Big Foot Kaja
To je moj nov vzdevek, ki mi ga je v zadnjih dneh nadel Padre. Zakaj je to moj nov vzdevek? Ker sem zaradi poškodovane noge v bolniški.
Omenila sem že, da sem pričela z delom v proizvodnji. 11. aprila sem tako prvič v svojem življenju šla v službo. In prvi trije dnevi so minili brez večjih zapletov. Res je, da sem bila malenkost zmedena, ampak kdo pa ob začetku nove službe ne bi bil. Malenkost zapletlo pa se je četrti dan.
Na kratko, med delom mi je na desno stopalo ponesreči padla paleta, na kateri so bili pripravljeni izdelki, ki so čakali na nadaljnjo obdelavo. Auč na kubik! Ker mi je stopalo začelo otekati in nanj nisem mogla sploh normalno stopiti, mi ni preostalo drugega kot da obiščem nov urgentni center v Trbovljah (opomba avtorice: kuk je pa naš tanov center nobl!).
Skratka, tisti dan sem dobila longeto in se v mislih milijonkrat zahvalila tistemu, ki je iznašel delovne čevlje s kovinsko kapico, kajti v nasprotnem primeru bi šli moji prsti v večna lovišča. Tako pa sem jo odnesla z zelo hudim in bolečim udarcem, zaradi katerega so bergle postale moje nove najboljše prijateljice. Zdaj sem z njimi že res spretna, a na začetku sem z njimi bila zelo nerodna in se med hojo parkrat še udarila po stopalu. Auč!
Iskreno, mislila sem, da bo moja noga kmalu dobro. Ampak po več kot desetih dneh sem še vedno priča spreminjajočim se barvam na stopalu in oteklini. Resno, še pirhi nimajo za burek v primerjavi z mano. In ravno zaradi stanja moje noge mi je Padre nadel vzdevek Big Foot. Vseeno bolje kot Kaža, iskreno.
In kaj sploh počnem zdaj, ko sem v bolniški? Nič. Visim na telefonu, kjer preklapljam med različnimi aplikacijami (Facebook, Instagram, Messenger, Buzzfeed...) in gledam televizijo. TV spored sem tudi že naštudirala v nulo, tako da zdaj ne zamudim nobene epizode Sodnice Judy na CBS Reality ter kviza Vem na prvem programu.
Za prvomajske praznike tako ne bom šla nikamor (kar ni nič novega, saj sem tudi leta prej vsakič ostajala doma). Upam in želim si le, da bodo vaši prazniki malenkost boljši kot moji.
Big Foot out! :P
Omenila sem že, da sem pričela z delom v proizvodnji. 11. aprila sem tako prvič v svojem življenju šla v službo. In prvi trije dnevi so minili brez večjih zapletov. Res je, da sem bila malenkost zmedena, ampak kdo pa ob začetku nove službe ne bi bil. Malenkost zapletlo pa se je četrti dan.
Na kratko, med delom mi je na desno stopalo ponesreči padla paleta, na kateri so bili pripravljeni izdelki, ki so čakali na nadaljnjo obdelavo. Auč na kubik! Ker mi je stopalo začelo otekati in nanj nisem mogla sploh normalno stopiti, mi ni preostalo drugega kot da obiščem nov urgentni center v Trbovljah (opomba avtorice: kuk je pa naš tanov center nobl!).Skratka, tisti dan sem dobila longeto in se v mislih milijonkrat zahvalila tistemu, ki je iznašel delovne čevlje s kovinsko kapico, kajti v nasprotnem primeru bi šli moji prsti v večna lovišča. Tako pa sem jo odnesla z zelo hudim in bolečim udarcem, zaradi katerega so bergle postale moje nove najboljše prijateljice. Zdaj sem z njimi že res spretna, a na začetku sem z njimi bila zelo nerodna in se med hojo parkrat še udarila po stopalu. Auč!
Iskreno, mislila sem, da bo moja noga kmalu dobro. Ampak po več kot desetih dneh sem še vedno priča spreminjajočim se barvam na stopalu in oteklini. Resno, še pirhi nimajo za burek v primerjavi z mano. In ravno zaradi stanja moje noge mi je Padre nadel vzdevek Big Foot. Vseeno bolje kot Kaža, iskreno.
In kaj sploh počnem zdaj, ko sem v bolniški? Nič. Visim na telefonu, kjer preklapljam med različnimi aplikacijami (Facebook, Instagram, Messenger, Buzzfeed...) in gledam televizijo. TV spored sem tudi že naštudirala v nulo, tako da zdaj ne zamudim nobene epizode Sodnice Judy na CBS Reality ter kviza Vem na prvem programu.
Za prvomajske praznike tako ne bom šla nikamor (kar ni nič novega, saj sem tudi leta prej vsakič ostajala doma). Upam in želim si le, da bodo vaši prazniki malenkost boljši kot moji.
Big Foot out! :P
