Konec EVSa. Kaj pa zdaj?
Z današnjim dnem se je moj EVS projekt tudi uradno zaključil in lahko bi rekla, da je zdaj končno konec ogromnega dela mojega življenja. Ko sedaj gledam nazaj, kaj vse sem doživela v preteklih mesecih sem, iskreno povedano, ponosna sama nase. In hkrati tudi presenečena.
Presenečena nad svojo trmo, svojo močjo in pa nasploh sama nad seboj, da sem bila del tako velikega projekta. Čeprav sem se ga skoraj odločila zaradi določenih zadev vmes predčasno prekiniti, sem kljub vsemu zdržala do konca. A ni bilo lahko.
Če se le spomnim, kako sem januarja lani vsa nestrpna in polna pričakovanj pričakovala odhod na Portugalsko, je bila zgodba skozi letošnji januar podobna, saj sem tokrat komaj čakala, da se vrnem domov. V vseh teh mesecih na Portugalskem sem ugotovila, da zadeve niso čisto takšne, kot je bilo rečeno na začetku in se nekatere stvari niso obrnile tako, kot sem pričakovala. In ravno o tem bom pisala v tej objavi, ki pa bo zopet malce drugačna. Drugačna v smislu časovnega nastajanja zapisa.
Vse prejšnje objave sem v 90% pisala sproti tekom tedna in ko sem blog ob vikendih objavila, sem takoj pričela pisati novega. Ta zapis pa je dejansko pričel nastajati že nekje sredi leta 2016, ko sem se odločila, da bom po koncu svojega EVS projekta namenila tudi besedo ali dve (oziroma kar celo objavo) vsem stvarem, ki sem se jih v tem času naučila. O EVSu, Portugalski in tudi o sebi.
Mislim, da je čas, da se nekateri miti in legende dokončno razbijejo in da jih nadomestijo informacije iz prve roke. Pa predlagam, da kar začnemo. :)
1. EVS ni brezplačen dopust.
EVS je marsikaj, le dopust ne. Očitka, da sem na Portugalsko odšla na enoletni dopust, sem se med projektom dodobra naposlušala. Med drugimi so mi to očitali nekateri domačini na Portugalskem, pa tudi nekaj ljudi v Sloveniji. Ampak ne, med celotnim časom nisem imela nog v zraku, ampak sem dejansko (ja, uganili ste) delala v različnih institucijah, sodelovala pri različnih projektih in nasploh bila vključena v lokalno dogajanje. Kar se dela o dopustu tiče... Res je, da vsakemu prostovoljcu po pogodbi na mesec pripadata dva dneva dopusta. Sama sem tako vmes junija priletela domov in tudi zaradi izrednih razmer v Sloveniji ostala mesec in pol, za novo leto pa s svojim nenapovedanim obiskom presenetila starša. Za razliko od svojih kolegov, ki so se odločili dopust izkoristiti v koščkih, sem ga sama tako večino izkoristila v enem kosu. Nekajkrat sem se zaradi te odločitve tepla po glavi, sploh takrat, ko so ostali lepo potovali sem ter tja (izvzet je moj avgustovski izlet v Lizbono). A mi ni žal, da sem se odločila tako, kot sem se. In za vsemi svojimi odločitvami in dejanji stojim še danes.
2. Prostovoljci ne žurajo vsako noč.
Osebno mi zabave na Portugalskem niso ustrezale, zato sem se jih izogibala. Kar pa ne pomeni, da se nisem udeležila nobene. V 90% smo se (skoraj vsi) držali (nenapisanega) pravila, da če smo imeli naslednji dan obveznosti, prejšnji večer nismo pili in ponočevali. Konec koncev smo bili odgovorni, da smo zadeve speljali tako, kot se je od nas pričakovalo in da smo ohranjali ugled naših gostujočih organizacij na ustreznem nivoju. Ko se je že žuralo, se je žuralo večinoma ob vikendih, ko naslednji dan (največkrat) nismo imeli nobenih delovnih obveznosti. Če pa je naneslo, da se je žuralo med tednom, pa je bilo to vedno takrat, ko so na Portugalskem praznovali kakšen praznik ali kaj podobnega in smo vedeli, da bomo naslednji dan prosti. Seveda pa je bilo vmes tudi nekaj izjem.
