Nikoli...
...ampak res nikoli ne bom več izgovorila besede "nikoli".
Pravijo, da se zarečenega kruha največ poje. Res je, da sem se v svojem življenju tega kruha že preveč najedla. In še vedno ga jem. Prav tako sem do sedaj že ogromnokrat rekla, da neke stvari nikoli več ne bom naredila. In potem nekaj tednov, mesecev ali celo let to dejansko spet storila.
Ko sem davnega leta 2010 tistega mrzlega decembrskega dneva odšla k frizerki, da je moje čez rame dolge in od barvanja, kodranja, ravnanja... uničene lase ostrigla na kratko, sem rekla, da se nikoli več ne bom pobarvala. Pa sem že tri leta in pol kasneje po Sloveniji hodila z za dva odtenka svetlejšimi lasmi. In se le pol leta kasneje vrnila k isti frizerki, ki me je iz blond pobarvala nazaj na rjavo.
Prav tako sem rekla, da se nikoli več ne bom ostrigla na kratko. Pa ne, da je s kratkimi frizurami kaj narobe, ampak moji naravno valoviti lasje nikakor niso primerni za "pixie cut", saj zahtevajo vsakodnevno ravnanje. In glej ga zlomka, leta 2014 sem spet hodila naokrog z lasmi, ki so bili dolgi komaj malo čez ušesa.
Če sem še pri svojih dvajsetih naokoli razlagala, da jaz sploh nisem človek, ki bi lahko kar tako zapustil Trbovlje, kaj šele Slovenijo, sem februarja 2016 storila ravno to. Šla na Portugalsko za eno leto. Mislim, da mi tega dejanja ni ravno treba dodatno pojasnjevati, saj se o tem "kruhu" na tem blogu najde ogromno dokazov.
Prav tako sem le nekaj dni pred odhodom iz Portugalske Taru na ves glas razlagala, da "jaz pa že ne bom imela tatuja, ni šans, ker to preveč boli!". 24. februarja sem dobila svoj prvi tatu ter že resno razmišljam o drugem. Mimogrede, tetoviranje me niti malo ni bolelo, s končnim rezultatom pa sem več kot navdušena! :)
Bila sem tudi strogo prepričana, da ne bom delala v bilokakršni proizvodnji, kajti dolga leta sem opazovala svojo Mutti, kako je vsak dan premetala ogromno količino kartona. Danes ob dveh bo nastopil prvi dan moje prve službe na Telkomu (po domače, delala bom v Livarni), česar se že res veselim.
Glede na to, da me že vse življenje na takšen in drugačen način obkrožajo gasilci, sem dolgo tudi trdila, da se "nikakor ne bom včlanila v bilokakšno gasilsko društvo, ker imamo že več kot preveč gasilcev (takšnih in drugačnih) v družini.". In glej ga zlomka, ravno nekaj dni nazaj sem v gasilskem domu podpisala pristopno izjavo.
Rekla sem tudi, da nikoli več ne bom prestopila praga Filozofske fakultete in študirala slovenščine. Tukaj sem se pa le prvič delno zmotila. Kajti 20. marca sem obiskala referat za dodiplomski študij in se tudi uradno izpisala. S tem sem zaključila še eno izmed mojih nedokončanih zgodb. A to, da sem sedaj uradno izpisana in ne bom več študirala slovenščine ne pomeni, da glede lastne izobrazbe nimam nobenih planov. Plan že imam, kar pomeni, da mi je na glavo padlo res nekaj ogromnega, saj se bom vrnila v študijske klopi. Vendar pa moram s temi plani počakati na ustrezen trenutek.
Skratka, zaradi teh primerov bom besedo "nikoli" raje opustila iz svojega besednjaka. Ker človek res ne ve, kaj je zanj v življenju pripravljeno. Kar sem že prevečkrat izkusila na lastni koži.
Pravijo, da se zarečenega kruha največ poje. Res je, da sem se v svojem življenju tega kruha že preveč najedla. In še vedno ga jem. Prav tako sem do sedaj že ogromnokrat rekla, da neke stvari nikoli več ne bom naredila. In potem nekaj tednov, mesecev ali celo let to dejansko spet storila.
Ko sem davnega leta 2010 tistega mrzlega decembrskega dneva odšla k frizerki, da je moje čez rame dolge in od barvanja, kodranja, ravnanja... uničene lase ostrigla na kratko, sem rekla, da se nikoli več ne bom pobarvala. Pa sem že tri leta in pol kasneje po Sloveniji hodila z za dva odtenka svetlejšimi lasmi. In se le pol leta kasneje vrnila k isti frizerki, ki me je iz blond pobarvala nazaj na rjavo.
Prav tako sem rekla, da se nikoli več ne bom ostrigla na kratko. Pa ne, da je s kratkimi frizurami kaj narobe, ampak moji naravno valoviti lasje nikakor niso primerni za "pixie cut", saj zahtevajo vsakodnevno ravnanje. In glej ga zlomka, leta 2014 sem spet hodila naokrog z lasmi, ki so bili dolgi komaj malo čez ušesa.
Če sem še pri svojih dvajsetih naokoli razlagala, da jaz sploh nisem človek, ki bi lahko kar tako zapustil Trbovlje, kaj šele Slovenijo, sem februarja 2016 storila ravno to. Šla na Portugalsko za eno leto. Mislim, da mi tega dejanja ni ravno treba dodatno pojasnjevati, saj se o tem "kruhu" na tem blogu najde ogromno dokazov.
Prav tako sem le nekaj dni pred odhodom iz Portugalske Taru na ves glas razlagala, da "jaz pa že ne bom imela tatuja, ni šans, ker to preveč boli!". 24. februarja sem dobila svoj prvi tatu ter že resno razmišljam o drugem. Mimogrede, tetoviranje me niti malo ni bolelo, s končnim rezultatom pa sem več kot navdušena! :)
Bila sem tudi strogo prepričana, da ne bom delala v bilokakršni proizvodnji, kajti dolga leta sem opazovala svojo Mutti, kako je vsak dan premetala ogromno količino kartona. Danes ob dveh bo nastopil prvi dan moje prve službe na Telkomu (po domače, delala bom v Livarni), česar se že res veselim.
Glede na to, da me že vse življenje na takšen in drugačen način obkrožajo gasilci, sem dolgo tudi trdila, da se "nikakor ne bom včlanila v bilokakšno gasilsko društvo, ker imamo že več kot preveč gasilcev (takšnih in drugačnih) v družini.". In glej ga zlomka, ravno nekaj dni nazaj sem v gasilskem domu podpisala pristopno izjavo.
Rekla sem tudi, da nikoli več ne bom prestopila praga Filozofske fakultete in študirala slovenščine. Tukaj sem se pa le prvič delno zmotila. Kajti 20. marca sem obiskala referat za dodiplomski študij in se tudi uradno izpisala. S tem sem zaključila še eno izmed mojih nedokončanih zgodb. A to, da sem sedaj uradno izpisana in ne bom več študirala slovenščine ne pomeni, da glede lastne izobrazbe nimam nobenih planov. Plan že imam, kar pomeni, da mi je na glavo padlo res nekaj ogromnega, saj se bom vrnila v študijske klopi. Vendar pa moram s temi plani počakati na ustrezen trenutek.
Skratka, zaradi teh primerov bom besedo "nikoli" raje opustila iz svojega besednjaka. Ker človek res ne ve, kaj je zanj v življenju pripravljeno. Kar sem že prevečkrat izkusila na lastni koži.
