Še zadnjič s Portugalske
Današnja objava je zadnja, ki jo objavljam iz Amaranta. Za menoj pa je tudi moj zadnji EVS teden.
Posledično sem tako v tem tednu še zadnjič obiskala nekaj institucij. V torek sem še zadnjič šla v Santa Caso, prav tako sem v četrtek še zadnjič delala v São Gonçalo šoli. Malo več časa mi je vzelo razmišljanje o tem, katero institucijo naj obiščem v petek, ki je bil hkrati tudi moj zadnji delovni dan. Opcij je bilo seveda ogromno, a sem se po premisleku odločila, da bom svoje delo na Portugalskem končala tam, kjer sem ga lansko leto tudi začela. Tako sem v petek dopoldne še zadnjič v svojem življenju šla v Cerci. Kajti ravno Cerci je bila prva institucija, ki sem jo na začetku projekta lansko leto obiskala. Okoli dvanajstih, ko se je moj delovni dan zaključil, pa sem se le nasmehnila ob misli, da je po enem letu institucij, izmenjav in projektov zdaj to to. Konec.
Miguel mi je že prejšnji teden, ko sem se po evalvaciji pogovarjala z njim, med drugim dejal tudi, da je zelo ponosen name, saj sem med celim letom obiskala prav vse institucije. In da še vedno obžaluje, da sem iz rok izpustila priložnost za odličen projekt. Govora je seveda o tistem projektu, kjer bi morala opraviti 20 intervjujev in katerega sem omenila že oktobra.
V prvi vrsti mi je bil ponujen zato, da bi do konca projekta ostala v Amarantu, saj sem septembra želela predčasno končani svoj EVS. Še vedno sem mnenja, da je to zelo dober projekt. Žal sem že na začetku, ko mi je bil ponujen, vedela, da ga sama ne bom mogla izpeljati tako, kot se od mene pričakuje. In ker sem se že nekaj časa nazaj odločila, da nobene stvari v svojem življenju ne bom več delala polovično, je bilo bolje, da sem se iz projekta umaknila in ga prepustila drugim prostovoljcem.
V zadnjih dveh tedni sem sicer zaključila tudi z zadnjimi formalnostmi, če
jih lahko tako poimenujem. Prejšnji teden sem z Adriano (ki se
nam je pridružila dva tedna nazaj in bo v Amarantu nekaj mesecev
opravljala neke vrste prakso) posnela kratki video o moji EVS izkušnji. Pravzaprav smo ga posneli čisto vsi prostovoljci, iz vseh teh videev pa bosta Bárbara in Adriana napravili en video, ki bo seveda javno objavljen na internetu. Od tega tedna naprej pa prav tako vsi prostovoljci že "visimo" na steni. Naše slike so se pridružile slikam prejšnjih prostovoljcev in tako smo še dodatno zapolnili EVS steno slavnih.
Ta teden pa sem storila tudi nekaj, kar mora ob koncu EVSa napisati čisto vsak prostovoljec. Pobrskala sem po svojem spominu, osvežila znanje o vseh osmih kompetencah in napisala svoj Youthpass. V dveh jezikih. Najprej sem ga imela namen napisati le v angleščini. Pa sem se potem odločila, da je glede na to, da se vračam v Slovenijo in ga bom doma tudi uporabila, bolje, če ga napišem še v slovenščini.
Zdaj mi ne preostane več drugega kot to, da jutri zgodaj zjutraj odletim proti domu. Taru je že nekaj časa nazaj rekla,
da bo šla z menoj na letališče, da se posloviva. In kolikor poznam sebe
in kolikor sem v tem letu spoznala tudi njo mislim, da bo letališče v Portu
najverjetneje priča manjši poplavi. Res jo bom
pogrešala. Nisem pričakovala, da bom ravno na Portugalskem spoznala osebo, ki se bo z menoj smejala najbolj glupim foram z interneta, me v najhujših trenutkih tolažila, poslušala moje monologe o najbolj brezveznih, že stokrat prežvečenih temah in mi naravnost v obraz povedala, kdaj se obnašam kot drama queen, brez da bi bila nanjo jezna ali ji karkoli zamerila. To zadnje sicer uspeva le redkim osebam v mojem življenju.