3. Portugalščina, španščina - ni isti šmorn.
Preden sem prišla v Amarante, sem bila mnenja, da sta to dva zelo podobna jezika in da je v njunem primeru isto kot s hrvaščino, srbščino... Proti koncu leta 2015 (še preden sem vedela, da grem v tujino) sem se sicer res pričela učiti španščino, zato sem bila tik pred odhodom prepričana, da mi ne bo hudega. Kako sem se zmotila! Portugalščina in španščina, razen nekaterih istih ali podobnih besed, nimata nič skupnega in sta dva popolnoma različna jezika! Pika, amen, konec debate. Priznam pa, da kljub mojemu bivanju v Amarantu ne govorim tekoče portugalsko. Jezik ima več izjem kot pravil, zato sem mnenja, da ga tudi, če bi se za stalno preselila tja, nikoli ne bi govorila popolnoma tekoče. Angleščina je še vseeno zakon in sama sem z njo projekt tudi "zvozila" do konca. Kar je tudi svojevrsten dosežek.
4. Portugalska ni topla država.
Pred odhodom sem bila prepričana, da je na Portugalskem skozi celo leto zelo toplo, zato sem se tudi odločila, da grem tja. Ampak že takoj od prihodu sem opazila, da temu mogoče ni tako. Pozimi je namreč zelo mrzlo in sama sem ob prihodu nekajkrat res mislila, da bom zmrznila, saj sem že po naravi bolj zmrzljive sorte. Poleti je seveda zgodba drugačna, saj je zelo vroče. A splošno prepričanje, da je na Portugalskem celo leto toplo, je zmotno. Zato prosim vse tiste, ki so Portugalsko obiskali samo poleti, da si ponovno vzamejo čas in kdaj obiščejo tudi severni del države in to pozimi. Kajti verjamem, da se bodo mnenja hitro spremenila, ko se bo pričelo zimsko deževno obdobje in jih bo prepihal mrzel atlantski veter.
5. Za delo v in z veliko skupino ljudi je potrebno veliko prilagajanj.
To se nanaša tako na prostovoljce, kot tudi na naše "nadrejene". Zavedam se, da smo si ljudje različni ter med seboj bolj ali manj simpatični in da slej ko prej pride do osebnih/delovnih trenj. Zlagala bi se, če bi rekla, da sem se vedno z vsemi razumela. Velikokrat, največkrat med načrtovanjem in kakšnim dogovarjanjem za izvedbo projektov/izmenjav/razporeditve dela v institucijah, je med nami prišlo do konfliktov. Konkretno, med menoj in nekaterimi posamezniki se je sčasoma res opazila medsebojna nenaklonjenost. Glede tega sem se naučila dve stvari. Prva je ta, da moraš stati za svojim mnenjem, se velikokrat postaviti zase in reči ne (kar mi bo v prihodnosti prišlo še kako prav), pa čeprav si potem s strani nekaterih ljudi označen za vse živo. Druga pa je ta, da je v nekaterih primerih bolje, da ne rineš z glavo skozi zid, se konkretno ugrizneš v jezik in si misliš svoje. In včasih tudi požreš kakšno kritiko. Pa naj gre za delo v institucijah, projektih ali pa zate oziroma tvoje težave same. Ker konec koncev ima vsak pravico do svojega mnenja, vsem ljudem pa vedno tudi ne moreš ugajati. In jim, iskreno, tudi ne želim.
