O tednu, ko se ni zgodilo prav nič, razen...
V sredo sem rekla Taru: "V petek zvečer greva v Até Jazz proslavit moj rojstni dan!".
Naj zdaj potolažim vse tiste, ki sedaj pogledujete na koledar, brskate po spominu in se praskujoče po glavi sprašujete, če ste mi slučajno pozabili čestitati za dan, ko se vsako leto postaram... Niste.
S Taru bi drugače morali praznovati šele naslednji teden. Pa se je moja cimra odločila, da gre pred koncem EVSa še enkrat v Lizbono in ker bo tja odšla že prihodnji petek, je bilo edino logično, da pijeva... Pardon, proslaviva že ta teden. :)
Ko sem ji v sredo torej rekla, da greva ven, me je začudeno pogledala, potem pa se z mojim predlogom strinjala. Seveda je bila ob vsem tem zelo začudena, da je takšen predlog celo prišel iz mojih ust. Na Portugalskem sem znana po tem, da ne maram zabav, saj mi te tukaj ne ustrezajo. Resno, prej bom cel dan s svojim bivšim debatirala o retrogradnem Merkurju kot pa se udeležila bilokakršne zabave v Amarantu. To seveda ne pomeni, da sovražim vse zabave, na začetku EVSa sem se celo udeležila treh in jih vedno (razen enkrat) zapustila že okoli enih zjutraj. V Sloveniji pa nimam nikakršnih problemov z zabavami in se jih z veseljem, če sem povabljena, seveda, tudi udeležim. :)
Skratka, petka, in s tem tudi najinega pre-partyja (tapravi bo še sledil), sem se res zelo veselila. S Taru sva sicer v najini sobi pred samim pre-partyjem organizirali še pre-pre-party (jedli sva Ben&Jerry's sladoled in pili radlerja - kombinacija za umret!). Ko pa je končno napočil čas, da greva ven, pa sva se oblekli v najbolj fancy oblačila (v mojem primeru je to pomenilo, da sem si oblekla "ta boljši" pulover in "ta boljše" kavbojke) in ob pol enajstih zvečer prispeli do najine destinacije.
Pili sva portovec, ga vmes parkrat tudi polili po mizi (nerodni, kot pač sva), kasneje pa se nama je pridružila tudi Benicia (če ste pozabili, kdo je to - naša bivša učiteljica portugalščine in lastnica Até Jazza), tako da sva imeli res dobro družbo. Debatirale smo res o vsem, o EVSu, njeni zaposlitvi, portugalščini, najinih izkušnjah na Portugalskem, o tem, kaj bova počeli, ko prideva domov, Portugalskem centralnem ogrevanju, kako je vreme popolnoma drugačno v različnih Evropskih državah... Tik preden pa sva šli nazaj v stanovanje, pa mi je k mizi prinesla še popolnoma novo steklenico portovca. "To je moje darilo tebi za rojstni dan." je rekla in se skoraj skregala z menoj, ko sem želela steklenico plačati. Iiiiiiiiiiiiiiiii, tako kul darila pa na Portugalskem res nisem pričakovala! S cimro ga bova v prihodnjem tednu vsekakor z veseljem spili (če ne bo mene spet zdelala bolezen, seveda). :)
S Taru sva bili na trenutke v lokalu, namesto nogometa na televiziji, kar
glavni atrakciji. Kar je seveda razumljivo. Govorili sva v angleščini namesto portugalščini, lastnica lokala pa se je usedla k nama in se, namesto z domačini, raje pogovarjala z nama! Sem pa v nekem momentu opazila, da proti nam pogleduje fant, ki je sedel pri sosednji mizi in katerega lase je mogoče videti že na 1000 kilometrov. Ne zato, ker bi bili tako lepi ali bujni, ampak zaradi količine gela v njih (kar pa je pri 90% fantih tu stalnica). Skratka, fant je pogledoval proti nam in vsakič, ko sem z njim vzpostavila očesni kontakt, je pomežiknil. Sicer je pomežiknil tudi takrat, ko nisem vzpostavila nikakršnega kontakta z njim.
Ko se mi je nazadnje nekaj podobnega zgodilo nekaj tednov nazaj, mi je bilo vse skupaj celo všeč (in sem se fantu, ki je res vneto mežikal, vsakič poskusila vsaj nasmehniti), česar pa ne morem trditi za portugalski primerek, ki je imel, vsaj po mojem mnenju in njegovem obnašanju, v sebi že kar konkretno količino alkohola. Ko je vstal, so mu noge klecale tako kot meni, ko me zagrabi išias. Takrat se res počutim, kot da bi mi spodneslo tla pod nogami, pa ne zato, ker bi se zagledala v kakega "uč trzajočega" Portugalca. Bom z veseljem ostala kar pri fantu iz Slovenije. In sedaj se boste verjetno začeli smejati ali pa boste zelo presenečeni.
