Pri herniji
pride do izbočenja medvretenčne ploščice, ki leži med dvema vretencema.
To izbočenje se zgodi običajno v smeri poteka živcev. Posledica hernije
je bolečina v križu, lahko pa pride tudi do bolečin v nogi."
Oziroma povedano po domače, hernija je stvar, ki je ful zoprna in boli ko hudič!
In nikoli si ne bi mislila, da mi bo pri štiriindvajsetih letih postavljena diagnoza hernije. Hernija (ter kopica drugih stvari, ki so mi jih našli na hrbetnici), ki naj bi bila značilna za vrhunske športnike (kar sama nikoli nisem bila in nikoli ne bom) ter za tiste, ki opravljajo res hudo fizično delo (ki ga do diagnoze sama nikoli nisem opravljala).
Res je, da sem dve leti nazaj prvič začutila bolečine v desni nogi, a takrat sem mislila, da sem si nogo preprosto zaležala, pretegnila... in da bo stvar sčasoma minila. Da to ni le zaležanina mi je nekako postalo jasno takrat, ko sem med delom zaradi nenadne bolečine v nogi skoraj padla na sodelavca (na kratko o tem tukaj) in nekaj mesecev kasneje mi je zdravnica postavila prvo diagnozo. Išias.
A glej ga zlomka, ravno, ko bi februarja morala začeti s fizioterapijo za išias, sem z letalom odfrčala v Amarante. Kjer se je moja situacija v enem letu žal poslabšala. Takrat me noga ni bolela samo ob vstajanju, ampak skoraj ves čas, včasih pa sem v njej čutila mravljince.
To je še eden izmed razlogov, zakaj sem se veselila odhoda domov, kajti nameravala sem spet oditi do zdravnika, ki me dejansko razume, kaj mu govorim in videti, kakšna je situacija leto in pol kasneje po prvi diagnozi. Zdravnica sicer nad mojo situacijo z nogo ni bila pretirano navdušena in me je ponovno napotila na fizioterapijo, hkrati pa me je napotila še na magnetno resonanco.
"Ah, saj to pa ni nič takšnega, enkrat sem že bila na magnetni in vem, kako stvari potekajo." sem si mislila, preden sem izvedela, da me tokrat ne bodo slikali samo od vratu navzdol, ampak da bom v tisti mašini morala biti s celim telesom. "Am... ampak jaz se bojim majhnih prostorov! Ok, ok, ni panike (čeprav me je panika rahlo že grabila), bom že, saj tako grozno pa res ne more biti, kajne?".
Izkazalo se je, da res ni bilo grozno, saj sem celoten čas na glavi imela slušalke in poslušala radio. V kolikor pa boste kdajkoli tudi sami imeli pregled z magnetno resonanco, pa en brezplačni nasvet glede na izkušnjo iz prve roke: če vas je strah majhnih in utesnjenih prostorov, nikakor in pod nobenim pogojem ne odpirajte oči.
Druga štorija pa je fizioterapija. Prvi datum, ki sem ga dobila, je bil v začetku maja, a ker sem imela takrat druge plane v Nemčiji, sem morala terapijo prestaviti za en teden. Ko sem dobila službo, so plani za Nemčijo v celoti padli v vodo (za kar mi je še danes zelo žal, a verjamem, da me glede teh projektov še čakajo druge priložnosti), pa sem morala terapijo prestaviti za cela dva meseca. Mimogrede, vmes sem prenehala s tistim delom in sem sedaj zopet prijavljena na zavodu za zaposlovanje.
Čakanje na konec julija, ko sem imela datum za fizioterapijo, je bilo mučno. Ne pretiravam. Bolečine so bile res hude in samo srečo imam, da imam precej visok prag bolečine. Ko je bilo res nevzdržno, sem si pomagala s protibolečinskimi tableti, v "dobrih" časih pa sta me morala Mutti in Padre zvečer dobesedno odnesti v posteljo, saj nisem bila zmožna hoditi.
V začetku tega tedna sem res pričela s fizioterapijo. Sicer nisem strokovnjak, ampak fizioterapija naj bi bila namenjena lajšanju bolečin, moje bolečine pa so vsak dan samo še večje. Nekako se mi ta račun ne izide. Pa dobro, še vedno upam, da je to res samo močna reakcija in da bodo bolečine sčasoma popustile.
Zdaj končno tudi razumem vse tiste s podobnimi ali istimi problemi. Ko me zagrabi bolečina in mi spodnese nogo, še najbolj spominjam na napol crknjenega javkajočega laboda iz Labodjega jezera. Pozabila sem že, kakšno je življenje brez bolečin. Ljudem moram tudi non stop razlagati, zakaj šepam in kaj hernija sploh je, a počasi mi tudi to že preseda. Kajti vedno se najdejo posamezniki, ki mi sveto zatrjujejo, da "naj vzamem tableto, še preden se pojavijo bolečine.". Hvala, Sherlock, ampak če so bolečine prisotne ves čas, to pomeni, da moram biti dan in noč zadeta? Sori, ampak zadeva ne deluje tako.