6. Domotožje je prisotno.
Ne vedno, ampak ja, je prisotno. In s tem ni nič narobe. Sama sem napade domotožja dobila, ko sem zbolela in pa ob družinskih zadevah (katerih tekom leta ni bilo malo), včasih pa tudi kar za brez veze. Takrat resnično potrebuješ okoli sebe pozitivne ljudi, ki ti pomagajo spet najti motivacijo za nadaljevanje. Če na Portugalskem ob sebi ne bi imela Taru in iz Slovenje mojih staršev, Vesne ter nekaterih ostalih oseb, bi ob tistem res hudem "breaking pointu" spokala kufre in se vrnila domov. Ob kritičnih trenutkih si je vsak izmed njih vzel čas in mi pomagal. In za to bom vsakemu izmed njih večno hvaležna.
7. EVS je dober način za raziskovanje samega sebe.
Že takoj na začetku sem ugotovila, da je kar nekaj oseb prišlo na Portugalsko zaradi podobnih razlogov. Najpogostejša razloga sta bila nezadovoljstvo nad svojim življenjem in želja po spremembi ter popolna izguba in iskanje samega sebe. Sama spadam med slednje. V tem letu sem spoznala, kaj me v resnici veseli, v čem uživam, kaj mi ni všeč in česa si želim. Bolje pa sem izoblikovala tudi svojo osebnost, kar štejem med pozitivne lastnosti preteklega leta.
8. Selitev v drugo državo in sprememba okolja nista odlični priložnosti za nov začetek in beg pred problemi.
Zapomnite si naslednje besede, ki vam jih polagam na srce: nikakor in pod nobenim pogojem ne bežite pred problemi, kajti to NI rešitev! Been there, done that. Če sem odkrila, kaj me veseli in kaj želim početi, pa to nikakor ni rešilo mojih problemov, ki sem jih prinesla s seboj na Portugalsko in za katere sem (trapa) zmotno mislila, da bodo ostali v Sloveniji. Na začetku projekta, ko sem še živela v EVS mehurčku, sem res imela občutek, da se je končno vse uredilo in da je vse kul. A ko se je mehurček razblinil, sem ugotovila, da so problemi ostali in da še zdaleč niso popolnoma rešeni, čeprav sem jih vmes seveda poskusila rešiti. Lahko sem lagala okolici, lahko sem tudi lagala sami sebi in se še tako prepričevala v nasprotno. Da sem močna in da mi je končno le uspelo. A ob pravem času je bila le ena malenkost dovolj, da sem se spet vrnila na začetek, kjer se je vse začelo. Vendar pa, če se nekatere stvari v vsem tem času ne bi odvile tako, kot so se, vsega tega v tem letu ne bi doživela.
9. Vedno se lahko zgodi nepredvidljivo.
Lahko sem delala plane, a življenje je pač takšno, da se včasih vse podre in obrne na glavo. Skozi leto sem doživela kar nekaj neprijetnih presenečenj. In tudi, če na nekatere stvari nisem bila pripravljena, sem jih (sicer s težkim srcem) morala sprejeti, preboleti ter ne ostati na enem mestu in iti naprej. Ker konec koncev imamo vsi v svojih življenjih osebe, za katere živimo in jim želimo vse najboljše. In včasih je res bolje, če pustiš preteklost za seboj.
10. Če ne gre, poišči pomoč.
Vse, odkar sem se julija vrnila nazaj, sem se spraševala, ali je bila vrnitev napaka. Do trenutka, ko sem dejansko prišla do svojega "breaking pointa" in rekla, da imam dovolj, sem sama s seboj debatirala in tehtala razloge za in proti, da ostanem do konca. Čeprav v res najtežjih trenutkih pri nadrejenih v CJ nisem bila deležna razumevanja in pomoči, temveč bila deležna celo posmehovanja in slišala nekaj res grdih besed, pa sem potrebno pomoč in razumevanje dobila ravno v Sloveniji - na daljavo. Na koncu je to, da imam do konca samo še nekaj mesecev in pa razumevanje, spodbuda ter pomoč mojih staršev in mentorice odločilo, da ostanem v projektu do konca. Veliko zaslugo za to odločitev pa ima tudi Taru. Ona je tista, ki mi je bila na Portugalskem v največjo oporo in verjamem, da bi se mi že zdavnaj zmešalo, če ne bi bilo nje.