"Kakšen išias neki, saj jih še 24 nima!" boste najverjetneje pomislili. Pa se motite. Ja. Imam išias. Po tistem, ko sem kako leto (in malo več) nazaj v MCTju (kar je kratica za Mladinski center Trbovlje, če mogoče niste vedeli) med opravljanjem dela prehitro zaštartala/vstala iz stola in med tekom, ko me je zagrabilo, skoraj padla na sodelavca (ki se je moji razlagi smejal), sem se odločila da je čas, da obiščem zdravnico. Ki mi je pri mojih dvaindvajsetih postavila diagnozo in mi napisala napotnico za fizioterapijo. Krasno. Potem pa se je malenkost zapletlo. Ravno, ko bi morala začeti s fizioterapijo, sem odšla na EVS. Tukaj so se moje težave še povečale. Pa so mi vsi rekli, da naj grem na fizioterapijo tukaj, "ker itak Cigna plača vse stroške.".
Naj me koklja ornk brcne, če bom to storila. Ne bom! In nisem. Pa veste, zakaj? Ne zato, ker se že čez dva tedna vrnem domov. Ampak zato, ker sem lani februarja, ko sem okoli zdravnikov letala zaradi problemov v drugi nogi, prejela res "dober" nasvet od zdravnika samega (mimogrede, tip je bil star okoli 60 let). Torej, kaj naj po njegovem naredim, da me bo noga nehala boleti? Morala sem čim bolj počivati, nič plesati (izpostavil je hip hop), telovadba sploh odpade, morala pa sem se izogibati tudi čudnim spolnim položajem. To zadnje je še posebej izrecno poudaril kar trikrat. Ja, ja, a mogoče res delujem, kot da res komaj čakam, da začnem na Portugalskem pisati novo Kamasutro? In s tem sem z raznimi ortopedi v Amarantu opravila.
Vrnimo se torej na petek zvečer. V nekem momentu se mi je med pogovorom začelo tudi blazno vrteti. Vem, takoj boste pomislili, da sem spila tri sode vina (zihr, ja), pa prej nič jedla (šala leta!)... Imam namreč tudi probleme s prenizkim pritiskom. Odlično, kajne? Sem pač material direkt za ožent. :P In včasih, ne vedno, ampak včasih padem v nezavest. Ups... V nekem momentu me je bilo samo strah, da bom zlezla skupaj, nakar me je pričelo skrbeti, kako me bo Taru sama odvlekla nazaj do stanovanja... Ampak ok, to je kmalu minilo in preden sem res začela turbulentno pristajati po tleh ter preden me je Taru spravljala k sebi in mi dvigovala noge na stol, sem rekla, da greva nazaj v stanovanje. In sva šli. To je bilo okoli pol enih zjutraj. Ob eni sva že spali. Žurerki pa taki! :P
Tako da konec dober, vse dobro. In, kar je najpomembnejše, pre-party je pa tudi uspel! :)
Naj zdaj potolažim vse tiste, ki sedaj pogledujete na koledar, brskate po spominu in se praskujoče po glavi sprašujete, če ste mi slučajno pozabili čestitati za dan, ko se vsako leto postaram... Niste.
S Taru bi drugače morali praznovati šele naslednji teden. Pa se je moja cimra odločila, da gre pred koncem EVSa še enkrat v Lizbono in ker bo tja odšla že prihodnji petek, je bilo edino logično, da pijeva... Pardon, proslaviva že ta teden. :)
Ko sem ji v sredo torej rekla, da greva ven, me je začudeno pogledala, potem pa se z mojim predlogom strinjala. Seveda je bila ob vsem tem zelo začudena, da je takšen predlog celo prišel iz mojih ust. Na Portugalskem sem znana po tem, da ne maram zabav, saj mi te tukaj ne ustrezajo. Resno, prej bom cel dan s svojim bivšim debatirala o retrogradnem Merkurju kot pa se udeležila bilokakršne zabave v Amarantu. To seveda ne pomeni, da sovražim vse zabave, na začetku EVSa sem se celo udeležila treh in jih vedno (razen enkrat) zapustila že okoli enih zjutraj. V Sloveniji pa nimam nikakršnih problemov z zabavami in se jih z veseljem, če sem povabljena, seveda, tudi udeležim. :)
Skratka, petka, in s tem tudi najinega pre-partyja (tapravi bo še sledil), sem se res zelo veselila. S Taru sva sicer v najini sobi pred samim pre-partyjem organizirali še pre-pre-party (jedli sva Ben&Jerry's sladoled in pili radlerja - kombinacija za umret!). Ko pa je končno napočil čas, da greva ven, pa sva se oblekli v najbolj fancy oblačila (v mojem primeru je to pomenilo, da sem si oblekla "ta boljši" pulover in "ta boljše" kavbojke) in ob pol enajstih zvečer prispeli do najine destinacije.
