Pa sem dopolnila 24 let!
Vse najboljše za me, vse najboljše za me... :)
Čeprav ga res redko praznujem, se svojega rojstnega dneva vsako leto zelo veselim. Že od nekdaj. Pomoje se ga bom veselila tudi, ko bom praznovala 30, 40, 50 in več let. To je pač moj dan. Pa še kul se mi zdi, da tri dni pred menoj svoj rojstni dan praznuje tudi moja Mutti, kateri sem letos (ker me pač ni doma) čestitala kar na Facebooku.
In mogoče sem bila res fuuuuuuuul zaspana tisto nedeljo, ko sem čakala, da ura na Portugalskem odbije 23:00, tista v Sloveniji pa 00:00, a želela sem biti prva, ki je moji Mutti šestnajstega januarja čestitala za rojstni dan. Ker taka pač sem. Za ljudi, ki jih imam rada delam takšne, včasih res malenkost nore stvari. Se ščipam po rokah, da ne zaspim in ne pozabim voščiti "vse najboljše", na skrivaj skeniram slike iz osebnih fotoalbumov, tri mesece planiram nenapovedan obisk presenečenja za novo leto in zaradi tega preživim noč na letališču, sredi izmenjave v največji gužvi snemam rojstnodnevni video in lovim minute, da bo slavljencu ja poslan na pravi datum, pečem sirove in ostale torte, delim svojo plastenko vode, pretvarjam Wordove dokumente v PDF dokumente, v Trbovlje s Portugalske pošiljam knjige za otroke... Resno, za osebe, ki jih imam rada in mi ogromno pomenijo, bi šla še na konec sveta, če bi bilo treba. In to peš, brez čevljev. Pa mi je še na dopustu mučno hoditi v morje z bosimi nogami, samo za informacijo.
Torej... Moja Mutti je dopolnila 23.5 let (ne bom povedala njene prave starosti, kaj bi radi, da se ji čisto zamerim? :P ), jaz pa 24 let. Letos je že drugič, da svojega rojstnega dneva nisem dočakala doma, v Trbovljah. Prvič se je to zgodilo leta 2012, ko sem študirala v Ljubljani, drugič pa letos. Zanimivo, obakrat je devetnajsti januar padel na četrtek (sem slučajno omenila, da imam zelo dober spomin za datume?).
Kako sem proslavila svojo štiriindvajsetko? Zjutraj sem delala, po kosilu šla s Taru v slaščičarno, ker tort ni nikoli preveč (cukr overdose :P ), popoldne sem naročila pico in to ta pravo iz picerije, ne zamrznjene iz Mini Preça ali Lidla, s Taru sva si jo razdelili in jo pojedli med gledanjem filma, za sladico pa sva jedli čokoladne bonbone. Zvečer pa sem šla kmalu spat.
Nekako pa sem tudi pričakovala, da bom za rojstni dan dobila tudi torto, saj je to med prostovoljci postala tradicija. Ponavadi so slavljenci dobili torto po kosilu, a ko tudi eno uro po kosilu ta težko pričakovana torta ni našla svoje poti do mene, sem si rekla, da bom očitno edina v naši skupini prostovoljcev, ki bo ostala brez nje. In bila, priznam, zaradi tega malenkost razočarana. Pa so me zvečer, ko sem šla v CJ in vstopila v jedilnico, moji kolegi presenetili. Elina je v rokah držala torto zame, ostali pa so mi v mešanici portugalščine in angleščine zapeli "vse najboljše". Tako kot vse torte, ki nastanejo izpod Elininih rok, je bila tudi moja odlična, sem jo pa seveda delila še z ostalimi. Naša "kraljica tort" se je, kot ponavadi, še enkrat zelo izkazala. :)
Vsem tistim, ki ste si vzeli čas in mi zaželeli vse najboljše, pa se še enkrat najlepše zahvaljujem. Nekateri posamezniki ste mi s svojimi sporočili še dodatno polepšali dan in me že takoj zgodaj zjutraj, ko sem videla prvo sporočilo, spravili v dobro voljo. Če se bo le polovica vseh želja, ki sem jih prejela, tudi uresničila, bom pa tudi zelo zadovoljna. :)
Kakorkoli, za razliko od prejšnjega tedna (ko se čisto zares ni zgodilo prav nič zanimivega), je bil ta teden zelo razgiban. Dvakrat naj bi delala v Santa Casi (pa me je v ponedeljek čisto zvilo in me je zato tam v torek nadomestila Taru), enkrat pa v šoli. V sredo pa smo poleg slikanja za EVS zid slavnih imeli še drugo (zadnjo) evalvacijo z Miguelom (prvo smo imeli v septembru), zvečer pa smo se vsi udeležili še zadnje EVStaff aktivnosti.