Naj zdaj odgovorim še na vprašanje, ki mi ga je v tem letu, sploh pa v zadnjih nekaj tednih, postavilo ogromno ljudi. Če bi imela to možnost, bi se sedaj, ko veš, kako stvari potekajo, še enkrat odločila za EVS in enoletno selitev v tujino?
NE.
Za ta odgovor sem sicer morala res zelo temeljito premisliti in pogledati nazaj ter na nek način analizirati celotno leto. Zdaj razumem, zakaj je dolgoročni EVS izkušnja, ki jo lahko izkoristiš le enkrat v življenju. Ni se enostavno odpovedati vsemu, spakirati kovčke, zapustiti družino, prijatelje in vsega, kar poznaš, ter oditi. Po duši sem drugače prava zapečkarica in ne bom lagala, večkrat sem želela domov, v zadnji tretjini projekta pa sem bila na Portugalskem res nesrečna in se vsak dan zbujala z ogromnim cmokom v grlu. Kljub temu mi ni žal, da sem bila EVS prostovoljka, saj sem med tem časom spoznala nekaj super ljudi. Kot že rečeno, z nekaterimi se sploh nisem ujela, z drugimi pa sem spletla prijateljske vezi, za katere upam, da se bodo ohranile tudi po naši skupni Portugalski avanturi. Tudi kar se pridobivanj novih in različnih izkušenj na vseh področjih tiče, so bili pretekli meseci zame vrhunski! Po drugi strani pa je bilo zame to leto čisto preveč stresno. In na podlagi tega se za kaj podobnega ne bi več odločila. Enkrat je bilo povsem dovolj. Kljub vsemu pa izkušnjo priporočam vsakemu. Seveda pa ne izključujem tudi možnosti ponovnega srečanja z nekaterimi posamezniki, ki sem jih med tem letom spoznala.
Naslednje vprašanje, ki sem ga tudi velikokrat prejela, je: kaj boš pa zdaj?
Hm... Iskreno povedano, ne vem še.
Sicer je res, da že imam v planu nekaj projektov, a se mi še vedno niti sanja ne, kakšna bo moja pot v letu 2017. Verjetno bo trajalo še kar nekaj časa, preden popolnoma izstopim iz EVS življenja in se spet klimatiziram v svoje staro življenje. A sem se odločila, da se ne bom nič priganjala in bom pustila času čas. "Hiti počasi" je postal moj nov najljubši rek. Miguel pa je imel tudi prav, ko je rekel, da bomo tako ob prihodu v novo državo kot tudi odhodu domov doživeli kulturni šok. Mogoče se sliši smešno, a na koncu se je to res zgodilo. Imela sem le srečo, da se je meni to zgodilo že junija, kajti sedaj o kakršnemkoli šoku ni ne duha, ne sluha.
Nekoliko več razmišljanja mi je vzelo vprašanje, kaj nameravam sedaj narediti z blogom. Res je, da sem ga pričela pisati zaradi odhoda na Portugalsko. Če sem iskrena, ne vem še točno, kaj bom naredila z njim. Mogoče ga bom prenehala pisati, mogoče bom nadaljevala. Nisem še čisto prepričana. Vsekakor pa tudi blog, tako kot jaz, potrebuje svoj odmor.
Na tem mestu bi se rada zahvalila vsem, ki ste me v tem letu spremljali. Lansko leto sem po tistem, ko sem objavila svojo prvo objavo, dejala, da sem prepričana, da mojega bloga, razen moje družine in nekaj prijateljev oziroma kolegov, ne bo nihče bral. In tekom leta sem ugotovila, da sem se zelo zmotila. Upam pa tudi, da ste z mojimi objavami dobili vsaj malo vpogleda v svet ene veje prostovoljstva.