Pili sva portovec, ga vmes parkrat tudi polili po mizi (nerodni, kot pač sva), kasneje pa se nama je pridružila tudi Benicia (če ste pozabili, kdo je to - naša bivša učiteljica portugalščine in lastnica Até Jazza), tako da sva imeli res dobro družbo. Debatirale smo res o vsem, o EVSu, njeni zaposlitvi, portugalščini, najinih izkušnjah na Portugalskem, o tem, kaj bova počeli, ko prideva domov, Portugalskem centralnem ogrevanju, kako je vreme popolnoma drugačno v različnih Evropskih državah... Tik preden pa sva šli nazaj v stanovanje, pa mi je k mizi prinesla še popolnoma novo steklenico portovca. "To je moje darilo tebi za rojstni dan." je rekla in se skoraj skregala z menoj, ko sem želela steklenico plačati. Iiiiiiiiiiiiiiiii, tako kul darila pa na Portugalskem res nisem pričakovala! S cimro ga bova v prihodnjem tednu vsekakor z veseljem spili (če ne bo mene spet zdelala bolezen, seveda). :)
S Taru sva bili na trenutke v lokalu, namesto nogometa na televiziji, kar
glavni atrakciji. Kar je seveda razumljivo. Govorili sva v angleščini namesto portugalščini, lastnica lokala pa se je usedla k nama in se, namesto z domačini, raje pogovarjala z nama! Sem pa v nekem momentu opazila, da proti nam pogleduje fant, ki je sedel pri sosednji mizi in katerega lase je mogoče videti že na 1000 kilometrov. Ne zato, ker bi bili tako lepi ali bujni, ampak zaradi količine gela v njih (kar pa je pri 90% fantih tu stalnica). Skratka, fant je pogledoval proti nam in vsakič, ko sem z njim vzpostavila očesni kontakt, je pomežiknil. Sicer je pomežiknil tudi takrat, ko nisem vzpostavila nikakršnega kontakta z njim.Ko se mi je nazadnje nekaj podobnega zgodilo nekaj tednov nazaj, mi je bilo vse skupaj celo všeč (in sem se fantu, ki je res vneto mežikal, vsakič poskusila vsaj nasmehniti), česar pa ne morem trditi za portugalski primerek, ki je imel, vsaj po mojem mnenju in njegovem obnašanju, v sebi že kar konkretno količino alkohola. Ko je vstal, so mu noge klecale tako kot meni, ko me zagrabi išias. Takrat se res počutim, kot da bi mi spodneslo tla pod nogami, pa ne zato, ker bi se zagledala v kakega "uč trzajočega" Portugalca. Bom z veseljem ostala kar pri fantu iz Slovenije. In sedaj se boste verjetno začeli smejati ali pa boste zelo presenečeni.
"Kakšen išias neki, saj jih še 24 nima!" boste najverjetneje pomislili. Pa se motite. Ja. Imam išias. Po tistem, ko sem kako leto (in malo več) nazaj v MCTju (kar je kratica za Mladinski center Trbovlje, če mogoče niste vedeli) med opravljanjem dela prehitro zaštartala/vstala iz stola in med tekom, ko me je zagrabilo, skoraj padla na sodelavca (ki se je moji razlagi smejal), sem se odločila da je čas, da obiščem zdravnico. Ki mi je pri mojih dvaindvajsetih postavila diagnozo in mi napisala napotnico za fizioterapijo. Krasno. Potem pa se je malenkost zapletlo. Ravno, ko bi morala začeti s fizioterapijo, sem odšla na EVS. Tukaj so se moje težave še povečale. Pa so mi vsi rekli, da naj grem na fizioterapijo tukaj, "ker itak Cigna plača vse stroške.".
Naj me koklja ornk brcne, če bom to storila. Ne bom! In nisem. Pa veste, zakaj? Ne zato, ker se že čez dva tedna vrnem domov. Ampak zato, ker sem lani februarja, ko sem okoli zdravnikov letala zaradi problemov v drugi nogi, prejela res "dober" nasvet od zdravnika samega (mimogrede, tip je bil star okoli 60 let). Torej, kaj naj po njegovem naredim, da me bo noga nehala boleti? Morala sem čim bolj počivati, nič plesati (izpostavil je hip hop), telovadba sploh odpade, morala pa sem se izogibati tudi čudnim spolnim položajem. To zadnje je še posebej izrecno poudaril kar trikrat. Ja, ja, a mogoče res delujem, kot da res komaj čakam, da začnem na Portugalskem pisati novo Kamasutro? In s tem sem z raznimi ortopedi v Amarantu opravila.
Vrnimo se torej na petek zvečer. V nekem momentu se mi je med pogovorom začelo tudi blazno vrteti. Vem, takoj boste pomislili, da sem spila tri sode vina (zihr, ja), pa prej nič jedla (šala leta!)... Imam namreč tudi probleme s prenizkim pritiskom. Odlično, kajne? Sem pač material direkt za ožent. :P In včasih, ne vedno, ampak včasih padem v nezavest. Ups... V nekem momentu me je bilo samo strah, da bom zlezla skupaj, nakar me je pričelo skrbeti, kako me bo Taru sama odvlekla nazaj do stanovanja... Ampak ok, to je kmalu minilo in preden sem res začela turbulentno pristajati po tleh ter preden me je Taru spravljala k sebi in mi dvigovala noge na stol, sem rekla, da greva nazaj v stanovanje. In sva šli. To je bilo okoli pol enih zjutraj. Ob eni sva že spali. Žurerki pa taki! :P
Tako da konec dober, vse dobro. In, kar je najpomembnejše, pre-party je pa tudi uspel! :)