Hernija, ja. Strašno neprijetna zadeva. In v tri PM boleča. Tako da če me vidite, kako šepam po mestu, ne, ni mi spet padlo pol tone na nogo. Samo hernija me matra.
Oziroma povedano po domače, hernija je stvar, ki je ful zoprna in boli ko hudič!
In nikoli si ne bi mislila, da mi bo pri štiriindvajsetih letih postavljena diagnoza hernije. Hernija (ter kopica drugih stvari, ki so mi jih našli na hrbetnici), ki naj bi bila značilna za vrhunske športnike (kar sama nikoli nisem bila in nikoli ne bom) ter za tiste, ki opravljajo res hudo fizično delo (ki ga do diagnoze sama nikoli nisem opravljala).
Res je, da sem dve leti nazaj prvič začutila bolečine v desni nogi, a takrat sem mislila, da sem si nogo preprosto zaležala, pretegnila... in da bo stvar sčasoma minila. Da to ni le zaležanina mi je nekako postalo jasno takrat, ko sem med delom zaradi nenadne bolečine v nogi skoraj padla na sodelavca (na kratko o tem tukaj) in nekaj mesecev kasneje mi je zdravnica postavila prvo diagnozo. Išias.
A glej ga zlomka, ravno, ko bi februarja morala začeti s fizioterapijo za išias, sem z letalom odfrčala v Amarante. Kjer se je moja situacija v enem letu žal poslabšala. Takrat me noga ni bolela samo ob vstajanju, ampak skoraj ves čas, včasih pa sem v njej čutila mravljince.
To je še eden izmed razlogov, zakaj sem se veselila odhoda domov, kajti nameravala sem spet oditi do zdravnika, ki me dejansko razume, kaj mu govorim in videti, kakšna je situacija leto in pol kasneje po prvi diagnozi. Zdravnica sicer nad mojo situacijo z nogo ni bila pretirano navdušena in me je ponovno napotila na fizioterapijo, hkrati pa me je napotila še na magnetno resonanco.
"Ah, saj to pa ni nič takšnega, enkrat sem že bila na magnetni in vem, kako stvari potekajo." sem si mislila, preden sem izvedela, da me tokrat ne bodo slikali samo od vratu navzdol, ampak da bom v tisti mašini morala biti s celim telesom. "Am... ampak jaz se bojim majhnih prostorov! Ok, ok, ni panike (čeprav me je panika rahlo že grabila), bom že, saj tako grozno pa res ne more biti, kajne?".
Izkazalo se je, da res ni bilo grozno, saj sem celoten čas na glavi imela slušalke in poslušala radio. V kolikor pa boste kdajkoli tudi sami imeli pregled z magnetno resonanco, pa en brezplačni nasvet glede na izkušnjo iz prve roke: če vas je strah majhnih in utesnjenih prostorov, nikakor in pod nobenim pogojem ne odpirajte oči.
Druga štorija pa je fizioterapija. Prvi datum, ki sem ga dobila, je bil v začetku maja, a ker sem imela takrat druge plane v Nemčiji, sem morala terapijo prestaviti za en teden. Ko sem dobila službo, so plani za Nemčijo v celoti padli v vodo (za kar mi je še danes zelo žal, a verjamem, da me glede teh projektov še čakajo druge priložnosti), pa sem morala terapijo prestaviti za cela dva meseca. Mimogrede, vmes sem prenehala s tistim delom in sem sedaj zopet prijavljena na zavodu za zaposlovanje.
Čakanje na konec julija, ko sem imela datum za fizioterapijo, je bilo mučno. Ne pretiravam. Bolečine so bile res hude in samo srečo imam, da imam precej visok prag bolečine. Ko je bilo res nevzdržno, sem si pomagala s protibolečinskimi tableti, v "dobrih" časih pa sta me morala Mutti in Padre zvečer dobesedno odnesti v posteljo, saj nisem bila zmožna hoditi.
V začetku tega tedna sem res pričela s fizioterapijo. Sicer nisem strokovnjak, ampak fizioterapija naj bi bila namenjena lajšanju bolečin, moje bolečine pa so vsak dan samo še večje. Nekako se mi ta račun ne izide. Pa dobro, še vedno upam, da je to res samo močna reakcija in da bodo bolečine sčasoma popustile.
Zdaj končno tudi razumem vse tiste s podobnimi ali istimi problemi. Ko me zagrabi bolečina in mi spodnese nogo, še najbolj spominjam na napol crknjenega javkajočega laboda iz Labodjega jezera. Pozabila sem že, kakšno je življenje brez bolečin. Ljudem moram tudi non stop razlagati, zakaj šepam in kaj hernija sploh je, a počasi mi tudi to že preseda. Kajti vedno se najdejo posamezniki, ki mi sveto zatrjujejo, da "naj vzamem tableto, še preden se pojavijo bolečine.". Hvala, Sherlock, ampak če so bolečine prisotne ves čas, to pomeni, da moram biti dan in noč zadeta? Sori, ampak zadeva ne deluje tako.
Hernija, ja. Strašno neprijetna zadeva. In v tri PM boleča. Tako da če me vidite, kako šepam po mestu, ne, ni mi spet padlo pol tone na nogo. Samo hernija me matra.