Kaja ma vas rada! :)
Presenečena nad svojo trmo, svojo močjo in pa nasploh sama nad seboj, da sem bila del tako velikega projekta. Čeprav sem se ga skoraj odločila zaradi določenih zadev vmes predčasno prekiniti, sem kljub vsemu zdržala do konca. A ni bilo lahko.
Če se le spomnim, kako sem januarja lani vsa nestrpna in polna pričakovanj pričakovala odhod na Portugalsko, je bila zgodba skozi letošnji januar podobna, saj sem tokrat komaj čakala, da se vrnem domov. V vseh teh mesecih na Portugalskem sem ugotovila, da zadeve niso čisto takšne, kot je bilo rečeno na začetku in se nekatere stvari niso obrnile tako, kot sem pričakovala. In ravno o tem bom pisala v tej objavi, ki pa bo zopet malce drugačna. Drugačna v smislu časovnega nastajanja zapisa.
Vse prejšnje objave sem v 90% pisala sproti tekom tedna in ko sem blog ob vikendih objavila, sem takoj pričela pisati novega. Ta zapis pa je dejansko pričel nastajati že nekje sredi leta 2016, ko sem se odločila, da bom po koncu svojega EVS projekta namenila tudi besedo ali dve (oziroma kar celo objavo) vsem stvarem, ki sem se jih v tem času naučila. O EVSu, Portugalski in tudi o sebi.
Mislim, da je čas, da se nekateri miti in legende dokončno razbijejo in da jih nadomestijo informacije iz prve roke. Pa predlagam, da kar začnemo. :)
1. EVS ni brezplačen dopust.
EVS je marsikaj, le dopust ne. Očitka, da sem na Portugalsko odšla na enoletni dopust, sem se med projektom dodobra naposlušala. Med drugimi so mi to očitali nekateri domačini na Portugalskem, pa tudi nekaj ljudi v Sloveniji. Ampak ne, med celotnim časom nisem imela nog v zraku, ampak sem dejansko (ja, uganili ste) delala v različnih institucijah, sodelovala pri različnih projektih in nasploh bila vključena v lokalno dogajanje. Kar se dela o dopustu tiče... Res je, da vsakemu prostovoljcu po pogodbi na mesec pripadata dva dneva dopusta. Sama sem tako vmes junija priletela domov in tudi zaradi izrednih razmer v Sloveniji ostala mesec in pol, za novo leto pa s svojim nenapovedanim obiskom presenetila starša. Za razliko od svojih kolegov, ki so se odločili dopust izkoristiti v koščkih, sem ga sama tako večino izkoristila v enem kosu. Nekajkrat sem se zaradi te odločitve tepla po glavi, sploh takrat, ko so ostali lepo potovali sem ter tja (izvzet je moj avgustovski izlet v Lizbono). A mi ni žal, da sem se odločila tako, kot sem se. In za vsemi svojimi odločitvami in dejanji stojim še danes.
2. Prostovoljci ne žurajo vsako noč.
Osebno mi zabave na Portugalskem niso ustrezale, zato sem se jih izogibala. Kar pa ne pomeni, da se nisem udeležila nobene. V 90% smo se (skoraj vsi) držali (nenapisanega) pravila, da če smo imeli naslednji dan obveznosti, prejšnji večer nismo pili in ponočevali. Konec koncev smo bili odgovorni, da smo zadeve speljali tako, kot se je od nas pričakovalo in da smo ohranjali ugled naših gostujočih organizacij na ustreznem nivoju. Ko se je že žuralo, se je žuralo večinoma ob vikendih, ko naslednji dan (največkrat) nismo imeli nobenih delovnih obveznosti. Če pa je naneslo, da se je žuralo med tednom, pa je bilo to vedno takrat, ko so na Portugalskem praznovali kakšen praznik ali kaj podobnega in smo vedeli, da bomo naslednji dan prosti. Seveda pa je bilo vmes tudi nekaj izjem.