In medtem, ko sem ta teden med drugim pripravljala in pakirala svoje stvari, poskušala čim več govoriti in tudi misliti v maternem jeziku, da prehod iz angleščine v slovenščino ne bi bil prehud, sem hkrati tudi razmišljala o stvareh, ki jih bom oziroma jih po vrnitvi domov ne bom pogrešala.
Med stvari, ki jih ne bom pogrešala, vsekakor spadajo plesen v sobi (čeprav so se nekaj časa vsaj trudili rešiti situacijo, sva s cimro nad vsem skupaj kmalu obupali), na pol pokvarjeno stranišče, hladilnik in štedilnik (ker smo punce same svoje mojstrice, zahvaljujoč našim sposobnostim vse deluje še danes), brisanje tal s špagetastim močom (zaradi te izkušnje sem se s svojo Mutti že dogovorila, da bom doma pomagala pri vseh opravilih, le brisanje po tleh bom prepustila njej), slabe internetne povezave (če so bile na Wi-Fiju ob istem času 3 osebe, je bil to že prevelik zalogaj za našo povezavo), ledeno mrzlo stanovanje v hladnejših mesecih (ne, resno, 5 ur ogrevanja na dan!?), vsakotedensko transportiranje oblačil do CJ pralnice in nazaj (v vsakem vremenu, tudi v najhujšem nalivu), prepiri (glede razdelitve dela, sobivanja v stanovanju, medsebojnih odnosih...), hrane (komaj čakam, da pridem domov in pojem dober golaž, pa zelje s krompirjem, pa čevape!), hribi (in tlakovane ceste ter pločniki - asfalt je zakon!), ognjemeti (za zmago v nogometu, za posebne praznike, za poroke, ločitve, pa tudi kar tako, za brezveze), bobni (sploh, ko se bobnanje začne v nedeljo ob osmih zjutraj, skoraj direktno pod oknom - brez komentarja), bolhe (in ostale nadloge, s katerimi smo se morali spopasti tekom leta), portugalščina (komaj čakam, da začnem spet vsakodnevno komunicirati v slovenščini).
Seznam je mogoče res kar dolg. Po drugi strani pa moram tudi iskreno priznati, da seveda obstajajo stvari, ki jih bom v Sloveniji pogrešala in nora bi bila, če tega dela seznama ne bi začela s Taru. Pogrešala bom tudi lastno kopalnico (eden izmed največjih plusev tega leta!), sončno vreme (in +18, sploh novembra, decembra in januarja), Ben&Jerry's sladoled (čeprav ga baje prodajajo v Ljubljani, je bilo vseeno super, ko sem se lahko samo povzpela po hribu do Mini Preça in tam kupila par banjic), izleti v Porto (šoping!), maslo s soljo (a kdo mogoče ve, če se ga dobi v Sloveniji?), Elinine torte (najboljše, kar sem jih v življenju kdajkoli jedla).
Zadnji tedni v januarju so se mi sicer zelo
vlekli. Priznam, da res že komaj čakam, da pridem domov in spet vidim ter objamem vse svoje. Res
je, da smo se videli že konec decembra,
ko sem na kratko priletela nazaj domov, a vseeno to ni bilo to. Takrat na
žalost nihče izmed njih ni mogel z menoj v Amarante, zato res že nestrpno čakam,
da bodo vsi po vrsti spet prisotni v mojem vsakdanu.
Po preteku enega leta pa lahko rečem, da je za menoj ogromna izkušnja, ki je, ne glede na vse stvari, ki so se med tem letom zgodile, ne bom nikoli pozabila. Kajti bila je res edinstvena. Tako, kot je rekel moj kolega, once in a lifetime. In imel je prav. Zdaj pa je napočil čas za nove izzive in doseganje novih ciljev. ;)
Zato torej... Adeus, Portugal. E muito obrigada!
 |
| Leto dela in zabave... |
Miguel mi je že prejšnji teden, ko sem se po evalvaciji pogovarjala z njim, med drugim dejal tudi, da je zelo ponosen name, saj sem med celim letom obiskala prav vse institucije. In da še vedno obžaluje, da sem iz rok izpustila priložnost za odličen projekt. Govora je seveda o tistem projektu, kjer bi morala opraviti 20 intervjujev in katerega sem omenila že oktobra.