In naša zadnja aktivnost je potekala podobno in na istem mestu kot neuradno naša prva. V restavraciji, kamor smo na večerjo dobrodošlice odšli že prvi teden ob začetku projekta februarja 2016. Lahko bi rekli, da smo s tem (skoraj že) sklenili krog. Žal sem tokrat, za razliko od prvič, uživala samo v dobri hrani, vino pa sem morala preskočiti, ker sem na začetku tedna spet pristala na antibiotikih. Svoj EVS bom očitno res končala na isti način, kot sem ga začela. :/
Za konec pa naj še povem, da sem na lastni koži ugotovila, da ne obstaja nobena razlika med padcem po spolzkih stopnicah v Sloveniji ali na Portugalskem. V obeh primerih pet sekund prej sam sebi rečeš "tole ne izgleda varno, moram paziti, kako stopam", v obeh primerih vsaj ena oseba vidi, kaj se je zgodilo in v obeh primerih se uspeš nekako potolči, kar pomeni, da so tvoje gibalne sposobnosti vsaj nekaj dni močno omejene (komentar moje Mutti: "Pridi že enkrat domov, ker drugače se boš res še ubila v Amarantu!"). Pozitivna stran mojega padca pa je, da je vsaj moj obraz ostal cel, kar je bila prva Tarujina izjava, ko sem ji povedala, kaj se mi je zgodilo. In ima prav, kajti v nasprotnem primeru bi na slikanju naslednji dan izgledala kot panda in bi s tem Zsoltu naložila dodatno delo, ker bi mojo sliko moral močno obdelati s Photoshopom.
Tako pa sem zaradi močnega udarca v desno roko samo malce težje natipkala tole objavo. Sreča v nesreči. :P
Čeprav ga res redko praznujem, se svojega rojstnega dneva vsako leto zelo veselim. Že od nekdaj. Pomoje se ga bom veselila tudi, ko bom praznovala 30, 40, 50 in več let. To je pač moj dan. Pa še kul se mi zdi, da tri dni pred menoj svoj rojstni dan praznuje tudi moja Mutti, kateri sem letos (ker me pač ni doma) čestitala kar na Facebooku.
In mogoče sem bila res fuuuuuuuul zaspana tisto nedeljo, ko sem čakala, da ura na Portugalskem odbije 23:00, tista v Sloveniji pa 00:00, a želela sem biti prva, ki je moji Mutti šestnajstega januarja čestitala za rojstni dan. Ker taka pač sem. Za ljudi, ki jih imam rada delam takšne, včasih res malenkost nore stvari. Se ščipam po rokah, da ne zaspim in ne pozabim voščiti "vse najboljše", na skrivaj skeniram slike iz osebnih fotoalbumov, tri mesece planiram nenapovedan obisk presenečenja za novo leto in zaradi tega preživim noč na letališču, sredi izmenjave v največji gužvi snemam rojstnodnevni video in lovim minute, da bo slavljencu ja poslan na pravi datum, pečem sirove in ostale torte, delim svojo plastenko vode, pretvarjam Wordove dokumente v PDF dokumente, v Trbovlje s Portugalske pošiljam knjige za otroke... Resno, za osebe, ki jih imam rada in mi ogromno pomenijo, bi šla še na konec sveta, če bi bilo treba. In to peš, brez čevljev. Pa mi je še na dopustu mučno hoditi v morje z bosimi nogami, samo za informacijo.
 |
| Wooohooo! :) |
Kako sem proslavila svojo štiriindvajsetko? Zjutraj sem delala, po kosilu šla s Taru v slaščičarno, ker tort ni nikoli preveč (cukr overdose :P ), popoldne sem naročila pico in to ta pravo iz picerije, ne zamrznjene iz Mini Preça ali Lidla, s Taru sva si jo razdelili in jo pojedli med gledanjem filma, za sladico pa sva jedli čokoladne bonbone. Zvečer pa sem šla kmalu spat.