3. Portugalščina, španščina - ni isti šmorn.
Preden sem prišla v Amarante, sem bila mnenja, da sta to dva zelo podobna jezika in da je v njunem primeru isto kot s hrvaščino, srbščino... Proti koncu leta 2015 (še preden sem vedela, da grem v tujino) sem se sicer res pričela učiti španščino, zato sem bila tik pred odhodom prepričana, da mi ne bo hudega. Kako sem se zmotila! Portugalščina in španščina, razen nekaterih istih ali podobnih besed, nimata nič skupnega in sta dva popolnoma različna jezika! Pika, amen, konec debate. Priznam pa, da kljub mojemu bivanju v Amarantu ne govorim tekoče portugalsko. Jezik ima več izjem kot pravil, zato sem mnenja, da ga tudi, če bi se za stalno preselila tja, nikoli ne bi govorila popolnoma tekoče. Angleščina je še vseeno zakon in sama sem z njo projekt tudi "zvozila" do konca. Kar je tudi svojevrsten dosežek.
4. Portugalska ni topla država.
Pred odhodom sem bila prepričana, da je na Portugalskem skozi celo leto zelo toplo, zato sem se tudi odločila, da grem tja. Ampak že takoj od prihodu sem opazila, da temu mogoče ni tako. Pozimi je namreč zelo mrzlo in sama sem ob prihodu nekajkrat res mislila, da bom zmrznila, saj sem že po naravi bolj zmrzljive sorte. Poleti je seveda zgodba drugačna, saj je zelo vroče. A splošno prepričanje, da je na Portugalskem celo leto toplo, je zmotno. Zato prosim vse tiste, ki so Portugalsko obiskali samo poleti, da si ponovno vzamejo čas in kdaj obiščejo tudi severni del države in to pozimi. Kajti verjamem, da se bodo mnenja hitro spremenila, ko se bo pričelo zimsko deževno obdobje in jih bo prepihal mrzel atlantski veter.
5. Za delo v in z veliko skupino ljudi je potrebno veliko prilagajanj.
To se nanaša tako na prostovoljce, kot tudi na naše "nadrejene". Zavedam se, da smo si ljudje različni ter med seboj bolj ali manj simpatični in da slej ko prej pride do osebnih/delovnih trenj. Zlagala bi se, če bi rekla, da sem se vedno z vsemi razumela. Velikokrat, največkrat med načrtovanjem in kakšnim dogovarjanjem za izvedbo projektov/izmenjav/razporeditve dela v institucijah, je med nami prišlo do konfliktov. Konkretno, med menoj in nekaterimi posamezniki se je sčasoma res opazila medsebojna nenaklonjenost. Glede tega sem se naučila dve stvari. Prva je ta, da moraš stati za svojim mnenjem, se velikokrat postaviti zase in reči ne (kar mi bo v prihodnosti prišlo še kako prav), pa čeprav si potem s strani nekaterih ljudi označen za vse živo. Druga pa je ta, da je v nekaterih primerih bolje, da ne rineš z glavo skozi zid, se konkretno ugrizneš v jezik in si misliš svoje. In včasih tudi požreš kakšno kritiko. Pa naj gre za delo v institucijah, projektih ali pa zate oziroma tvoje težave same. Ker konec koncev ima vsak pravico do svojega mnenja, vsem ljudem pa vedno tudi ne moreš ugajati. In jim, iskreno, tudi ne želim.
