"Naj volonterji slišijo, da na EVSu je lepo..."
Čez vikend me je čakalo res pravo doživetje. Ankaran!
Žal pa tja nisem šla na dopust. Že aprila sem na svoj elektronski naslov prejela vabilo na letno srečanje bivših EVS prostovoljcev. Ker tisti vikend nisem imela pametnejšega dela, sem se odločila, da se srečanja udeležim.
Brez komplikacij seveda ni šlo, saj me je najbolj skrbela situacija z mojo nogo. Tiste pol tone mi je dodobra zakompliciralo plane in če stopalo ne bi bilo še dobro, bi morala ostati doma. No, stopalo je že bolje (ni pa še čisto dobro in zna trajati, preden se popolnoma vrne v prvotno stanje - če sploh) in dogodivščina se je v petek dopoldne končno pričela.
Ker so si organizatorji za lokacijo našega srečanja izbrali ravno Ankaran, se je "spodobilo", da tja pridem v popolnoma morskem vzdušju. Ožgana od sonca. Kajti dan prej sva s prijateljico odšli na Kum (z avtom, ker moja hernija prevelike športne aktivnosti ne bi prenesla) in, pametni kot sva, pozabili na sončno kremo. Neodgovorna sem, vem, zato resno razmišljam, da bi si za naslednji tatu na čelo vtetovirala "ne pozabi kreme za sončenje". Mimogrede, v Ankaran sem jo vzela s seboj. Kremo za sončenje, ne prijateljice. :)
Sama sem namesto okoli petih (tako je pisalo v mailu) zaradi spleta okoliščin v hotel prispela že ob dvanajstih. Sledilo je čakanje na preostale prisotne in v nekem trenutku sem, ko sem izvedela, da je na avtocesti res velika gneča, mislila, da bom edina prisotna in da bodo ostali zamudili. Pa sta na srečo okoli štirih v recepcijo prikorakala dva kolega (iz Zasavja), katerih sem se res razveselila in s katerima sem si potem delila tudi sobo. Končno pa sem se lahko tudi poslovila od svojega zvestega stola v recepciji. :)
Kot začetno dejavnost smo najprej odšli na pijačo, kjer smo si na kratko že izmenjali izkušnje. Glede na to, da sem sama bila na Portugalskem eno leto, onadva pa le en mesec na Cipru, so bile naše izkušnje tudi temu primerno različne.
Okoli šestih pa se je uradni del in s tem tudi spoznavanje preostalih udeležencev vikenda začel. Na kratko smo si podelili tudi naše zgodbe in s tem zaključili aktivnosti za prvi dan, a smo že naslednji dan nadaljevali s pripovedovanjem in deljenjem izkušenj.
Ker se je srečanje odvijalo v Ankaranu, je bil v planu tudi skok v morje, ker kdo pa ne gre plavat, ko je na morju. Zasavski trio očitno ne, kajti po kosilu smo odšli v apartma in namesto plavanja smo tisti dve uri prespali. Jaki EVSovci, ni kaj. :P
Vikend smo v nedeljo zaključili z video sporočilom za naše "zanamce", ki se bodo imeli priložnost udeležiti takšnega srečanja decembra (lokacija takrat ne bo Ankaran in bo letnemu času najverjetneje temu primerna), po "uradnem" zaključku pa smo skočili še v Portorož na pijačo in se okoli štirih odpeljali domov.
Moram priznati, da se v zadnjem letu in pol nisem toliko presmejala kot sem se v zadnjem vikendu. Najbolj sem se presmejala, ko sva z največjim oboževalcem Vilija Resnika in slovenske glasbe v Sloveniji med skupinskim druženjem ležala na pomolu, gledala zvezde in debatirala o besedilih v slovenskih pesmih ter družno ugotovila, da so zelo... Posebna. Pa potem, ko smo v našem apartmaju do treh zjutraj peli "Putin Putout" ter se na glas smejali glupim foram, ki smo jih našli na Facebooku.
Med vikendom sem sicer večkrat slišala stavek, da EVS ni le del življenja, ampak je življenje. Moje mnenje pa je, da je EVS le en kamenček v mozaiku življenja, ne glede na razplet in celotno izkušnjo. In da posameznika tudi po koncu projekta ne definira kot osebo. Pred tem vikendom sem bila tudi prepričana, da je bila moja odločitev za EVS največja napaka v mojem življenju, v Ankaranu pa sem s pomočjo ostalih dobila širšo sliko o svojem projektu in nanj začela gledati drugače.