V prvi vrsti mi je bil ponujen zato, da bi do konca projekta ostala v Amarantu, saj sem septembra želela predčasno končani svoj EVS. Še vedno sem mnenja, da je to zelo dober projekt. Žal sem že na začetku, ko mi je bil ponujen, vedela, da ga sama ne bom mogla izpeljati tako, kot se od mene pričakuje. In ker sem se že nekaj časa nazaj odločila, da nobene stvari v svojem življenju ne bom več delala polovično, je bilo bolje, da sem se iz projekta umaknila in ga prepustila drugim prostovoljcem.
 |
| ...leto ustvarjanja vtisov... |
Ta teden pa sem storila tudi nekaj, kar mora ob koncu EVSa napisati čisto vsak prostovoljec. Pobrskala sem po svojem spominu, osvežila znanje o vseh osmih kompetencah in napisala svoj Youthpass. V dveh jezikih. Najprej sem ga imela namen napisati le v angleščini. Pa sem se potem odločila, da je glede na to, da se vračam v Slovenijo in ga bom doma tudi uporabila, bolje, če ga napišem še v slovenščini.
 |
| ...leto prijateljstva in smeha... |
In medtem, ko sem ta teden med drugim pripravljala in pakirala svoje stvari, poskušala čim več govoriti in tudi misliti v maternem jeziku, da prehod iz angleščine v slovenščino ne bi bil prehud, sem hkrati tudi razmišljala o stvareh, ki jih bom oziroma jih po vrnitvi domov ne bom pogrešala.
Med stvari, ki jih ne bom pogrešala, vsekakor spadajo plesen v sobi (čeprav so se nekaj časa vsaj trudili rešiti situacijo, sva s cimro nad vsem skupaj kmalu obupali), na pol pokvarjeno stranišče, hladilnik in štedilnik (ker smo punce same svoje mojstrice, zahvaljujoč našim sposobnostim vse deluje še danes), brisanje tal s špagetastim močom (zaradi te izkušnje sem se s svojo Mutti že dogovorila, da bom doma pomagala pri vseh opravilih, le brisanje po tleh bom prepustila njej), slabe internetne povezave (če so bile na Wi-Fiju ob istem času 3 osebe, je bil to že prevelik zalogaj za našo povezavo), ledeno mrzlo stanovanje v hladnejših mesecih (ne, resno, 5 ur ogrevanja na dan!?), vsakotedensko transportiranje oblačil do CJ pralnice in nazaj (v vsakem vremenu, tudi v najhujšem nalivu), prepiri (glede razdelitve dela, sobivanja v stanovanju, medsebojnih odnosih...), hrane (komaj čakam, da pridem domov in pojem dober golaž, pa zelje s krompirjem, pa čevape!), hribi (in tlakovane ceste ter pločniki - asfalt je zakon!), ognjemeti (za zmago v nogometu, za posebne praznike, za poroke, ločitve, pa tudi kar tako, za brezveze), bobni (sploh, ko se bobnanje začne v nedeljo ob osmih zjutraj, skoraj direktno pod oknom - brez komentarja), bolhe (in ostale nadloge, s katerimi smo se morali spopasti tekom leta), portugalščina (komaj čakam, da začnem spet vsakodnevno komunicirati v slovenščini).
Seznam je mogoče res kar dolg. Po drugi strani pa moram tudi iskreno priznati, da seveda obstajajo stvari, ki jih bom v Sloveniji pogrešala in nora bi bila, če tega dela seznama ne bi začela s Taru. Pogrešala bom tudi lastno kopalnico (eden izmed največjih plusev tega leta!), sončno vreme (in +18, sploh novembra, decembra in januarja), Ben&Jerry's sladoled (čeprav ga baje prodajajo v Ljubljani, je bilo vseeno super, ko sem se lahko samo povzpela po hribu do Mini Preça in tam kupila par banjic), izleti v Porto (šoping!), maslo s soljo (a kdo mogoče ve, če se ga dobi v Sloveniji?), Elinine torte (najboljše, kar sem jih v življenju kdajkoli jedla).
 |
| ...ter leto uresničevanja želja. |
Po preteku enega leta pa lahko rečem, da je za menoj ogromna izkušnja, ki je, ne glede na vse stvari, ki so se med tem letom zgodile, ne bom nikoli pozabila. Kajti bila je res edinstvena. Tako, kot je rekel moj kolega, once in a lifetime. In imel je prav. Zdaj pa je napočil čas za nove izzive in doseganje novih ciljev. ;)
Zato torej... Adeus, Portugal. E muito obrigada!