6. Domotožje je prisotno.
Ne vedno, ampak ja, je prisotno. In s tem ni nič narobe. Sama sem napade domotožja dobila, ko sem zbolela in pa ob družinskih zadevah (katerih tekom leta ni bilo malo), včasih pa tudi kar za brez veze. Takrat resnično potrebuješ okoli sebe pozitivne ljudi, ki ti pomagajo spet najti motivacijo za nadaljevanje. Če na Portugalskem ob sebi ne bi imela Taru in iz Slovenje mojih staršev, Vesne ter nekaterih ostalih oseb, bi ob tistem res hudem "breaking pointu" spokala kufre in se vrnila domov. Ob kritičnih trenutkih si je vsak izmed njih vzel čas in mi pomagal. In za to bom vsakemu izmed njih večno hvaležna.
7. EVS je dober način za raziskovanje samega sebe.
Že takoj na začetku sem ugotovila, da je kar nekaj oseb prišlo na Portugalsko zaradi podobnih razlogov. Najpogostejša razloga sta bila nezadovoljstvo nad svojim življenjem in želja po spremembi ter popolna izguba in iskanje samega sebe. Sama spadam med slednje. V tem letu sem spoznala, kaj me v resnici veseli, v čem uživam, kaj mi ni všeč in česa si želim. Bolje pa sem izoblikovala tudi svojo osebnost, kar štejem med pozitivne lastnosti preteklega leta.
8. Selitev v drugo državo in sprememba okolja nista odlični priložnosti za nov začetek in beg pred problemi.
Zapomnite si naslednje besede, ki vam jih polagam na srce: nikakor in pod nobenim pogojem ne bežite pred problemi, kajti to NI rešitev! Been there, done that. Če sem odkrila, kaj me veseli in kaj želim početi, pa to nikakor ni rešilo mojih problemov, ki sem jih prinesla s seboj na Portugalsko in za katere sem (trapa) zmotno mislila, da bodo ostali v Sloveniji. Na začetku projekta, ko sem še živela v EVS mehurčku, sem res imela občutek, da se je končno vse uredilo in da je vse kul. A ko se je mehurček razblinil, sem ugotovila, da so problemi ostali in da še zdaleč niso popolnoma rešeni, čeprav sem jih vmes seveda poskusila rešiti. Lahko sem lagala okolici, lahko sem tudi lagala sami sebi in se še tako prepričevala v nasprotno. Da sem močna in da mi je končno le uspelo. A ob pravem času je bila le ena malenkost dovolj, da sem se spet vrnila na začetek, kjer se je vse začelo. Vendar pa, če se nekatere stvari v vsem tem času ne bi odvile tako, kot so se, vsega tega v tem letu ne bi doživela.
9. Vedno se lahko zgodi nepredvidljivo.
Lahko sem delala plane, a življenje je pač takšno, da se včasih vse podre in obrne na glavo. Skozi leto sem doživela kar nekaj neprijetnih presenečenj. In tudi, če na nekatere stvari nisem bila pripravljena, sem jih (sicer s težkim srcem) morala sprejeti, preboleti ter ne ostati na enem mestu in iti naprej. Ker konec koncev imamo vsi v svojih življenjih osebe, za katere živimo in jim želimo vse najboljše. In včasih je res bolje, če pustiš preteklost za seboj.
10. Če ne gre, poišči pomoč.
Vse, odkar sem se julija vrnila nazaj, sem se spraševala, ali je bila vrnitev napaka. Do trenutka, ko sem dejansko prišla do svojega "breaking pointa" in rekla, da imam dovolj, sem sama s seboj debatirala in tehtala razloge za in proti, da ostanem do konca. Čeprav v res najtežjih trenutkih pri nadrejenih v CJ nisem bila deležna razumevanja in pomoči, temveč bila deležna celo posmehovanja in slišala nekaj res grdih besed, pa sem potrebno pomoč in razumevanje dobila ravno v Sloveniji - na daljavo. Na koncu je to, da imam do konca samo še nekaj mesecev in pa razumevanje, spodbuda ter pomoč mojih staršev in mentorice odločilo, da ostanem v projektu do konca. Veliko zaslugo za to odločitev pa ima tudi Taru. Ona je tista, ki mi je bila na Portugalskem v največjo oporo in verjamem, da bi se mi že zdavnaj zmešalo, če ne bi bilo nje.