Spoznala sem tudi zelo zanimive osebe, katere so name napravile zelo velik vtis in s pomočjo katerih sem ugotovila, da sem na pravi poti, da dokončno počasi zaključim z vsemi nedokončanimi zgodbami. Dobila sem tudi potrditev, da delam dobre premike v pravi smeri. Ter da moram na svoji poti vztrajati, saj se bo na koncu vse uredilo.
Žal pa tja nisem šla na dopust. Že aprila sem na svoj elektronski naslov prejela vabilo na letno srečanje bivših EVS prostovoljcev. Ker tisti vikend nisem imela pametnejšega dela, sem se odločila, da se srečanja udeležim.
Brez komplikacij seveda ni šlo, saj me je najbolj skrbela situacija z mojo nogo. Tiste pol tone mi je dodobra zakompliciralo plane in če stopalo ne bi bilo še dobro, bi morala ostati doma. No, stopalo je že bolje (ni pa še čisto dobro in zna trajati, preden se popolnoma vrne v prvotno stanje - če sploh) in dogodivščina se je v petek dopoldne končno pričela.
Ker so si organizatorji za lokacijo našega srečanja izbrali ravno Ankaran, se je "spodobilo", da tja pridem v popolnoma morskem vzdušju. Ožgana od sonca. Kajti dan prej sva s prijateljico odšli na Kum (z avtom, ker moja hernija prevelike športne aktivnosti ne bi prenesla) in, pametni kot sva, pozabili na sončno kremo. Neodgovorna sem, vem, zato resno razmišljam, da bi si za naslednji tatu na čelo vtetovirala "ne pozabi kreme za sončenje". Mimogrede, v Ankaran sem jo vzela s seboj. Kremo za sončenje, ne prijateljice. :)
Sama sem namesto okoli petih (tako je pisalo v mailu) zaradi spleta okoliščin v hotel prispela že ob dvanajstih. Sledilo je čakanje na preostale prisotne in v nekem trenutku sem, ko sem izvedela, da je na avtocesti res velika gneča, mislila, da bom edina prisotna in da bodo ostali zamudili. Pa sta na srečo okoli štirih v recepcijo prikorakala dva kolega (iz Zasavja), katerih sem se res razveselila in s katerima sem si potem delila tudi sobo. Končno pa sem se lahko tudi poslovila od svojega zvestega stola v recepciji. :)
 |
| Pripovedovalci zgodb. |
Okoli šestih pa se je uradni del in s tem tudi spoznavanje preostalih udeležencev vikenda začel. Na kratko smo si podelili tudi naše zgodbe in s tem zaključili aktivnosti za prvi dan, a smo že naslednji dan nadaljevali s pripovedovanjem in deljenjem izkušenj.
 |
| Na poti domov. |
Vikend smo v nedeljo zaključili z video sporočilom za naše "zanamce", ki se bodo imeli priložnost udeležiti takšnega srečanja decembra (lokacija takrat ne bo Ankaran in bo letnemu času najverjetneje temu primerna), po "uradnem" zaključku pa smo skočili še v Portorož na pijačo in se okoli štirih odpeljali domov.
Moram priznati, da se v zadnjem letu in pol nisem toliko presmejala kot sem se v zadnjem vikendu. Najbolj sem se presmejala, ko sva z največjim oboževalcem Vilija Resnika in slovenske glasbe v Sloveniji med skupinskim druženjem ležala na pomolu, gledala zvezde in debatirala o besedilih v slovenskih pesmih ter družno ugotovila, da so zelo... Posebna. Pa potem, ko smo v našem apartmaju do treh zjutraj peli "Putin Putout" ter se na glas smejali glupim foram, ki smo jih našli na Facebooku.
Med vikendom sem sicer večkrat slišala stavek, da EVS ni le del življenja, ampak je življenje. Moje mnenje pa je, da je EVS le en kamenček v mozaiku življenja, ne glede na razplet in celotno izkušnjo. In da posameznika tudi po koncu projekta ne definira kot osebo. Pred tem vikendom sem bila tudi prepričana, da je bila moja odločitev za EVS največja napaka v mojem življenju, v Ankaranu pa sem s pomočjo ostalih dobila širšo sliko o svojem projektu in nanj začela gledati drugače.
Spoznala sem tudi zelo zanimive osebe, katere so name napravile zelo velik vtis in s pomočjo katerih sem ugotovila, da sem na pravi poti, da dokončno počasi zaključim z vsemi nedokončanimi zgodbami. Dobila sem tudi potrditev, da delam dobre premike v pravi smeri. Ter da moram na svoji poti vztrajati, saj se bo na koncu vse uredilo.