Nekako pa sem tudi pričakovala, da bom za rojstni dan dobila tudi torto, saj je to med prostovoljci postala tradicija. Ponavadi so slavljenci dobili torto po kosilu, a ko tudi eno uro po kosilu ta težko pričakovana torta ni našla svoje poti do mene, sem si rekla, da bom očitno edina v naši skupini prostovoljcev, ki bo ostala brez nje. In bila, priznam, zaradi tega malenkost razočarana. Pa so me zvečer, ko sem šla v CJ in vstopila v jedilnico, moji kolegi presenetili. Elina je v rokah držala torto zame, ostali pa so mi v mešanici portugalščine in angleščine zapeli "vse najboljše". Tako kot vse torte, ki nastanejo izpod Elininih rok, je bila tudi moja odlična, sem jo pa seveda delila še z ostalimi. Naša "kraljica tort" se je, kot ponavadi, še enkrat zelo izkazala. :)Vsem tistim, ki ste si vzeli čas in mi zaželeli vse najboljše, pa se še enkrat najlepše zahvaljujem. Nekateri posamezniki ste mi s svojimi sporočili še dodatno polepšali dan in me že takoj zgodaj zjutraj, ko sem videla prvo sporočilo, spravili v dobro voljo. Če se bo le polovica vseh želja, ki sem jih prejela, tudi uresničila, bom pa tudi zelo zadovoljna. :)
Kakorkoli, za razliko od prejšnjega tedna (ko se čisto zares ni zgodilo prav nič zanimivega), je bil ta teden zelo razgiban. Dvakrat naj bi delala v Santa Casi (pa me je v ponedeljek čisto zvilo in me je zato tam v torek nadomestila Taru), enkrat pa v šoli. V sredo pa smo poleg slikanja za EVS zid slavnih imeli še drugo (zadnjo) evalvacijo z Miguelom (prvo smo imeli v septembru), zvečer pa smo se vsi udeležili še zadnje EVStaff aktivnosti.
In naša zadnja aktivnost je potekala podobno in na istem mestu kot neuradno naša prva. V restavraciji, kamor smo na večerjo dobrodošlice odšli že prvi teden ob začetku projekta februarja 2016. Lahko bi rekli, da smo s tem (skoraj že) sklenili krog. Žal sem tokrat, za razliko od prvič, uživala samo v dobri hrani, vino pa sem morala preskočiti, ker sem na začetku tedna spet pristala na antibiotikih. Svoj EVS bom očitno res končala na isti način, kot sem ga začela. :/
Za konec pa naj še povem, da sem na lastni koži ugotovila, da ne obstaja nobena razlika med padcem po spolzkih stopnicah v Sloveniji ali na Portugalskem. V obeh primerih pet sekund prej sam sebi rečeš "tole ne izgleda varno, moram paziti, kako stopam", v obeh primerih vsaj ena oseba vidi, kaj se je zgodilo in v obeh primerih se uspeš nekako potolči, kar pomeni, da so tvoje gibalne sposobnosti vsaj nekaj dni močno omejene (komentar moje Mutti: "Pridi že enkrat domov, ker drugače se boš res še ubila v Amarantu!"). Pozitivna stran mojega padca pa je, da je vsaj moj obraz ostal cel, kar je bila prva Tarujina izjava, ko sem ji povedala, kaj se mi je zgodilo. In ima prav, kajti v nasprotnem primeru bi na slikanju naslednji dan izgledala kot panda in bi s tem Zsoltu naložila dodatno delo, ker bi mojo sliko moral močno obdelati s Photoshopom.
Tako pa sem zaradi močnega udarca v desno roko samo malce težje natipkala tole objavo. Sreča v nesreči. :P