Naj zdaj odgovorim še na vprašanje, ki mi ga je v tem letu, sploh pa v zadnjih nekaj tednih, postavilo ogromno ljudi. Če bi imela to možnost, bi se sedaj, ko veš, kako stvari potekajo, še enkrat odločila za EVS in enoletno selitev v tujino?
NE.
Za ta odgovor sem sicer morala res zelo temeljito premisliti in pogledati nazaj ter na nek način analizirati celotno leto. Zdaj razumem, zakaj je dolgoročni EVS izkušnja, ki jo lahko izkoristiš le enkrat v življenju. Ni se enostavno odpovedati vsemu, spakirati kovčke, zapustiti družino, prijatelje in vsega, kar poznaš, ter oditi. Po duši sem drugače prava zapečkarica in ne bom lagala, večkrat sem želela domov, v zadnji tretjini projekta pa sem bila na Portugalskem res nesrečna in se vsak dan zbujala z ogromnim cmokom v grlu. Kljub temu mi ni žal, da sem bila EVS prostovoljka, saj sem med tem časom spoznala nekaj super ljudi. Kot že rečeno, z nekaterimi se sploh nisem ujela, z drugimi pa sem spletla prijateljske vezi, za katere upam, da se bodo ohranile tudi po naši skupni Portugalski avanturi. Tudi kar se pridobivanj novih in različnih izkušenj na vseh področjih tiče, so bili pretekli meseci zame vrhunski! Po drugi strani pa je bilo zame to leto čisto preveč stresno. In na podlagi tega se za kaj podobnega ne bi več odločila. Enkrat je bilo povsem dovolj. Kljub vsemu pa izkušnjo priporočam vsakemu. Seveda pa ne izključujem tudi možnosti ponovnega srečanja z nekaterimi posamezniki, ki sem jih med tem letom spoznala.
Naslednje vprašanje, ki sem ga tudi velikokrat prejela, je: kaj boš pa zdaj?
Hm... Iskreno povedano, ne vem še.
Sicer je res, da že imam v planu nekaj projektov, a se mi še vedno niti sanja ne, kakšna bo moja pot v letu 2017. Verjetno bo trajalo še kar nekaj časa, preden popolnoma izstopim iz EVS življenja in se spet klimatiziram v svoje staro življenje. A sem se odločila, da se ne bom nič priganjala in bom pustila času čas. "Hiti počasi" je postal moj nov najljubši rek. Miguel pa je imel tudi prav, ko je rekel, da bomo tako ob prihodu v novo državo kot tudi odhodu domov doživeli kulturni šok. Mogoče se sliši smešno, a na koncu se je to res zgodilo. Imela sem le srečo, da se je meni to zgodilo že junija, kajti sedaj o kakršnemkoli šoku ni ne duha, ne sluha.
Nekoliko več razmišljanja mi je vzelo vprašanje, kaj nameravam sedaj narediti z blogom. Res je, da sem ga pričela pisati zaradi odhoda na Portugalsko. Če sem iskrena, ne vem še točno, kaj bom naredila z njim. Mogoče ga bom prenehala pisati, mogoče bom nadaljevala. Nisem še čisto prepričana. Vsekakor pa tudi blog, tako kot jaz, potrebuje svoj odmor.
Na tem mestu bi se rada zahvalila vsem, ki ste me v tem letu spremljali. Lansko leto sem po tistem, ko sem objavila svojo prvo objavo, dejala, da sem prepričana, da mojega bloga, razen moje družine in nekaj prijateljev oziroma kolegov, ne bo nihče bral. In tekom leta sem ugotovila, da sem se zelo zmotila. Upam pa tudi, da ste z mojimi objavami dobili vsaj malo vpogleda v svet ene veje prostovoljstva.
Kaja ma vas rada! :)
